Osebni arhiv

 Vprašala sem Dragico, ali gre lahko kuža z nama na sprehod. In tako je Janek dobil odgovorno nalogo: da ga trdno drži na povodcu, še posebno, če srečamo kakšnega kolesarja. Pa smo šli. Piki ni čisto nič nasprotoval. Janek pa je izpustil mojo roko in se oprijel povodca. Če je Piki hotel hoditi malo hitreje, je tudi Janek držal korak z njim.

Takšna je torej zunanja motivacija. Ni prav smiselno, da Janeku na dolgo in široko razlagam, kako pomembno je gibanje, kakšne so koristi za človekovo telo in tudi dušo. Zaradi tega pač ne bi opravil daljše poti ali pa z več veselja in malo hitreje. A zdaj je skrbel za Pikija, zaupana mu je bila pomembna naloga, in čeprav Janek ne bi razumel teh besed, če bi mu jih na dolgo in široko razlagala, je začutil, da se mora zdaj bolj potruditi zaradi psa.

Čeprav je Piki ena takšna mala pasja žverca, ga ni tako preprosto voditi in seveda nanj paziti. Njegove kratke tačke so kot mlinček, včasih se zdi, kot da teče kar po zraku! Da ne govorim o tem, da se ustavi pri vsakem šopu, kaj šopu, šopku trave in jo označi. Pri tem dvigne zadnjo plat tako visoko, da skoraj naredi preval. Janek je pozabil na klopco v frnjaži, kjer vedno počiva, kar nadaljevali smo do Ravnega laza. No, tudi tam je neka klopca in pri njej sva z Janekom vendarle omagala. Piki pa niti malo. Postavil se je pred naju, gledal je sicer nekam v krošnje dreves v gozdu in malo lajal, malo kazal zobe in malo poskakoval. Kdo bi vedel, kaj je hotel povedati!? Z Janekom sva se mu smejala. Potem pa sem pomislila, da se je morda jezil na naju, ker ga nisva nič razumela? Upam, da je Dragica bolje razumela njegovo veselo lajanje, ko jo je spet zagledal.

Prelep jesenski dan je bil! Morda pri vas še ni občutka jeseni, a zdi se mi, da se med gorami ta prikrade zelo zgodaj, ob koncu avgusta. Gozd pod Rombonom se je že pošteno obarval v rjavo. Tudi tistih nekaj redkih Majdinih orehov, ki so se letos le pojavili na drevesu, je že preluknjanjih in gnilih obležalo na tleh. Že ob rahlem vetru se vrtinčijo v zraku rumeni listi javora. Ko sonce zakrijejo oblaki, pa je že pošteno hladno.

Neki dan sem kupila v trgovini dva lončka jesenske rese z belimi cvetovi in ju posadila v korito pred vhodnimi vrati. Ko sem naslednje jutro odprla vrata, je ena resa ležala pod stopniščem na cesti, druga je bila izkopana in več kot pol korita zemlje je ležalo vsepovsod … Takoj me je preblisnilo, da se je vrnila, kdo ve, od kod, vaška kuna, ki nas vsako jesen zabava s svojimi vragolijami. No, vse njene vragolije niso vedno smešne, posebno ne tiste, kadar prenočuje pod pokrovi avtomobilov!

Vidite, tako vem, da čisto zares prihaja jesen. Letni čas, ki ga imam neizmerno rada. Ker se prilega moji melanholični duši.

In med enim od svojih neredkih obiskov knjigarne sem odkrila knjigo angleškega pisatelja Davida Nichollsa z naslovom Tukaj ste. Pravzaprav je nisem odkrila, prisežem, da mi je sama padla v oči. Ne more biti drugače. Med tolikimi knjigami so moje roke segle ravno po njej. V prvi vrsti je neznansko duhovita, in na takšen način govori tudi o ne ravno prijetnih situacijah, ki jih prinese življenje, kot so osamljenost, vdanost v usodo, pasivnost, odmikanje od ljudi …

Vsega vam ne bom izdala, ker je knjigo vsekakor vredno prebrati, lahko pa povem, da govori od dveh osamljenih ljudeh, ki gresta skupaj del daljše pešpoti na angleškem podeželju. Vsak s svojo prtljago. Eno v velikem nahrbtniku na ramenih in drugo v svoji duši. Ampak prelepa narava in tudi fizični napori ju zbližajo in na koncu obe prtljagi sploh nista več tako težki kot na začetku poti.

In potem … Pet let sem dan za dnem sedela vse dopoldneve v avtu in čakala na Janeka, da zaključi s svojim delom v delovnem centru. Sploh mi ni bilo hudega! Niti malo! Ta čas sem prebrala na stotine knjig! Ampak ta knjiga me je prepričala o nečem, o čemer me nihče doslej ni mogel. Prepričala me je, da sem zjutraj vzela doma pohodne čevlje, pomahala Janeku pred centrom in se odpeljala na Kolovrat. Na spletu sem našla načrt dela Poti miru: na Klobuk, Kolovrat, Trinški vrh in nazaj na parkirišče na italijanski strani. Zeleni senožeti, jutranje meglice iz doline, ki pa niso mogle skriti razgledov na Čedad in Kobarid, rdeči šipek na premnogih grmih in nepokošena pobočja travnikov z rjavimi kobulnicami, jesenske trave, ki so se upogibale pod težo jutranje rose, zaplate zelenih kopriv, ki najbrž ne bodo imele niti narediti semen pred zimo … Premnogi ostanki, opomini in spomini na prvo veliko vojno. In seveda, pomembno za takšne pohodnike, kot sem jaz, ki misli, da se lahko s pljunkom na prst, ki ga nastavi vetru, orientira v brezpotjih …, zelo dobro označena pot.

Pravi čas sem se znašla spet pred Janekovo delavnico in ga počakala. Ko se je bilo treba doma spraviti iz avta, je bilo malo težko! Pomislila sem, kaj bi rekli sosedje, če bi me videli, da se plazim čez mostiček kar po kolenih!

Nisem naredila tega! Mislila sem na to, da sem odkrila še eno novo vrednost branja in najbrž dala svoji drugi ljubezni nov zalet! Iz hroščevskega sedenja v avtu sem se dvignila v pokončnega človeka, ki se z neskončno hvaležnostjo in veseljem ozira po raznolikosti in lepoti tuzemske narave!

Ja, knjige imajo zares vsemogočo, čarobno moč osmišljanja naših življenj.

Če niso knjige vsemogoče … potem pa jaz nič ne vem!

Ostanite zdravi in pri zdravi. Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana