Istega leta se je zaradi napačno vodenega poroda v kranjski porodnišnici rodila deklica s hudo telesno okvaro. Zavarovalnica, pri kateri je imela porodnišnica zavarovano odgovornost, je z družino sklenila delno sodno poravnavo za 238 tisoč evrov odškodnine skupaj z zamudnimi obrestmi.
Močno odmeven je bil primer Ivana Radana, zdravnika na ljubljanski nevrološki kliniki, ki so ga leta 2015 obtožili, da naj bi s kalijem skrajšal življenje več neozdravljivo bolnim. Po dolgotrajnem sodnem procesu ga je sodišče oprostilo obtožb uboja štirih bolnikov in neupravičenega snemanja petih bolnikov, zlorabe položaja s predpisovanjem receptov ter ponarejanja listin za upravičevanje daljše bolniške odsotnosti.
Spomnimo še na dogodek iz leta 2016, ko sta v šempetrski bolnišnici umrla najmanj dva bolnika, ker je na novem urgentnem oddelku prišlo do napake pri priklopu medicinskih plinov. Namesto kisika je namreč dotekal oksidul oziroma smejalni plin.
Skočimo v sedanjost, ko je samo v preteklem tednu zdravstvo naznanilo, da sta se zgodili dve novi napaki. Takih dogodkov pa je še veliko, veliko več, a zanje nikoli ne izvemo, je prepričana priznana slovenska odvetnica Lucija Šikovec Ušaj, ki je na sodišču dosegla eno najvišjih odškodnin za zdravniško napako v Sloveniji; šlo je za napako postojnske porodnišnice, posledica katere je bila trajna prizadetost otroka.
Kako pogosto se po vašem mnenju zdravniške napake dogajajo pri nas?
Prepričana sem, da tako številčno kot drugod po svetu, s to pomembno razliko, da so pri nas dobro prikrite. Zelo povedno je, da je v Združenih državah Amerike, kjer gre za zelo velik teren z več kot 300 milijoni prebivalcev, zdravniška napaka drugi, če ne celo prvi vzrok smrti v bolnišnicah! Pri nas pa, kot da jih ni oziroma jih je v preteklosti v javnost »poniknila« le peščica.
Kako mislite, da jih prikrivajo? Kdo?
Zdravniki. Drug drugemu ščitijo hrbet, ker jim je jasno, da so lahko naslednji, ki se jim bo to zgodilo, oni sami. To izjavljam z odgovornostjo in poudarkom, da nisem nastrojena proti njim; daleč od tega, spoštujem ta poklic oziroma njihovo delo, me pa zelo moti izogibanje odgovornosti. Menim, da bi priznanje napak in soočanje z njimi vodilo v kakovostnejše zdravstvo, prevzemanje odgovornosti bi (o)krepilo tudi omajano spoštovanje do tega plemenitega poklica. Hočem reči, da s tem, ko zamolčijo, kaj se je zgodilo, zapirajo vrata izboljšavam zdravstva ter spodkopavajo lastno poklicno etiko in integriteto, kar oboje je tako zelo pomembno, saj govorimo o najvišji človekovi vrednoti – zdravju in »rokovanju« z njim.
»Zahtevno« je slišati, da se zdravniki, ko se jim zgodijo napake, med sabo ščitijo in jih drug drugemu pomagajo prikrivati.
Da je res tako, dobro vem iz svoje odvetniške prakse, pa tudi iz časa, ko sem bila dejavna kot predsednica državne komisije za varstvo pravic pacientov. V tem kontekstu sem slišala marsikaj. Ponavljam, kritike, ki jih izrekam, ne slonijo na prepričanju, da so zdravniki slabi. Daleč od tega. Razumem in sprejemam, da se napake dogajajo. Pri vseh poklicih se in to je mogoče razumeti, ampak odnos po tej napaki je zame nesprejemljiv.
Zasledila sem podatek izpred nekaj let, da v Sloveniji zaradi zdravniških napak na letni ravni umre do okoli 700 ljudi, kar je za tako majhno državo zelo visoka številka. Če to orišem malo bolj slikovito, sta to dve osebi na dan, vsak dan v letu ...
Glede števila napak ne verjamem, da pri nas obstaja kakšna resna študija, vendar ni razlogov, da bi jih imeli več ali manj kot v Avstraliji, ZDA ali Izraelu. V 80. letih je harvardska študija več kot 30 tisoč pacientov pokazala, da jih je od tega 3,7 odstotka utrpelo neželen dogodek, od tega 70 odstotkov zaradi zdravniške napake. Po enakih kriterijih so v Avstraliji prišli do ugotovitve, da bi smrti in invalidnosti, do katerih je prišlo med zdravljenjem, v 51 odstotkih lahko preprečili. V ZDA letno zaradi zdravniške napake umre od 50 tisoč do 100 tisoč ljudi. V Izraelu so ugotovili, da je 10 zdravnikov v štirih mesecih naredilo 554 napak. Zakaj bi bilo pri nas bolje? Ne samo da ljudje trpijo, žal tudi umrejo. Ne nazadnje so napake povezane tudi z dolžino hospitalizacije; daljša ko je, višji so stroški. Denar za to pa gre iz zdravstvene blagajne, v katero prispevamo vsi državljani …
Je potem preveč drzno trditi, da so povzročitelji napak v slovenskem zdravstvu nedotakljivi?
Tako je. So. Sodišča oziroma sodni izvedenci medicinske stroke pa jim »držijo štango«.
Kaj mislite s tem?
Ko se napaka obravnava na sodišču, se mora o dogodku izreči tudi sodni izvedenec medicinske stroke. Ko on v roke dobi sodni spis ter ga prebere, iz njega razbere, kam se nagiba sodnik, in svoje izvedeniško mnenje prilagodi na način, da sledi stališču sodnika. Redki sodni izvedenci so v svojem mnenju pošteni. Žal.
Ste tudi sami kdaj doživeli kakšno tovrstno neprijetnost v zdravstvu?
Da. Dala sem kri in namesto svojih izvidov prejela izvid tretje osebe. Moja hči je med hospitalizacijo prejemala infuzijo in ugotovila, da je ta namenjena neki drugi osebi. Hči ima alergijo na določena zdravila, zato bi se to lahko razpletlo katastrofalno. Zgodilo se je tudi, da so tako hčeri kot možu postavili napačno diagnozo. Stvari sem prijela v svoje roke in o njunem stanju iskala informacije v narodni in univerzitetni knjižnici, takrat namreč še ni bilo »strička googla«. Z lastnim angažmajem sem dosegla dodatno diagnostiko in zaradi tega sta oba še tukaj. Skratka, osebno imam res slabe izkušnje z zdravstvom, dokler se nekdo posebej ne zavzame zate.
Katere zdravniške napake oziroma afere iz zadnjega časa pa so vam ostale v spominu?
Najprej se spomnim leta 2022, ko je odmevalo dogajanje v celjski bolnišnici, kjer se je zgodila zamenjava dveh pacientov, eden od njiju je med hospitalizacijo umrl. Svojci so umrlega pokopali, nato se je izkazalo, da je njihov sorodnik v resnici živ. Seveda pomislim tudi na aktualni zgodbi: odstranitev želodca napačni osebi na onkološkem inštitutu, kar je bila posledica zamenjave tkivnih vzorcev dveh bolnikov pri zunanjem izvajalcu zdravstvenih storitev, in na napako inštituta za patologijo, ki je napačno diagnosticiral raka na prostati, kar je vodilo v obsežnejšo operacijo pacienta, kot bi bilo potrebno. A to niso neposredne zdravniške napake, ampak administrativne. Sploh v teh dveh primerih bi rada pohvalila vse vpletene izvajalce zdravstvenih storitev, ker niso prikrili napake, ampak so transparentno stopili pred javnost, sklicali so novinarsko konference ter bili na voljo za vse informacije in pojasnila. To je zgleden primer, kako se odzove ob napaki.
V slovenski javnosti je v preteklosti zelo odmeval tudi primer napake v postojnski porodnišnici leta 2005. Prišlo je do zapletov, ki so vodili v trajno prizadetost otroka. Primer je svoj sodni epilog, saj sta se starša odločila za tožbo – vi ste bili njuna odvetnica – dobil precej let pozneje.
To je zelo žalostna zgodba. Zadovoljna sem, da sem lahko pomagala tej družini. Več let smo postopali po sodiščih in na koncu uspeli. Zgodilo se je, da pri porodu porodničar ni upošteval napotnice za carski rez, ki jo je imela porodnica, in je vztrajal pri vaginalnem porodu. Pri tem je mami počila maternica, otrok pa je zaradi hudega pomanjkanja kisika dobil trajne možganske poškodbe. Sodni epilog: sodišče je porodnišnici naložilo, da mora družini izplačati odškodnino v vrednosti okoli 900 tisoč evrov. To je bila ena najvišjih, če ne celo najvišja odškodnina za zdravniški zaplet v Sloveniji.
Kakšne so torej naše pravne možnosti, če doživimo zdravniško napako?
Vzvodi, ki jih kot pacienti lahko uporabimo v tem primeru, so različni. Nekaj lahko dosežemo že s zastopniki pacientovih pravic, ki jih je po državi več in so brezplačni. Naslednja možnost je vložitev kazenske ovadbe zoper zdravnika, ki jo oddamo na policiji. Tretja je vložitev odškodninske tožbe, kar pa je najdražje in tudi časovno najbolj potratno, a je hkrati to pot, ki daje največje možnosti za uspeh. Če se osredotočiva na tožbo, bi rada izpostavila, da sodni epilog sloni na dveh momentih; prvi je empatija sodnika, ki jo lahko izkaže na način, da ne gleda striktno samo forme, ampak bo dopustil oškodovancu, da pove svojo zgodbo. Drugi moment pa so sodni izvedenci medicinske stroke, v zvezi s katerimi sem problem, ki jih spremlja, razgrnila že prej. Primer iz prakse: kot odvetnica sem zastopala Slovenca, ki se mu je zgodila zdravniška napaka. Sodni izvedenec je po preučitvi primera podal mnenje, da napake ni bilo, medtem ko je zdravnik napako priznal in ves čas vztrajal, naj se oškodovancu izplača odškodnino, če ne drugače, jo bo poravnal iz lastnega žepa, je vztrajal.
Nam lahko pojasnite, kaj je naloga sodnega izvedenca medicinske stroke?
Ker sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem in ne more presoditi, ali je prišlo do zdravniške napake ali ne, pozove sodnega izvedenca medicinske stroke, da oceni, ali je zdravnik ravnal v skladu z medicinsko doktrino ali ne.
Odvetnica ste že 40 let. Ste velikokrat branili Slovence, ki so doživeli zdravniško napako?
V moji karieri se je nabralo kar nekaj primerov, v povprečju je bilo to okoli pet ljudi letno.
Nam lahko poveste, kaj več – kaj se jim je zgodilo?
Zastopala sem denimo osebo, ki je šla na gastroskopijo, med pregledom pa doživela zaplet, katerega posledica je bila izguba glasu. Pred leti sem zastopala tudi moškega, ki so mu transplantirali ledvico, a ne zdrave, saj je bila rakava. Bolezen se je iz tega organa gospodu razširila še drugam in je umrl. Še za časa življenja se je name obrnil po pravno pomoč. Ta napaka je huda, saj ga je stala življenja. Nihče se mu ni niti opravičil. Še danes me boli ta zgodba. Vidite, to pa je breme, ki ga nosimo odvetniki. Ukvarjamo se z zahtevnimi zgodbami, ki ljudi zelo prizadenejo, in pri tem niti mi ne ostanemo ravnodušni.
Zakaj je v Sloveniji tako težko priti do odškodnine, pa tudi če do izplačila pride, je zelo nizko? Medtem iz tujine odmevajo vrtoglava izplačila odškodnin. Je kaj narobe s pravno ureditvijo ali posledica česa je to?
Vsak izvajalec zdravstvene storitve mora imeti za primer zdravniške napake, torej svoje odgovornosti, sklenjeno zavarovanje. Ne vem, koliko je zdaj najnižja zakonsko predpisana zavarovalna vsota, sem pa prepričana, da imate avtomobilsko zavarovanje sklenjeno za višjo zavarovalno vsoto kot klinični center svojo odgovornost. Tudi odvetniki imamo obvezno zavarovanje odgovornosti gotovo zavarovano za večji znesek. Ko sva se prej pogovarjali o postojnski porodnišnici in odškodnini za napako, ki je vodila v trajno prizadetost otroka, je sodišče porodnišnici naložilo odškodnino v višini 900 tisoč evrov. Veste, koliko je znašala višina zavarovalne vsote omenjene zdravstvene ustanove? Petdeset tisoč evrov. Moral bi obstajati zakon, ki bi predpisal njeno višino. Če sklenem, lahko rečem, da izvajalci v zdravstvu varčujejo pri zavarovalnih premijah v škodo pacientov. Kot sem v preteklosti že večkrat javno izpostavila, sicer pozdravljam napore zdravniške zbornice, da bi se zavarovalne vsote zvišale.
Eno je odškodnina. Kaj pa se lahko zgodi zdravniku oziroma zdravstvenemu delavcu, ki povzroči napako? Malokrat slišimo, da je kdo zaradi napake izgubil zdravniško licenco ali šel v zapor.
Zaradi napake, ki ni posledica zavestne malomarnosti, ne zapiramo ljudi. Vendar moramo vedeti, da riba smrdi pri glavi. Neka bolnišnica, če vzamem našo največjo, ki je UKC Ljubljana, je tako dobra, kot so dobri predstojniki oddelkov. Če je vodstvo zahtevno do sebe, bodo od podrejenih lahko zahtevali »več« in »bolje«. Zamenjave so napaka organizacije in vodstva. Ne moreš kadrovati nesposobnih, pa če ima še tako lepe noge ali dobro igra tenis. Ko bo odgovarjalo vodstvo, bo večja odgovornost tudi na nižjih ravneh. Žal se veliko spregleda tudi zaradi pomanjkanja kadrov.
