Hrvaška psihologinja pojasnjuje: Zakaj ostajamo tam, kjer nam ni dobro
Slaba služba, izčrpavajoč odnos, prijateljstvo, ki nas ne osreči, a vseeno ostanemo. Hrvaška psihologinja Bernarda Škegro razlaga, zakaj odhod ni nikoli preprost.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
"Pa zakaj ne greš, če ti ni dobro?" To je vprašanje, ki ga slišijo skoraj vsi, ki so kdaj ostali predolgo v razmerju, ki jih je izčrpavalo, v službi, ki jih je dušila, ali v prijateljstvu, ki jih je pustilo prazne. Od zunaj se zdi odgovor preprost, od znotraj pa ni nikoli.
»V svoji psihološki praksi delam z ljudmi, ki zelo jasno prepoznajo, da jih neki odnos, služba ali določena življenjska situacija izčrpava. Zavedajo se nezadovoljstva, a kljub temu ostajajo na istem mestu. In to ne zato, ker ne vidijo problema, temveč zato, ker odločitev za spremembo ni nikoli lahka,« tako za Ordinacija.hr pojasnjuje priznana psihologinja Bernarda Škegro.
Strah pred neznanim
Eden najpogostejših razlogov za ostajanje je strah pred neznanim. »Vemo, kaj lahko pričakujemo od nefunkcionalnih družinskih članov. Vemo, kaj pričakovati v službi, v kateri nismo srečni. Poznano nas ščiti. Boli, ampak je vsaj znano,« pojasnjuje Škegro.
Pogosto slišimo stavke kot: "Kdo mi lahko zagotovi, da ne bo še slabše?" ali "Kaj pa, če ne najdem nikogar boljšega?" Strah pred neznanim ni šibkost, je evolucijski mehanizem preživetja. Problem nastopi, ko nas začne omejevati namesto ščititi.
Kdo sem, če se spremenijo okoliščine?
Včasih ostajamo tudi zato, ker je situacija postala del naše identitete. Sprememba okoliščin namreč zahteva tudi spremembo sebe.
»Če smo se od malega naučili, da molčimo in trpimo, da je varneje popustiti in se prilagoditi kot stati za seboj in tvegati izgubo odnosa – potem moramo najprej spremeniti sebe, da bi sploh lahko spremenili okoliščine. In če nisem več oseba, ki molči in trpi – kdo sem potem?« razlaga psihologinja.
Upanje, da se bo spremenilo
Človek upa. Da se bo partner spremenil, da se bodo razmere uredile same od sebe, da bo prijatelj sčasoma razumel.
»Pomembno je razlikovati med možnostjo in realnostjo. Da, ljudje se lahko sčasoma spremenijo. A če se nekdo do nas ponavljajoče vede slabo, to vedenje sčasoma preneha biti izjema in postane vzorec,« opozarja.
Sprememba zahteva energijo, ki je nimamo
Včasih ostajamo preprosto zato, ker nimamo moči za odhod. Negotovost prihodnosti, soočanje z reakcijami okolice, občutek izgube... vse to zahteva veliko energije.
»Če je oseba že dlje časa pod stresom, izčrpana, anksiozna ali depresivna, je sprememba lahko videti kot preveliko breme. Takrat ostajanje nekje ni pasivnost, temveč način ohranjanja preostalih kapacitet.«
Ostajanje ni slabost, a ni nujno prava pot
»Ostajanje ni slabost. Je zapletena mreža naše identitete, naučenih vzorcev in čustvenih vezi. A pomembno se je je spomniti, da znano ne pomeni nujno pravilno, varnost pa ne prinaša vedno miru,« zaključuje psihologinja Bernarda Škegro za portal Ordinacija.hr.
Sprememba je proces, ne en sam dogodek. Začne se v trenutku iskrenosti do sebe, ko si upamo reči: "Tega si ne želim več."
