Ko čustva začnejo govoriti skozi telo: Kdaj ljubosumje ni več nedolžno?
Pogovor s psihoterapevtko o tem, zakaj ljubosumje nastane, kdaj postane nevarno in kako vpliva na telo.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Ljubosumje je eno tistih čustev, ki ga pogosto povezujemo s šibkostjo, negotovostjo ali celo sramom. A kot poudarja socialna pedagoginja, družinska terapevtka in psihoterapevtka Tina Korošec, ljubosumje samo po sebi ni nič slabega – in kar je zelo pomembno: redko nastane zgolj »v glavi« posameznika.
»Pomembno je razumeti, da ljubosumje ni znak osebne negotovosti, temveč pogosto odziv na nekaj realnega v odnosu – na vedenja, dinamike ali pomanjkanje odziva druge osebe,« dodaja. Ne pojavi se zgolj v praznem prostoru, temveč gre za preplet preteklih izkušenj in tega, kar se dogaja tukaj in zdaj, v konkretnem odnosu.
Nobeno čustvo ni samo po sebi negativno
»Beseda čustvo izhaja iz latinske besede movere, kar pomeni gibati se,« pojasnjuje psihoterpavetka. In prav v tem se skriva bistvo čustev. »Čustva nas usmerjajo – proti tistemu, kar zaznavamo kot prijetno in varno, ter stran od tistega, kar doživljamo kot nevarno ali ogrožajoče. To je tudi njihova osnovna funkcija.«
Strah nas recimo opozori, da se umaknemo, ljubezen in naklonjenost pa nas vlečeta k odnosom in izkušnjam, ki jih doživljamo kot lepe in prijetne. Tudi ljubosumje ima podobno varovalno funkcijo: pojavi se, ko zaznamo grožnjo, da bi nam lahko nekdo ali nekaj odvzelo osebo ali stvar, ki nam veliko pomeni. »Na nek način nas ljubosumje spodbuja, da se borimo za nekaj, kar nam je pomembno. Zato je predvsem varovalno čustvo,« poudarja Korošec.
Negativen prizvok, ki ga ima v družbi pa je posledica tega, da ga povezujemo s šibkostjo, ranljivostjo in celo sramom. V resnici pa gre za povsem nevtralno čustvo, tako kot vsa druga.
Od kod izvira ljubosumje?
»Ljudje, ki v odraslosti pogosto doživljajo ljubosumje, se s tem občutkom nemalokrat srečajo že v prvih letih življenja,« razlaga terapevtka. Močno in ponavljajoče se ljubosumje skoraj nikoli ne nastane brez razloga. Pogosto ima korenine v preteklih izkušnjah, velikokrat že v zgodnjem otroštvu.
A tukaj je pomembno poudariti, da čeprav pretekle izkušnje ustvarijo senzibilnost, je to, ali se bo ljubosumje dejansko pojavilo, pogosto odvisno od dinamike konkretnega odnosa, torej v odzivih, vedenjih ali pomanjkanju varne komunikacije v sedanjosti.
Razlogi so lahko zelo različni: starši so delali razlike med sorojenci, bili so čustveno ali fizično odsotni, več pozornosti so namenjali delu, alkoholu ali drugim odnosom, eden od staršev je zapustil družino in si ustvaril novo, ali pa smo bili pogosto primerjani z drugimi. Skupni imenovalec teh izkušenj je občutek, da nismo bili izbrani ali dovolj pomembni. Ali, da je bilo nekomu ali nečemu drugemu v življenju naših najpomembnejših oseb namenjeno več pozornosti kot nam.
Zaradi tega postanemo v odraslosti bolj občutljivi na situacije, v katerih se zdi, da pozornost odhaja drugam.
Ljubosumje pa se lahko razvije tudi kasneje – po izkušnji izdaje, zapuščenosti ali zamenjave v partnerskih, prijateljskih ali celo delovnih odnosih. V vseh primerih pa gre v ozadju za strah pred izgubo, ki sčasoma spodkopava zaupanje vase in vpliva na samopodobo.
Kdaj ljubosumje ni več »nedolžno«?
Ljubosumje je do določene mere normalen del čustvenega doživljanja. Težava nastane, ko postane pogosto, intenzivno in začne posegati v vsakdanje življenje.
»Alarm se prižge takrat, kadar se posameznik z ljubosumjem nenehno ukvarja v svojih mislih, preverja, dvomi ali razmišlja o njem do te mere, da mu to okupira velik del budnega dne,« opozarja sogovornica. Pomemben znak so tudi ponavljajoči se konflikti v odnosih, težave v službi ali stalni notranji nemir.
Takrat ljubosumje ni več »nedolžno«, temveč postane signal, da je v ozadju dogajanja nekaj, kar potrebuje pozornost. Takrat je smiselno to čustvo nasloviti in raziskati, s čim je povezano ter kaj nam pravzaprav sporoča.
Potlačeno ali izraženo na napačen način
Družbeno je namreč ljubosumje pogosto dojeto kot nekaj, česar naj ne bi čutili, če smo samozavestni in »dobro postavljeni«. To seveda ne drži, saj gre za čustvo kot vsako drugo. Zaradi tega družbenega pritiska, pa tudi zaradi odzivov osebe, s katero je ljubosumje povezano, ljudje pogosto pridejo do točke, ko o tem čustvu najprej poskušajo govoriti, lepo razloži Koroščeva.
Po nekaj neuspelih poskusih pogovora pa se nemalokrat začnejo notranje vse bolj vznemirjati in ljubosumje izražati na neustrezen in nezdrav način ali pa občutek potlačiti, se zapirati vase in začeti dvomiti vase.
Pogosto se nato začne izražati posredno: skozi sumničavost, očitke, nadzor ali ponavljajoče se konflikte. Drugi pa ga obrnejo navznoter, se zapirajo vase, dvomijo o sebi in svoje občutke vse bolj tiho prenašajo.
Kot poudarja, takšni odzivi redko prinesejo olajšanje. Nasprotno – čustvo s tem pogosto postaja še močnejše in bolj izčrpavajoče. Ključna težava ni v samem ljubosumju, temveč v tem, da zanj ni varnega prostora v odnosu. Ko si ga dovolimo pogledati brez sramu in obsodbe in z razumevanjem, da je za pomembno sodelovanje obeh v odnosu, lahko začne delovati kot pomemben signal – pokazatelj, kje nas boli, česa se bojimo in kaj v odnosih ali v sebi potrebujemo, da je drugače.
Ko čustva začnejo govoriti skozi telo
Dolgotrajno in nepredelano ljubosumje lahko vpliva tudi na telesno zdravje, tako kot vsako čustvo, ki ga doživljamo pogosto in ga ne uspemo ustrezno predelati ali regulirati.
»Najpogosteje se težava začne pri tem, da posameznika situacije nenehno vznemirjajo ali pa posameznik čustva potlači, zaradi česar ostaja v stanju kronične čustvene in telesne napetosti,« pojasnjuje Korošec.
Aktivira se odziv boj ali beg, telo pa začne delovati, kot da je nenehno ogroženo. Posledično pa se zmanjšuje delovanje telesnih funkcij, ki za tak odziv niso nujne, kot so imunski sistem, prebava, reproduktivni sistem in drugi. Pogosto se pojavijo kronična utrujenost, pogosta vnetja, glavoboli, mišična napetost, prebavne težave ali druge psihosomatske težave.
Ob dolgotrajnem zanikanju ali ponavljajočem se podoživljanju teh občutkov pa se lahko razvijejo tudi psihološke težave, kot so anksioznost, panični napadi ali depresivna stanja. Pri posameznikih, ki imajo že prisotno večjo ranljivost ali predispozicijo, lahko kronični stres prispeva tudi k poslabšanju obstoječih duševnih težav.
Ko telo ne loči med resnično in čustveno nevarnostjo
Naš živčni sistem ne razlikuje med fizično nevarnostjo in tisto, ki jo doživljamo psihološko. Če nekaj interpretiramo kot grožnjo – na primer možnost izgube odnosa – se bo telo odzvalo, kot da gre za dejansko nevarnost.
»Za telo je povsem vseeno, ali bežimo pred medvedom ali pa pred strahom, da bomo zapuščeni.«
Težava sodobnega časa pa je v tem, da takšna stanja pogosto trajajo dolgo in se ne razrešijo, zato telo ostaja v stalni pripravljenosti.
Načeloma je to zdrav in preživetveni mehanizem. A žal smo v sodobnem življenju izpostavljeni številnim vsakodnevnim stresorjem: od delovnih obremenitev in odnosov do informacij iz medijev in družbenih omrežij, ki jih pogosto doživljamo kot ogrožujoče. Ker so ti stresorji dolgotrajni in se ne razrešijo hitro, telo neprestano ostaja v stanju povišane napetosti. Prav to kronično stanje stresa pa pomembno prispeva k razvoju psihosomatskih težav, ki jih danes opažamo pogosteje kot v preteklosti.
Kaj lahko storimo, ko nas ljubosumje izčrpava?
Prvi korak je razumevanje, da ima ljubosumje vedno svoj izvor. Pogosto gre za preplet preteklih izkušenj in trenutne dinamike odnosa. Pomembno je tudi zavedanje, da se ljubosumje vedno dogaja znotraj odnosa in ga zato ni mogoče razrešiti povsem ločeno od njega.
Če je na primer skoraj odraslo dekle ljubosumno na pozornost, ki jo starši namenjajo drugi osebi, to ne pomeni, da je razvajena. Temveč, da se v ozadju praviloma dogaja nekaj, kar na prvi pogled ni vidno. Morda sama nikoli ni doživela občutka, da bi bila resnično opažena z njihove strani, in jo zato toliko bolj prizadene, ko to pozornost posvečajo nekomu drugemu.
Če je odnos dovolj varen, je lahko prostor za odprt pogovor, raziskovanje ran in postopno grajenje zaupanja. Če tega varnega prostora ni, pa posameznik čustev pogosto ne zmore predelati sam.
»Takrat svetujem pomoč psihoterapevta,« pravi Korošec. »V terapevtskem odnosu lahko posameznik razišče, kaj se skriva za njegovim doživljanjem, predela pretekle izkušnje in naslovi težave v odnosih, naj bodo ti partnerski, družinski, prijateljski ali poslovni. Ljubosumje ni sovražnik – je sporočilo. Pomembno je, da ga znamo poslušati.«
