Ko nam gre na živce skoraj vse – in ne vemo točno zakaj
Pridejo obdobja, ko nas začnejo motiti služba, odnosi, vsakdan in vloge, ki smo jih dolgo živeli brez vprašanj. Kaj se v resnici dogaja, ko nam gre na živce skoraj vse?
Ko se naša življenjska obdobja menjajo ali pa se srečamo s kakšno čustveno močno prelomnico, se včasih zgodi, da nas začne motiti skoraj vse, kar nas je prej določalo. V nas se pojavi občutek, da se ne prilegamo več lastnemu življenju tako, kot smo se nekoč.
Ugotovimo, da nas živcira način, kako delamo. Kako se kažemo v odnosih. Morda tudi, kako nas drugi vidijo in kako smo se dolgo videli sami. Ni nam še povsem jasno, kaj v resnici hočemo, vemo pa, da staro ne deluje več. Morda kdo ob tem pomisli na krizo srednjih let, ampak ne gre za krizo v klasičnem smislu. Bolj je to tiha, notranja napetost, ki ne zahteva drugega, kot le potrpežljivo razumevanje.
PREBERITE TUDI:
Ko nas začne motiti služba – ne zaradi dela, ampak zaradi vloge
Pogosto se začne v službi. Ne živcira nas, ker stvari ne bi obvladali ali bi se nam zdele pretežke. Navadno je ravno obratno. Delo obvladamo in natančno vemo, kaj se od nas pričakuje. In prav to postane problem.
Utrujeni postanemo od tega, da moramo vedno znova uporabljati isti način razmišljanja, isto vrsto komunikacije, profesionalni ton ... Še celo cilji, ki so nam nekoč služili za motivacijo, so zdaj samo še obveznost.
Ne izčrpajo nas roki ali količina dela, pač pa občutek, da se takem okolju ne moremo več razvijati. Da moramo za to, da delo funkcionira, zožiti svoj razpon. Prav to, da delo od nas zahteva, da ostajamo ves čas isti, sproži naš notranji odpor.
Ko nas utrudijo gospodinjska opravila – ker se vse vrti, nič pa ne premakne
Pri nekaterih se to ne pokaže v službi, ampak doma. Gospodinjska opravila, skrb za vsakdan, organizacija življenja. Vse to je bilo vedno del realnosti. Nič se sedaj v resnici ne spremeni.
A v nekem trenutku nas začne motiti ponavljajoči ritem. Vedno eno in isto, rutina, ki ubija duha. Ob tem se rodi občutek, da dan za dnem skrbimo za osnovo in ob tem izgubljamo priložnosti za uresničevanje tega, kar se nekje tiho dogaja v nas.
Morda kdo pomisli, da se je polenil in da ima vsega zadosti, ker je vedno on tisti, ki vse nosi. A ne gre samo za to, bolj nas zares začne motiti, da se naša notranjost premika, zunanja struktura življenja pa stoji na istem mestu. Tako vsak krog pospravljanja, kuhanja in urejanja začne delovati kot opomnik, da življenje teče naprej, mi pa imamo občutek, da v njem nimamo več prostora zase.
Ko nas začne izčrpavati vloga starša – ne otroci
Ena najbolj občutljivih točk tega obdobja je starševstvo, saj občutek krivde zelo hitro zapre vsak poskus, da bi bili do sebe zares iskreni.
Ne začnejo nas motiti otroci, a na živce nam gre, da smo ves čas na voljo. Da so naše misli stalno razpršene in da ne obstaja priložnost, ko bi lahko bili samo mi, brez funkcije, brez odgovornosti in brez potrebe po odzivanju.
Tako postanemo utrujeni, a ne od skrbi, temveč od tega, da smo ves čas na voljo in skoraj nikoli res sami. Ko se v nas začenja zbujati potreba po notranjem prostoru, pa ta razkorak postane vedno manj vzdržen. Družino imamo še vedno enako radi, a ne moremo več obstajati samo v eni vlogi.
Ko nas odnosi začnejo tišati
V takih obdobjih se pogosto spremenijo tudi odnosi. Ne nujno navzven, navznoter pa zelo.
Začnejo nas utrujati isti pogovori in iste teme. Naveličano smo konfliktov, ki se nikamor ne premaknejo. Enostavno nimamo več potrpljenja za površino.
Zato postanemo tišji. Manj razlagamo in nimamo več potrebe po tem, da smo razumljeni na stari način. Okolica to lahko razume kot odmik ali hladnost, a v resnici gre za preobremenjenost z odnosi, ki od nas zahtevajo, da ostajamo tam, kjer smo bili, medtem ko smo notranje že drugje.
Skupna nit vseh teh izkušenj
To je le nekaj primerov, seveda pa obstaja še nešteto drugih. A ključno pri vseh je, da naše življenje sicer na zunaj deluje kot povsem normalno, a mi ne zmoremo več prenašati oblike, ki smo jo že prerasli. Ne moremo več ponavljati stare verzije sebe, ker smo se enostavno spremenili. Kar nam je nekoč šlo skozi brez odpora, danes zahteva preveč prilagajanja.
To obdobje ni namenjeno odločitvam
Ko nas začne motiti vse, kar nas je prej definiralo, pogosto mislimo, da moramo nekaj spremeniti. Zamenjati, zapreti, presekati. Dobiti končen odgovor. Uvid, kaj zares hočemo.
A to obdobje ni nujno namenjeno dejanjem. Pogosto je namenjeno razumevanju, da se spreminjamo in da okvir, po katerem živimo, ne zadošča več. Ni treba še vedeti, kaj bo naprej. Pomembno je razumeti, zakaj staro ne deluje več, in si priznati, da nelagodje, ki ga čutimo, ni znak napačne smeri, ampak znak, da se nekaj v nas premika.
Ko pa smo sredi tega obdobja, samo razumevanje pogosto ne prinese olajšanja. Ko nam gre vse na živce, ko ne vemo več, kdo smo in kaj hočemo, se hitro pojavijo nova vprašanja. Kako dolgo bo to trajalo. Ali bo minilo samo od sebe. Ali moramo kaj narediti ali samo še malo potrpeti.
Resnica je, da to ni obdobje, ki bi ga lahko preživeli z zadrževanjem. Potrpežljivost je potrebna, a če pomeni zgolj prenašanje, postane še ena oblika izčrpavanja.
Čeprav to ni čas za velike odločitve, je čas za majhne premike. Za to, da si nehamo vsiljevati stare vloge tam, kjer to ni nujno. Da si priznamo, kje se silimo bolj, kot zmoremo. In da si dovolimo, da odgovor še ne obstaja, ne da bi se ob tem razglasili za izgubljene.
To obdobje se ne začne premikati zato, ker ga potrpežljivo prenašamo, ampak takrat, ko si priznamo, da nečesa ne zmoremo več, tudi če še ne vemo, kaj namesto tega. Ko bo pravi čas, se bo uvid zgodil. Le zaupati moramo, tudi če je to zaupanje za zdaj še zelo tiho.
