6 znakov, da nosite čustva drugih in ne svojih
Vas po stikih z drugimi pogosto preplavijo nenadni nemir, utrujenost ali telesna napetost? Morda ne nosite svojih, temveč tuja čustva. Preberite, kako to prepoznati.
Ste kdaj odložili telefon po povsem normalnem pogovoru – in vas je nekaj minut kasneje začelo stiskati v prsih, kot da ste pravkar slišali slabo novico? Ali pa ste šli na kratek sestanek, kjer se ni zgodilo nič dramatičnega, a ste iz njega odšli prazni, z napetimi rameni in čudno meglo v glavi?
Takšni trenutki so pogosto zmedeni, ker nimajo “zgodbe”. Ni jasnega razloga, ni konflikta, ni dogodka, na katerega bi lahko obesili svoje počutje. Pa vendar se telo vede, kot da je nekaj narobe.
V resnici se pogosto dogaja nekaj precej preprostejšega – in hkrati zelo pomembnega: ne čutimo nujno svojih čustev, temveč smo pobrali čustveno stanje nekoga drugega. Ne zato, ker bi bili šibki, naivni ali “premehki”, temveč zato, ker naš živčni sistem deluje na način, ki nas hitro uglašuje na druge.
To ni tema, ki bi jo morali razumeti skozi ezoteriko. Govorimo o nevropsihologiji, o telesu, o tem, kako se človek regulira v odnosih. In predvsem o tem, kako se lahko vrnemo nazaj k sebi.
Kaj sploh pomeni “nositi tuja čustva”?
Nositi tuja čustva pomeni, da naš notranji svet postane preveč prepusten za razpoloženje, napetost ali stisko drugih ljudi. Tuja tesnoba se v nas spremeni v nemir. Tuja jeza v napetost v čeljusti. Tuja zaskrbljenost v pritisk v trebuhu. Nismo samo sočutni opazovalci, postanemo »posoda«, v katero se to prelije.
Empatija je sposobnost, da drugega razumemo. Absorpcija pa je nekaj drugega: tuje občutke začnemo doživljati, kot da so naši, in pogosto celo prevzemamo odgovornost, da jih umirimo.
Zakaj se to zgodi – in zakaj se to ne zgodi vsem?
To je tisti del, ki je ključen: to ni lastnost značaja, temveč kombinacija biologije in učenja.
Nekateri ljudje se rodijo z bolj občutljivim živčnim sistemom. Pogosto jim rečemo hipersenzitivni. Hitreje zaznajo spremembe v tonu glasu, obrazni mimiki, telesni napetosti, dinamiki prostora. Njihov sistem je bolj “narejen” za to, da hitro bere okolico. Evolucijsko gledano je to lahko prednost – v skupnosti preživiš bolje, če prej zaznaš napetost ali nevarnost.
A sama biološka občutljivost še ne pomeni, da bomo nosili tuja čustva. Drugi del zgodbe je življenjska izkušnja. Če smo v otroštvu živeli ob odraslih, ki so bili čustveno nepredvidljivi, ranjeni, zaskrbljeni ali preobremenjeni, se lahko otrok nezavedno nauči: “Če bom dovolj pozoren, bom vedel, kaj prihaja. In morda bom lahko to tudi preprečil.”
Tako se razvije notranja strategija: stalno skeniranje drugih ljudi. To ni nujno posledica “velike travme”. Pogosto gre za subtilnejše okolje, kjer je bilo treba paziti na razpoloženje, da je bilo doma mirno.
In zdaj še pomembna razlika, ki jo marsikdo spregleda: ljudje z zelo hudimi, kroničnimi travmami včasih ne postanejo “čustvene spužve”, ampak razvijejo drugo obrambo – odklop. Disociacijo. Otopelost. Zapiranje zaznave. Zato ni res, da večja kot je travma, bolj bomo prevzemali tuja čustva. Včasih je ravno obratno: bolj kot je bilo prehudo, bolj se sistem nauči preživeti tako, da ne čuti.
Če pa smo bili v okolju, kjer je bilo treba ostati priključeni, da smo bili varni in povezani, se živčni sistem nauči: “Bodi uglašen. Bodi pripravljen. Pazi.”
In to, kar je bilo nekoč koristno, postane v odraslosti izčrpavajoče.
Šest znakov, da nosite tuja čustva
V nadaljevanju je šest znakov, ki so še posebej značilni. Pri vsakem se poskusite vprašati: ali to doživljate ob določenih ljudeh? Ali v določenih okoljih? In predvsem – ali se to dogaja “kar tako”, brez jasnega zunanjega razloga?
1. Ko se razpoloženje spremeni brez razloga
Imate čisto normalen dan. Morda ste celo v dobri energiji. Potem pa se nenadoma pojavi nemir, žalost ali razdraženost. Ne morete reči, kaj se je zgodilo. In ravno to je ključ: nič se ni zgodilo vam, nekaj se je dogajalo ob vas.
Takšni nenadni premiki so pogosto znak, da je vaš sistem zaznal tujo napetost in jo prevzel kot “notranji alarm”. Včasih je dovolj, da sedite ob nekom, ki je zaskrbljen, pa se vam začne v telesu dvigati isti val.
2. Ko se telo oglasi po srečanjih z določenimi ljudmi
Pri nekaterih ljudeh je to tako jasno, da postane skoraj pravilo. Po obisku ste napeti v vratu. Po kosilu z določeno osebo imate glavobol. Po telefonu z nekom vas stiska v želodcu. In ko ste sami, se stanje čudežno umiri.
Telo je pri prepoznavanju, ali prevzemamo tuja čustva, še kako pomembno, saj pogosto pove resnico prej kot glava. Ko nosimo tuja čustva, jih ne nosimo le kot misli, ampak jih nosimo kot fizično stanje. Napetost v ramenih, težo v prsih, stisnjeno čeljust, utrujenost v kosteh.
Če se vam to dogaja pogosto, ni znak, da ste “preobčutljivi”. Je znak, da vaš živčni sistem nima dovolj filtrov.
3. Ko ste izčrpani po čisto običajnih stikih
“Samo kava.” “Samo družinsko kosilo.” “Samo pol ure sestanka.” Pa ste potem prazni, kot da ste naredili nekaj ogromnega.
Tu se pogosto skriva pomembna resnica: vi ne procesirate le pogovora. Procesirate tudi tisto, kar ni izrečeno. Podtone. Napetosti. Neizrečena pričakovanja. Nevidne zahteve.
Nekateri ljudje temu rečejo introvertiranost, a ni nujno to. Pogosto gre za to, da je vaš sistem ves čas odprt za tuje notranje stanje. In to je energetsko izčrpajoče.
4. Ko ne ločite več, kaj čutite vi
Ko vas nekdo vpraša: “Kako si?” potrebujete nekaj sekund več. Ne zato, ker ne želite odgovoriti, ampak ker morate najprej izločiti šum.
Če živite ali delate ob ljudeh, ki so čustveno intenzivni, ali če ste vajeni biti “čustvena opora”, se lahko zgodi, da se vaše notranje stanje zamegli. Zelo jasno čutite druge – sebe pa manj.
To ni zato, ker bi bili odrezani. Pogosto je ravno obratno: preveč ste odprti.
5. Ko vas množice čustveno preobremenijo
To je znak, ki ga veliko ljudi dolgo ne razume. Mnogi ljudje, ki to doživljajo, nimajo težav z ljudmi, imajo pa težave s preobremenjenim živčnim sistemom. Ko je preveč dražljajev, se njihov živčni sistem preobremeni. Ne le s hrupom in svetlobo, temveč tudi z razpoloženji.
Trgovski center, koncert, polna restavracija – vstopite povsem ok, po dvajsetih minutah pa ste raztreseni, utrujeni, zmedeni, preobčutljivi. Kot da vas je nekdo “razštelal”.
To je tipično za ljudi, katerih sistem močno zaznava okolico. In je tudi eden najmočnejših znakov, da ne gre le za “karakter”, temveč za regulacijo živčnega sistema.
6. Ko uravnavate čustva drugih, še preden jih izrazijo
To je zelo subtilno, a izjemno razkrivajoče. Opazite, da se nekdo ob vas rahlo zapre – in vi takoj začnete iskati prave besede. Čutite, da je partner napet – in že spreminjate načrte, preden sploh reče, da je utrujen. Zaznate, da je nekdo slabe volje – in se avtomatsko potrudite, da bo bolje.
Na prvi pogled je to skrbnost. V resnici pa je to pogosto stara strategija preživetja: če bom pravočasno “popravil” vzdušje, bo odnos varen. Problem je, da sčasoma živite bolj po tujih notranjih stanjih kot po svojih potrebah.
Kako se uglasiti nazaj nase – in postati bolj neprebojni
Zelo pomembno je, da se pri tej temi ne ujamemo v napačen cilj. Cilj ni, da postanemo hladni, zaprti ali brezčutni. Cilj je, da razvijemo razločevanje.
Ko opazite nenaden premik v telesu ali razpoloženju, poskusite narediti mikro premor. Tri sekunde. In si postavite eno vprašanje, ki je preprosto, a močno: “Je to moje?”
Če je vaše, boste ob tem vprašanju običajno začutili stik. Čustvo bo dobilo obliko in pomen. Če pa ni vaše, se pogosto zgodi nekaj drugega: čustvo ostane megleno, kot tuja obleka, ki se ne prilega.
Nato naredite še en korak, ki je v resnici temelj: vrnite se v telo. Ne potrebujete velikih ritualov. Dovolj je, da se zavestno oprete na stopala, sprostite čeljust, podaljšate izdih. Dih ni čarovnija – je neposreden gumb za živčni sistem.
In potem še najtežji, a najpomembnejši del: notranje dovoljenje, da ne rešujete. Lahko ste ob človeku prisotni, ne da bi ga nosili. Lahko ga razumete, ne da bi se v njem izgubili. To ni egoizem. To je zrelost.
Nekaterim pri regulaciji živčnega sistema pomagajo tudi somatske tehnike, kot je EFT, a to ni nujno in ni edina pot. Bistveno je predvsem, da se naučite ostati v stiku s seboj tudi takrat, ko vas čustva drugih skušajo preplaviti.
Ko enkrat začnete razlikovati med tem, kar je vaše, in tem, kar pripada drugim, odnosi postanejo bolj mirni, vi pa bolj doma v sebi. In to je v resnici edina “neprebojnost”, ki jo potrebujemo – ne zid, temveč jasen notranji kompas.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
