Zakaj ostajamo v coni udobja in kako končno narediti prvi korak
Zakaj kljub želji po spremembi vedno znova ostajamo na istem mestu? Preberite, kako deluje cona udobja in kaj pomaga, da naredimo korak v cono rasti.
Se vam zdi, da vam v življenju nekaj manjka? Da navzven vse teče precej v redu, vi pa imate kljub temu občutek, da ne živite vseh svojih potencialov? Da niste zares nezadovoljni, a tudi ne povsem izpolnjeni? Morda celo zelo dobro veste, kaj vam ne ustreza več. In nekje v sebi slutite, kaj bi bilo tisto, kar bi vas lahko navdihnilo, prebudilo, vam dalo več smisla ali občutek rasti.
Ideje se pojavijo same. Zamenjava službe. Več gibanja. Potovanje, ki vas že dolgo kliče. Izobraževanje, ustvarjalni projekt, morda celo meditacijski umik nekje v Tibetu ali tečaj globinskega potapljanja na dah na Baliju. Nekaj, kar vas že dolgo mika. In potem pride tisti znani notranji odziv.
»Ne še.«
Ne še zdaj. Ne še letos. Ne še, dokler ne bo več časa, več denarja, več energije, več samozavesti. In tako ideja počasi utihne. Ne izgine, samo umakne se v ozadje. Vi pa nadaljujete z življenjem, ki je sicer čisto v redu – a ne povsem vaše.
To je trenutek, ko v resnici izberemo cono udobja namesto cone rasti.
Kaj v resnici pomeni cona udobja
Cona udobja je predvsem prostor znanega. V njej vemo, kako stvari delujejo, kakšne so naše vloge, kaj se od nas pričakuje in koliko energije bo nekaj zahtevalo. Poznamo meje in pogosto delujemo v ritmu ustaljenih navad. Prav zato se tam počutimo relativno varne.
PREBERITE TUDI:
Cona udobja nam omogoča stabilnost, rutino in občutek nadzora. Je pomembna, zlasti takrat, ko smo utrujeni ali preobremenjeni, ko je čas, da nekoliko »izprežemo«. A ko v njej ostajamo predolgo, se pogosto začne pojavljati tisti tihi notranji nemir. Ne glasen upor, temveč občutek, da nekaj stoji. Da življenje teče, mi pa se v njem ne premikamo več.
Nasproti cone udobja stoji cona rasti. To ni prostor evforije ali stalne motivacije. Je prostor, kjer je nekaj novega. Kjer ni vse predvidljivo. Kjer ne moremo več delovati povsem na avtopilotu. In prav zato tam skoraj vedno začutimo nelagodje.
Zakaj nas »ne še« tako zanesljivo zadrži
Ko razmišljamo o spremembi, se pogosto zanašamo na razum. A odločitev, ali bomo nekaj naredili ali ne, se pogosto sprejme precej nižje – v telesu.
Novo pomeni neznano. Neznano pa za naš živčni sistem pomeni večjo pozornost, več napetosti, včasih celo alarm. Srce pospeši ritem, misli se zapletejo, pojavi se stisk v trebuhu ali prsih. To je način, kako nas telo poskuša zaščititi in nas pripraviti na delovanje. Čeprav je ta odziv v osnovi koristen, je občutek v telesu pogosto precej neudoben.
Ko se umaknemo in rečemo »ne še«, se napetost zmanjša. Prav to olajšanje pa utrdi navado odlašanja. Telo si zapomni: ostati je varneje kot tvegati. Tako se cona udobja ne ohranja zato, ker bi bila dobra, ampak zato, ker je znana.
Kdaj vemo, da smo stopili v cono rasti – in kdaj predaleč
Veliko ljudi misli, da izstop iz cone udobja pomeni, da nas mora biti zelo strah. V resnici je razlika med rastjo in preplavljenostjo precej jasna.
V coni rasti je nelagodje prisotno, a še obvladljivo. Čutimo vznemirjenje, morda tudi dvom, a hkrati radovednost ali občutek smisla. Stik s samim seboj ostaja močan. Zmoremo razmišljati, dihati in ostati prisotni.
Ko pa je korak prevelik za to, na kar smo v tistem trenutku pripravljeni, telo reagira drugače. Pojavijo se panika, zamrznitev ali močan impulz po umiku. Takrat ne gre za pomanjkanje poguma, temveč za jasen signal, da je izziv prevelik za zdaj.
Rast ne zahteva skokov čez prepad. Zahteva stopnice.
Zakaj čakamo na »pravi trenutek«, ki nikoli ne pride
Veliko ljudi živi z notranjim občutkom, da bodo nekoč bolj pripravljeni. Ko bo več časa. Ko bo več denarja. Ko bo več samozavesti. Ko bo življenje mirnejše.
Resnica pa je preprosta in hkrati neprijetna: pripravljenost običajno pride šele po dejanju, ne pred njim. Samozavest se ne pojavi zato, ker dolgo razmišljamo, ampak zato, ker si ustvarimo izkušnje, da zmoremo.
»Ne še« je zato nevarna past. Ker ne reče nikoli. Reče samo kasneje. In kasneje se zelo hitro spremeni v navado.
Kako stopati iz cone udobja, ne da bi se zlomili
Ko razmišljamo o stopanju iz cone udobja, pogosto predvidevamo, da bomo morali premagati strah. A strahu ne moremo povsem odpraviti. Ključno je, da se naučimo z njim ostati dovolj dolgo, da nas ne vodi več.
To pomeni, da spremembe razbijemo na majhne, obvladljive korake. Če vas mika sprememba službe, prvi korak ni odpoved. Prvi korak je morda pogovor, raziskovanje ali pa zgolj iskreno priznanje samemu sebi, da si želite nekaj drugega.
Če vas mika duhovno ali turistično potovanje, prvi korak ni nakup drage letalske karte, temveč dopuščanje misli, da je ta želja legitimna. Morda rezervacija prostega dne. Morda večer, ko se resno vprašate, kaj vas pravzaprav kliče.
Vsak tak korak telesu sporoča: zmorem. In prav ti majhni dokazi počasi širijo cono udobja.
Vadba nelagodja: zakaj ima smisel, da si jo ustvarimo zavestno
Ena izmed najbolj učinkovitih poti iz cone udobja je zavestno srečevanje z manjšimi neprijetnostmi – izključno zato, da telo dobi novo izkušnjo.
To so drobne stvari, ki nas rahlo spravijo iz ravnotežja: povedati svoje mnenje, čeprav nismo prepričani, kako bo sprejeto. Postaviti mejo brez dolge razlage. Narediti nekaj prvič, čeprav vemo, da ne bomo takoj dobri. Biti vidni tam, kjer smo se prej raje umaknili.
V teh trenutkih se učimo zelo pomembno lekcijo: nelagodje je prehodno. In mi ga zmoremo nositi. Prav s tem si telo postopoma ustvari novo izkušnjo – da nelagodje ne pomeni nevarnosti, temveč prehod.
Umirjanje živčnega sistema: ker brez občutka varnosti ni rasti
Ko razmišljamo o izstopu iz cone udobja, pogosto mislimo, da potrebujemo več poguma ali discipline. A zelo pogosto v resnici potrebujemo nekaj drugega: občutek, da smo dovolj varni, da lahko naredimo korak.
Če je živčni sistem v stalni napetosti, bo vsako novo odločitev doživljal kot grožnjo. Zato se ob misli na spremembo pojavijo nemir, stisk v prsih, zmedene misli ali impulz po umiku. V takem stanju si težko zaupamo in še težje tvegamo.
Zato je pred vsakim večjim ali manjšim korakom smiselno najprej umiriti telo. Eden najpreprostejših načinov je zavestno dihanje. Nekajkrat zapored vdihnite skozi nos in izdihnite nekoliko počasneje, kot ste vdihnili. Daljši izdih telesu pošilja signal, da ni v nevarnosti. Med dihanjem opazite ramena in čeljust ter ju zavestno sprostite, če sta napeti.
Pomaga tudi prizemljevanje v telo. Za trenutek usmerite pozornost v stopala in občutek, kako se dotikajo tal. Opazite težo telesa na stolu ali tleh. Tako se iz vrtinca misli vrnete v tukaj in zdaj.
Če vas misli preplavljajo, se ozrite po prostoru in si v mislih poimenujte nekaj stvari, ki jih vidite, ali zvokov, ki jih slišite. Telo s tem zazna, da je okolje varno in da se vam ni treba zapreti vase.
Te prakse niso namenjene temu, da bi strah izginil. Njihov namen je, da se vi ne izgubite v strahu. Ko je telo dovolj umirjeno, postane nelagodje znosno – in takrat se lahko odločite, kako boste ravnali, namesto da bi se zgolj odzivali.
Cona udobja ni sovražnik. Je izhodišče.
Ni treba, da ste ves čas pogumni. Ni treba, da se nenehno premikate. Cona udobja ima svoje mesto. A če vas v življenju nekaj kliče, če se ideje vztrajno vračajo, potem vas verjetno ne muči nezadovoljstvo, ampak hrepenenje po rasti.
In ko se naslednjič oglasi tihi »ne še«, se morda ne vprašajte več, kdaj bo pravi čas. Raje se vprašajte, kaj je najmanjši korak, ki ga lahko naredite danes.
Včasih je že ta dovolj, da se v življenju znova pojavi občutek gibanja. In z njim več živosti.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
