Starši otroku lahko dajemo vse, pa se ne počuti čustveno varnega
Otroku lahko nudimo vse, pa se ob nas vseeno ne počuti varnega. Preberite, kaj čustvena varnost pomeni za otroka in kje jo starši pogosto nehote spodkopavamo.
Ko govorimo o varnosti otrok, običajno pomislimo na zelo konkretne stvari. Da je otrok sit, oblečen, zaščiten. Da ima dom, rutino, zdravstveno oskrbo. To so temelji, brez katerih ne gre. A otrok ne živi le v telesu. Živi tudi v odnosih. In prav tam se pogosto odloča, ali se bo počutil zares varnega.
Otrok varnosti ne razume razumsko, temveč telesno in čustveno. Njegovo doživljanje sveta je prežeto z vprašanjem, ki ga sam morda nikoli ne ubesedi, a ga nenehno čuti: Ali sem tukaj varen? Ali me bodo sprejeli? Ali lahko ostanem to, kar sem?
Kako otrok doživlja občutek varnosti
Za otroka je varnost tesno povezana s preživetjem. Ker je povsem odvisen od odraslih, njegov živčni sistem ves čas preverja, ali je odnos z njegovimi starši oziroma skrbniki stabilen. Ali je bližina zanesljiva. Ali lahko izrazi stisko, ne da bi ob tem tvegal izgubo ljubezni.
PREBERITE TUDI:
Občutek varnosti zanj ni abstrakten pojem. Kaže se v drobnih, vsakdanjih izkušnjah. V tem, kako se odrasli odzovejo, ko je žalosten. Kako reagirajo, ko je jezen. Ali ob njegovih čustvih zmorejo ostati prisotni ali se umaknejo, vznemirijo, ga utišajo. Ga ocenjujejo ali sprejemajo takega, kot je? Lahko brezpogojno verjame njihovi ljubezni – tudi takrat, ko je »težaven«, glasen, zahteven, preobčutljiv?
Otrok odgovore ne najde le v besedah in dejanjih, temveč tudi v telesni govorici staršev. V pogledu, ki se odmakne. V vzdihu. V napetem tonu. V tisti spremembi energije, ki jo odrasli pogosto komaj opazimo, otrok pa jo začuti takoj. In ker si želi pripadati, začne zelo zgodaj iskati način, kako ohraniti »dobro vzdušje« in bližino.
Tu se pogosto zgodi nekaj ključnega: otrok ne sklepa samo, kaj je v odnosu dovoljeno, temveč začne sklepati tudi, kaj je dovoljeno v njem samem. Tako podzavestno utrdi načine vedenja in prepričanja o sebi, ki postanejo del njegovega notranjega programa. Ne zato, ker bi si to izbral, temveč zato, ker se mu to zdi najvarnejša pot, da si zagotovi sprejemanje oseb, od katerih je odvisno njegovo preživetje.
Fizična varnost ni isto kot čustvena varnost
Fizična varnost pomeni, da otrokovo telo ni ogroženo. Da ni lačen, zanemarjen ali izpostavljen nevarnostim. To je nujna osnova zdravega razvoja. A sama po sebi še ne pomeni, da se otrok počuti varnega.
Čustvena varnost se začne tam, kjer otrok začuti, da so njegova notranja doživljanja sprejemljiva. Da ni problem, če ga je strah. Da ni kaznovan za solze. Da mu ni treba biti ves čas priden, miren ali prijeten, da bi ohranil odnos.
Starši pogosto mislimo, da otroku zagotavljamo dovolj tako fizične kot tudi čustvene varnosti. Z njim se crkljamo, ga objemamo, mu kažemo ljubezen. A prav tu se lahko neopazno prikrade razpoka – ko se ljubeč stik hitro spremeni v neodobravanje, kadar otrok naredi nekaj, kar ni po naših pričakovanjih, ali kadar pokaže čustva, ki so za nas v tistem trenutku nezaželena.
To so povsem vsakdanji prizori, ki jih večina staršev pozna. Otrok se razjoče, mi pa smo ravno sredi telefonskega klica in iz nas uide: »Daj, nehaj, zdaj res nimam časa.« Otrok se razjezi, ker ne dobi česa, in v želji po redu rečemo: »Če boš tak, se ne pogovarjam s tabo.«
Ali pa, ko je otrok pred obiskom zdravnika preplašen, mi pa ga skušamo »spraviti k sebi« z besedami: »Saj ni nič. Velik fant ali punca si.« Velikokrat do šuma pride tudi, ko se otrok zato, ker ne zmore neke naloge, razburi. Mi ga sicer skušamo spodbujati, a v našem glasu se čuti tihi pritisk: »No, saj zmoreš, ne kompliciraj.« Včasih pride tudi tista klasična: »Ne bodi tak občutljiv.« Ali: »Zdaj si pa čisto brez razloga nesramen.«
Nič od tega še ne pomeni, da starši delamo nekaj groznega. Pomeni pa, da otrok iz teh trenutkov lahko potegne zaključek, ki nas pogosto preseneti. Ker ne sliši le sporočila »umiri se«, temveč tudi podton: tvoj način doživljanja je zame preveč. In če tega dobi dovolj pogosto, je lahko sicer fizično popolnoma varen, a čustveno nenehno v pripravljenosti. V napetosti. V prilagajanju.
Ko otrok zazna, da določena čustva v odnosu niso dobrodošla, jih ne preneha čutiti. Nauči se jih skrivati, zadrževati, preoblikovati.
Nekateri otroci postanejo pretirano ubogljivi in samostojni. Zelo zgodaj začnejo »pomagati«, se ne pritožujejo, ne zahtevajo preveč, ker čutijo, da je tako lažje. Drugi se izražajo z izbruhi, nemirom ali telesnimi simptomi – glavoboli, bolečinami v trebuhu, težavami s spanjem. Tretji zelo hitro prevzamejo odgovornost za razpoloženje odraslih in se učijo, kako »ne biti v napoto«. Postanejo tisti, ki znajo prebrati obraz, oceniti energijo v prostoru in se pravočasno prilagoditi.
To niso zavestne strategije. To so prilagoditve, ki pomagajo ohraniti odnos, ki je za otroka življenjskega pomena. Otrok se ne prilagaja zato, ker bi bil preračunljiv, temveč zato, ker si želi bližine. In bližina je zanj varnost.
Kaj čustvena varnost v resnici pomeni
Čustvena varnost ne pomeni, da otrok nikoli ne doživi frustracije ali meje. Prav nasprotno. Pomeni, da so meje jasne, a odnos ob tem ostaja varen. Da otrok ob prepovedi ne izgubi bližine. Da ob konfliktu ne izgubi občutka pripadnosti.
Razlika je pogosto v enem samem sporočilu. Ne v tem, ali postavimo mejo, temveč kako. Meja brez čustvene varnosti zveni kot: »Ne bodi tak. Ne pretiravaj. Ne delaj scene.« Meja s čustveno varnostjo pa nosi dve plasti hkrati: »Razumem, da ti je težko. In vseeno to pravilo ostaja.« Otrok ob tem začuti: čustvo je dovoljeno, vedenje usmerjamo – in odnos ostaja.
Otrok, ki se počuti čustveno varnega, ve, da odnos zdrži tudi napake, močna čustva in nesoglasja. Da ga odrasli ne bodo zapustili čustveno, ko postane zahtevno. To je temelj, na katerem gradi notranjo stabilnost, samoregulacijo in kasneje tudi zdrave odnose.
Ko tudi starši nosimo rane pomanjkanja čustvene varnosti
Mnogi odrasli v sebi nosimo sledi pomanjkanja čustvene varnosti. Morda se v tem prepoznamo tudi ob branju takšnih besedil. Čeprav našega otroštva ni nujno zaznamovalo nasilje ali zanemarjanje, v njem morda preprosto ni bilo prostora za čustva.
Takšni odrasli pogosto postanejo zelo funkcionalni, odgovorni in prilagodljivi. A v sebi nosijo občutek, da morajo za bližino nekaj prispevati. Se potruditi. Se nadzorovati. Da morajo biti »v redu«, da bodo ljubljeni. In zato jim je v odnosih včasih težko – ne zato, ker ne bi znali ljubiti, temveč ker njihov živčni sistem bližino še vedno povezuje z nevidnim pogojevanjem.
Razumevanje čustvene varnosti otroka zato ni pomembno le za starševstvo, temveč tudi za stik s sabo. Včasih ravno ob otroku prvič zares začutimo, kaj pomeni biti mirno sprejet.
Kaj otroku v resnici ponujamo kot starši
Vprašanje ni, ali smo kot starši popolni. To ni mogoče. Ključno vprašanje je, ali smo pripravljeni biti dovolj prisotni, da opazimo, kaj otrok ob nas doživlja.
Čustvena varnost se ne gradi z idealnimi odzivi, temveč z odnosom, ki dopušča tudi popravilo. Pogovor. Razlago. Ponovno povezovanje. Tisti preprost trenutek, ko se po burni situaciji ustavimo in rečemo: »Prej sem bila preostra. Vidim, da ti je bilo težko. Lahko poskusiva še enkrat.« Otrok ob tem ne dobi le tolažbe, temveč tudi življenjski model: da je odnos nekaj, kar se lahko popravi. Da konflikt ni konec bližine. Da je ljubezen brezpogojna.
In prav v tem prostoru – med nepopolnostjo in zavestjo – otrok dobi najdragocenejše sporočilo: da je varen biti to, kar je.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
