Jaka Koren

Kar najbrž tudi pomeni, da je stanje živega bitja, bivanje, obstajanje, kot življenje tudi razlaga slovar, vse prej kot preprosto. Pa ne samo za opisovanje, morda še bolj za tisto drugo, ki je za človeka mnogo pomembnejše: živeti življenje.

In ko sem omenila še pluse, torej dobre, pozitivne strani življenja, in tudi minuse, negativne, slabe strani življenja … Včasih sem trapasto mislila, da se mi je vse negativno v življenju že zgodilo. In sem se spet zmotila! Res pa je, da se zaradi tistega slabega zdaj mnogo manj obremenjujem, se ga bojim …. Sprijaznila sem se, da mora biti tudi v življenju vse v ravnotežju. Torej nekaj dobrega in nekaj slabega. Uravnoteženo, uravnovešeno? Nikoli ni dobro, če te preveč potegne na eno stran. Življenje pač pozna to pravilo in človek ga nikoli ne bo spremenil sebi v prid. Pa če se še tako utruja v svojih utopičnih sanjah. Podobno ne obstaja princ na belem konju. Vse to so veliko utopije.

In tako sem ta teden opazovala življenje in si beležila dogodke, ki so me razveselili, razžalostili, morda tudi razjezili, mi dali misliti, mi jemali spanec ali pa mi povzročili nočno moro. Ki se je, mimogrede, ne spomnim, samo tega se spomnim, da sem ponoči planila pokonci, nisem pa mogla vstati, tako so me bolele noge. Že spet sem bežala …

K dogodkom tega tedna ne bom pripisovala, kakšni so se zdeli meni, slabi, dobri, tudi ne bom seštevala, katerih je morebiti več in katerih manj. Sem pa prepričana, da jih boste vi pri sebi popredalčkali enako, kot sem jih jaz v svojih mislih in občutjih.

Brala sem o deklici Karolini, ki ima redko gensko bolezen in vse prej kot dobro napoved za življenje. Mami niso podaljšali nadomestila za nego otroka, z nekakšno obrazložitvijo, da stanje deklice ni tako hudo, da bi morala zanjo skrbeti ves dan. Naj gre še malo delat, ali ne? Saj bo imela mama potem še dve tretjini dneva na razpolago! Saj mame vse zmorejo! In tako tista komisija sedi tam daleč od mame, daleč od Karoline, lista po papirjih, potem zapre mapo o življenju te družine in jo vrže na neki kup. Težava rešena! Gremo dalje! In si fučkajo! No, slovar pravi, da si takrat žvižgajo  …

Potem sva neki dan z Janekom zagledala v nabiralniku veliko belo pismo. In v njem malo belo pismo in v njem … Se pač vedno ne razveseliva takšnih pisem. Navadno so v njih tako ali tako le položnice. Ampak v tem malem belem pismu je bila prelepa voščilnica z vrtnicami na sprednji strani. In še tudi na drugi strani. In prijazna gospa Lucija je zapisala, da misli vsak teden na naju in nama želi, da bi država končno uredila zdravstveno oskrbo tudi za Janeka in njegove prijatelje v delovnih centrih. Morda bo pa po letu in pol vendarle uspelo? Vsekakor boste vi to izvedeli prvi! In tudi gospa Lucija!

Neki večer sva se z Janekom stiskala na kavču, tisti čas je bil Dnevnik na televiziji, gledala sem slike ruševin, ognja, ljudi v kleteh, in v neki drugi vojni ni niti kleti več niti ruševin, vse je zravnano z zemljo. Samo prah je še in kosi opeke, samo prazne posode za hrano, samo velike oči lačnih otrok, potem pa še shirani otroci z zaprtimi očmi … Nisem mogla več! Tudi jaz sem zaprla oči. Tako hudo je, da avtomatično zaprem oči, srce pa ostane odprto. Zato tudi pišem o tem. Vsako podobo, ki sem jo videla doslej, imam v mislih. V duši. In potem v nočnih morah bežim.

Z Janekom sva se tudi ta mesec odpravila na izlet po dolini navzdol. Ravno tiste dni, ko sem napisala o sentimentih. Srečala sva slovenskega pevca, ki tudi poje o sentimentih in ga Janek večkrat vidi na televiziji. Pa so bili spet sentimenti: prijazen gospod in Janek je bil strašno vesel, čeprav malo v zadregi. In meni se je zdelo vse skupaj tako lepo naključje, da so tudi mene pograbili lepi sentimenti.

V nekem sporočilu, ki sem ga dobila, je pisalo, da je psa Boa zadela kap in sta mu odpovedali zadnji nogi. Lani je umrl njegov lastnik in največji prijatelj in mislim si, da ga Boo neskončno pogreša. Še vedno ga vidim, kako dirja po tistem škotskem otoku in lovi zajce in race! Boo, kakšno bo zdaj tvoje življenje?

In neki dan sem šla zjutraj v Tolminu v trgovino po malico, medtem ko sem čakala Janeka. Saj imam še nekaj neprebranih knjig v avtu, ampak knjige imajo tudi v tej trgovini. S starejšim gospodom z brado sva si jih ogledovala, jaz sem našla eno, on ničesar. Ne vem, zakaj, ampak tako sem bila vesela, da kdo še vedno kupi knjige in jih bere. V vrsti za žemljice sem opazila zelo urejeno gospo. No, najprej sem zavonjala njen zares prijetni parfum! Nisem si mogla kaj, to sem ji tudi povedala. Malo sva poklepetali in bila je vesela. Potem je prišla za menoj in mi povedala, da vsak teden bere moje tekste in tako bo tudi vnaprej.

Čeprav bi lahko še in še navajala drobne dogodke, ki sem jih opazila, pluse in minuse življenja, se moram vendarle omejiti in vam pustiti, da se lahko tudi vi srečate s svojimi življenjskimi dogodki.

Jaz sem izbrala svoje in jih podelila z vami. Ker življenju ni mogoče uiti, imate oboje tudi vi!

Veselite se, če vam trenutno prinaša več plusov kot minusov ali je vsaj uravnoteženo. In ne vzemite preveč resno, če vam trenutno prinaša manj dobrega.

Naj vas dobre strani življenja razveseljujejo in slabe strani … ne potrejo preveč.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 38, 23. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana