Ljubezen brez ega – ideal ali nevarna iluzija?
Ali je ljubezen brez ega sploh mogoča? Zakaj bližina vedno prebudi čustva, kaj pomeni zrela ljubezen in kako ideal popolnosti ustvarja nerealna pričakovanja.
Ljubezen je čustvo, po katerem začnemo hrepeneti zelo zgodaj v svojem življenju. Večina se ob tem sreča tudi z idejo »popolne ljubezni«. Ljubezni, v kateri se vse zdi kot pravljica, kjer obstajata le popolna predanost in čista blaženost med dvema osebama. Največkrat so za to krive pravljice, filmi, pa tudi pesmi in sodobni glasbeni hiti. Nekje med vrsticami se skrivajo sporočila: »Ko bo prišla prava ljubezen, bo vse lahko.« »Če je res ljubezen, ne bo bolelo.« »Če me ima rad, bo vedel.«
In potem odrastemo. Nekje v ozadju pa še vedno ostaja tista svetleča predstava, da bi ljubezen morala biti prostor, kjer se v nas končno nič več ne aktivira in smo le blaženo v oblakih. Kjer se ne zbudi ljubosumje. Kjer nas ne stisne v trebuhu, ko nekdo molči. Kjer ne dvomimo. Kjer ni potrebe po pogovorih o mejah, potrebah in občutkih. Kjer smo končno vse, kar bi v idealu morali biti.
PREBERITE TUDI:
A ideal ne obstaja – in tudi ljubezen ga ne more pričarati. To je dejstvo življenja. Težava pa je, da v svojih sanjaških predstavah ideal pogosto vseeno zamenjamo za merilo realnosti. In ko realen odnos začne pritiskati na naše notranje gumbe, si hitro rečemo: »Aha. To ni to.«
Kaj pa, če je ravno obratno?
Od kod ideja, da ego »pokvari« ljubezen?
Marsikje ste morda slišali, da je ego tisti, ki pokvari ljubezen. A to predvsem zato, ker ega ne razumemo pravilno. V popularni psihologiji in še posebej v duhovnih vsebinah se ego pogosto opisuje kot nekaj, kar je treba »odložiti«, »utišati«, skoraj izkoreniniti. Pri tem se ego večinoma enači z napihnjenostjo, sebičnostjo ali narcisizmom.
V strokovni psihologiji pa je ego veliko bolj osnovna stvar. Je del psihičnega sistema, ki med drugim skrbi za presojanje, realnostno testiranje, uravnavanje impulzov in organizacijo notranjega doživljanja – skratka za to, da sploh delujemo kot »jaz«.
Če ego razumemo kot občutek jaza, je zelo logično sklepanje, da brez ega ne more biti odnosa. Brez ega ni meje, ni potrebe, ni ranljivosti, ni tistega »jaz«, ki lahko reče »ti«. In brez tega »jaz« ni niti ljubezni v človeškem smislu – lahko je ideal, meditativno stanje ali duhovna izkušnja, ne pa partnerski odnos dveh ljudi z lastno zgodovino.
Zakaj ljubezen vedno pritisne na naše čustvene gumbe
Dejstvo je, da intimnost ni le bližina. Vedno je tudi neka oblika aktivacije.
Raziskave v okviru teorije navezanosti kažejo, da romantična ljubezen ni zgolj »kemija«, temveč v pomembnem delu deluje kot proces navezanosti. Ko se navežemo, se aktivirajo naši vzorci iskanja varnosti, bližine in potrditve. Prav zato je partnerski odnos tako močan laboratorij, v katerem se ob stresu, negotovosti ali občutku grožnje poveča potreba po bližini – ali pa pride do umika, zapiranja, otrdelosti. Gre za strategije uravnavanja čustev, povezane z našo navezanostjo, in ne za dokaz, da je z našim odnosom do ljubezni nekaj narobe.
»Popolna ljubezen brez ega«, kot jo pogosto opisujejo, se zdi tako privlačna predvsem zato, ker obljublja, da bomo končno ljubljeni brez strahu. A realna ljubezen pogosto naredi prav tisto, česar bi si najraje prihranili: pokaže, kje nas je še strah. Če pogledamo z več zrelosti, bi bila ljubezen, ki ne bi sprožila niti enega našega notranjega gumba, pravzaprav nekakšna čustvena sterilnost – ta pa je lahko le iluzija. Človek namreč ni čustveno sterilno bitje.
Nerealna pričakovanja
Ena najpogostejših škodljivih romantičnih idej je prepričanje, da »prava ljubezen pomeni, da konfliktov ne bo« ali da »mora partner sam vedeti, kaj potrebujemo«. Takšna prepričanja zmanjšujejo zadovoljstvo, saj nas silijo v nenehno primerjanje realnega odnosa z idealom, ki ga noben odnos ne more izpolniti.
Ko smo ujeti v ta okvir, postane vsak neprijeten občutek dokaz, da ljubezen ni prava. Namesto da bi ga razumeli kot informacijo: »Tukaj se v meni nekaj premika. Nekaj potrebuje pozornost.«
Kje je torej ločnica: ego v ljubezni ali ego namesto ljubezni?
Ključno vprašanje ni, ali je ego prisoten. Seveda je. Vprašanje je, ali ego vodi odnos.
Ego vodi odnos takrat, ko skuša iz odnosa narediti anestetik: »Če me imaš rad, me ne sme biti strah.« »Če si prava, ne boš nikoli dvomil.« »Če si dovolj ljubeč, boš vedno izbral mene.« Takrat ljubezen postane projekt notranje varnosti, ki jo poskušamo dobiti od drugega.
Zrel odnos pa je nekaj drugega. Je ljubezen, v kateri ego postane viden, prepoznan in vzet v odgovornost. In prav v tem je bistvena razlika.
Namesto »Ti si kriv, da sem takšna,« se pojavi stavek: »Tole me je zadelo – in vem, da se je v meni sprožilo nekaj starega.« Namesto »Če bi me razumel, bi vedel,« pride: »Pomembno mi je, da to povem jasno.« To ni »razsvetljena« ljubezen, temveč zrela in odrasla ljubezen.
Ko »ljubezen brez ega« postane duhovni obvoz
Obstaja še ena past, ki jo je vredno omeniti, ker je presenetljivo pogosta. Ideja ljubezni brez ega lahko postane način, kako se izognemo realnim čustvom, mejam in konfliktom. To bi lahko strokovno poimenovali tudi duhovno izogibanje – proces, pri katerem se z duhovnimi idejami izognemo bolečini, namesto da bi jo predelali.
V praksi to v odnosih pogosto izgleda zelo »lepo«. Človek je vedno miren, vedno razumevajoč, nikoli ne »pade v ego«. V resnici pa se v ozadju lahko kopičijo potlačena jeza, neizrečene potrebe in tiha resignacija. Odnos sicer deluje harmonično, a ni živ.
Ljubezen brez ega kot ideologija je lahko celo nevarna, saj ljudi – zlasti tiste, ki so že tako navajeni ugajati – uči, da so meje nekaj »nezrelega«. V resnici pa so prav meje pogosto tisto, kar ljubezni sploh omogoči, da obstane.
Zrela ljubezen ni brez ega. Zrela ljubezen je s stikom.
Ko se umaknemo iz mita o popolnosti, ostane nekaj bolj resničnega: ljubezen kot praksa.
Ljubezen, ki vključuje ego, pomeni, da v odnos prinesemo tudi svoj notranji svet – strahove, ranljivost, prepričanja in zgodbe. Ključno pa je, da tega ne odlagamo na partnerja. Prinesemo jih kot resnico, ki jo znamo držati v svojih rokah.
Ko nam to uspe, se zgodi nekaj zelo pomembnega. Ego se ne »radira«, temveč se zmehča. Ob varni bližini in dobri komunikaciji mu ni več treba kričati, se braniti ali dokazovati. Pri zreli ljubezni tako ne gre za to, da ne čutimo ljubosumja, jeze ali strahu. Gre za to, da jih znamo prepoznati dovolj zgodaj, da ne postanejo način vodenja odnosa.
Morda je to prav definicija, ki jo iščemo: ne ljubezen brez ega, temveč ljubezen, v kateri ego ni več glavni režiser.
Kaj je potem prava ljubezen?
Odgovor je pravzaprav preprost. Ljubezen ni tista, ki v nas nikoli ne sproži čustvenega nelagodja. Prava ljubezen je tista, v kateri se lahko sprožimo – in to tudi prepoznamo ter se ob tem ljubeče srečamo s partnerjem.
Ne kot popolna bitja brez ran, temveč kot ljudje, ki so pripravljeni pogledati, kaj se v njih dogaja. Ki znajo reči: »To je moj del.« In hkrati: »Želim si bližine, v kateri se lahko učiva.«
Ljubezen brez ega je lahko lep ideal. Zrela ljubezen pa je nekaj boljšega: je resnična. In prav zato ima moč, da zdravi – ne tako, da ničesar ne zbudi, temveč tako, da zbudi točno tisto, kar potrebuje nežnost, razumevanje in rast.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
