Zakaj najstnike prvi neuspeh tako sesuje?
Pri nekaterih mladih prvi večji padec ne pomeni le razočaranja, ampak sproži globoko stisko. Zakaj se to zgodi in kaj lahko naredijo starši?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Nekateri otroci in najstniki delujejo, kot da jim gre vse od rok. V šoli so odlični, pri športu izstopajo, hitro vse razumejo, veliko zmorejo, so pridni, talentirani, izjemni, neverjetno zreli za svoja leta … Z njimi ni veliko skrbi in učitelji jih le hvalijo. Starši so nanje ponosni in skoraj spontano se o dosežkih svojih »tamalih« tudi radi na glas pohvalijo.
Potem pa pride trenutek, ko ne gre več vse tako zelo gladko. Pade prva slaba ocena. Neuspeh na tekmovanju. Zavrnitev. Izguba mesta v ekipi. Občutek, da drugi napredujejo, oni pa stojijo. In zgodi se nekaj, kar je veliko večje od razočaranja. Otrok, ki je bil vajen uspeha, kar naenkrat dobi občutek, da se mu je nekaj sesulo v samem središču identitete.
To je razlog, da prvi večji neuspeh pri zelo sposobnih, zelo pridnih ali zelo ambicioznih mladih pogosto ne deluje kot običajen spodrsljaj, ampak kot močan psihološki pretres. Od zunaj je lahko videti, kot da pretiravajo. V resnici pa se jim pogosto ne podira le rezultat, ampak način, kako so do tedaj razumeli sebe.
Težava ni v padcu, ampak v tem, kaj ta padec pomeni
Ko otrok dolgo dobiva sporočilo, da je “ta pameten”, “ta talentiran”, “ta zanesljiv”, se uspeh neopazno začne lepiti na občutek lastne vrednosti. S tem ni nič narobe, a le dokler ne pride prvi večji zdrs. Takrat neuspeh ni več le dogodek, ampak se v otrokovi glavi hitro prevede v nekaj veliko hujšega: mogoče pa sploh nisem to, kar smo vsi mislili, da sem. Dobijo tudi občutek, da so druge razočarali, ves čas pa jim v glavi odzvanja tudi misel, da so bili dobri le dokler je bilo vse enostavno, ko postane težko, pa jim prave sposobnosti zmanjkajo.
PREBERITE TUDI:
Pri nekaterih se ta miselni preobrat zgodi zelo hitro. V nekaj tednih ali mesecih postanejo bolj napeti, bolj razdražljivi, težje zaspijo, pred testi ali nastopi jih začne boleti trebuh, glava, stiska jih v prsih, izogibajo se situacijam, v katerih bi se lahko spet pokazalo, da niso več najboljši. Pri drugih se sprememba pokaže bolj tiho. Delujejo manj samozavestni, a hkrati bolj kontrolirajoči. Več preverjajo, več dvomijo, več odlašajo, manj tvegajo. Včasih začnejo delovati manj motivirani, v resnici pa jih ne manjka volja, ampak varnost.
Vse to je posledica psihološkega preobrata. Otrok, ki je prej deloval iz radovednosti, veselja do napredka ali zdrave tekmovalnosti, začne delovati iz strahu. Ne sprašuje se več, kako bi nekaj izpeljal, ampak kako bi preprečil, da mu spet spodleti. Ko je tako enkrat živčni sistem nastavljen na grožnjo, pa se splete grda zanka: prav v trenutkih, ko bi otrok najbolj potreboval dostop do znanja, koncentracije in samozaupanja, mu telo preklopi v alarm.
Tak otrok je lahko doma snov znal, na testu pa naredi množico napak. Na treningu obvlada, na tekmi se skrije. Na videz je vse isto, od znotraj pa ni več. Marsikdo začne tako vedenje interpretirati, da gre za lenobo in razvajenost. A je vse prej kot to. Najpogosteje gre za kombinacijo sramu, strahu pred novo bolečino in izgubljenega občutka, da je v izzivu, ki je pred njim, še varen.
Zakaj ravno najboljši včasih padejo najtežje
O neuspehu radi govorimo zelo splošno, kot da je za vse otroke podobna izkušnja. Ni. Tisti, ki so v nečem dolgo blesteli, imajo lahko prav zato manj izkušenj z realnim padcem. Njihov sistem ni treniran za postopno navajanje na to, da kdaj ne gre, da je včasih treba zdržati zadrego, popravljati, čakati, poskusiti še enkrat. Ker so bili dolgo dobri, so lahko nehote razvili zelo krhek odnos do napake.
To je še izrazitejše v okoljih, kjer je uspeh močno viden. Pri pridnih učencih, vrhunskih športnikih, glasbenikih, tekmovalcih, pa tudi pri mladih, ki so v družini ali šoli znani kot “tisti, od katerega se veliko pričakuje”. Takrat neuspeh ni samo notranja stiska. Dobi še socialno dimenzijo. Kdo sem zdaj, ko nisem več brezhiben v očeh drugih?
Mnogi mladostniki tega ne povedo tako jasno. Ne bodo rekli: sesul se mi je občutek identitete. Rekli bodo, da jim je slabo, da se jim ne da, da nočejo v šolo, da nimajo smisla, da jih boli glava, da jih je vse minilo. In pogosto bodo prav starši prvi, ki bodo opazili, da otrok ni več isti, čeprav razlog navzven ni videti “dovolj velik”.
Prav tu odrasli pogosto naredimo napako. Ker dogodek ocenjujemo po svojih merilih, zamahnemo z roko, saj je samo ena slaba ocena, saj je samo ena tekma, saj bo naslednjič bolje ... Vsebina te misli je dobronamerna, učinek pa je pogosto slab. Otrok ne dobi občutka, da je bil viden. Dobi občutek, da je sam s svojo katastrofo.
Kdaj neuspeh postane rana, ne le izkušnja
Dejstvo je, da ne moremo za vsak malce težji trenutek reči, da otrok doživlja travmo, vseeno pa lahko pri nekaterih mladih prvi večji padec pusti zelo globoko sled. Ni nujno, da je ta padec objektivno res kritičen, večja težava je, da pride v obdobju, ko je otrokova samopodoba še zelo odvisna od zunanje potrditve, telo pa je pod pritiskom odraščanja, primerjav, hormonov, socialnih napetosti in visokih pričakovanj.
Če se otrok ob neuspehu ne počuti le razočaranega, ampak osramočenega, če začne verjeti, da je z njim nekaj narobe, če se ob vsakem naslednjem izzivu sproža enaka telesna stiska, potem neuspeh postane več kot spomin. Postane notranja napoved. Naslednji test, nastop ali tekma ne pomeni več nove priložnosti, ampak možnost ponovitve iste bolečine.
Od tod naprej se hitro razvije spirala. Več strahu pomeni več telesne aktivacije. Več telesne aktivacije pomeni več napak. Več napak pomeni manj zaupanja vase. Manj zaupanja pomeni še več strahu pred naslednjo situacijo. Starši v tej točki pogosto gledajo otroka, ki je objektivno še vedno zelo sposoben, a do svojih sposobnosti ne zmore več dostopati na način, kot jih je prej.
Odrasli ob vsem tem postanemo zmedeni. Ne razumemo več, kaj se je zares zgodilo. Kaj je tako spremenilo našega pridnega otroka?
Najpomembnejše razumevanje, ki se lahko ob tem rodi je, da otrok zato, ker ne obvlada več vsega, ni postal manj pameten in tudi ni izgubil svoje prednosti v talentu. Težava je le to, da njegov živčni sistem ni več v stanju, v katerem bi to lahko sproščeno pokazal.
Kako naj se odzovejo starši
Starši si seveda želimo akutno stanje čim prej odpraviti in popraviti situacijo, v katero se je zapletel naš »ranjeni« najstnik. A bolj kot vse drugo je pomembno, da v tem obdobju zdržimo ob otrokovi stiski. Da ne hitimo z zmanjševanjem, poučevanjem ali motivacijskimi govori, ampak da najprej pri otroku ustvarimo in utrdimo občutek, da je viden in da razumemo, kako zelo ga je nekaj zadelo.
To se sliši preprosto, v praksi pa je zelo zahtevno. Otroška stiska v starših hitro sproži lastno nemoč, krivdo, včasih tudi jezo. Ko gledamo otroka, ki razpada ob nečem, kar se nam zdi obvladljivo, nas vleče v stavek: pa saj ni tako hudo. A ravno to otrok v tistem trenutku najmanj potrebuje.
Veliko bolj pomaga, če ostanemo pri konkretnem. Namesto razlage lahko rečemo: vidim, da te je to prizadelo, vidim, da te je zdaj res strah, verjamem, da ti ni vseeno. In potem vprašamo: kaj je bilo najhuje, kateri trenutek te najbolj peče, česa te je zdaj najbolj strah?
Čeprav se morda kakšnemu laiku lahko zazdi, da na tak način le širimo dramo, pa je ravno obratno. Otroku tako pomagamo, da njegov notranji kaos prvič dobi obliko.
Pomembno je tudi, da starši ne utrjujemo zgodbe, da je otrok predvsem “ta uspešen”. Če je bila večina njegovih pohval leta vezana na rezultat, talent, nadarjenost ali izjemnost, je zdaj čas za premik. Ne v prazno hvaljenje truda, ampak v bolj realen jezik. V to, da opazimo, kako se loteva stvari, kako prenaša težke občutke, kje je kljub stiski pokazal pogum, kje ni odnehal, čeprav mu je bilo težko.
Otroci in najstniki po neuspehu ne potrebujejo še ene lekcije o tem, da morajo biti močni. Potrebujejo izkušnjo, da ostajajo vredni ljubezni in podpore tudi takrat, ko jim ne uspe.
Kaj pomaga bolj kot prigovarjanje
Ko otrok po večjem padcu zdrsne v strah pred novimi preizkušnjami, starši pogosto povečajo pritisk, čeprav iz skrbi. Več preverjanja, več opozarjanja, več organizacije, več nadzora. Deloma je to razumljivo. A če otrok že tako doživlja vsak izziv kot potencialno nevarnost, bo dodatni pritisk to nevarnost le še povečal.
Bolj pomaga vračanje občutka obvladljivosti. Ena naloga naenkrat. En realen naslednji korak. En test, ne cela prihodnost. En nastop, ne dokaz vrednosti. Ko se otrok počuti zasut z velikimi pomeni, ga ne rešujejo velike besede, ampak manjši, dovolj dosegljivi premiki.
Pomaga tudi, če jasno ločimo med tremi stvarmi, ki se mladim v stiski pogosto pomešajo: dogodek, občutek in identiteta. Slab rezultat je dogodek. Sram, strah ali bes sta občutka. “Sem nesposoben” pa je sklep o identiteti. Prav ta tretji del je treba nežno, a vztrajno razrahljati.
Včasih to pomeni tudi, da moramo starši pogledati širšo sliko. Je otrok kronično izčrpan? Spi premalo? Je pod preveliko količino treningov, šolskih obveznosti, dodatnih pričakovanj? Živi že mesece v stanju, ko samo še izpolnjuje? Pri delu z mladimi je to ključno vprašanje. Marsikateri “psihološki zlom” ni nastal samo zaradi ene slabe ocene ali enega neuspeha, ampak zato, ker je bil otrok že dolgo preobremenjen, neuspeh pa je bil trenutek, ko je telo reklo dovolj.
Kje je tukaj priložnost za osebno rast
To je del, kjer se hitro zdrsne v prazne fraze. Neuspeh ni sam po sebi dober. Ni treba ga romantizirati. Včasih je zelo boleč in včasih res pusti posledice. Kljub temu pa lahko postane razvojno pomemben trenutek, če otrok ob njem dobi nekaj, česar prej ni imel.
Dobi lahko bolj resničen odnos do sebe. Ne takega, ki temelji na brezhibnosti, ampak takega, ki zdrži tudi padec. Dobi lahko prvo pravo izkušnjo, da ni varen le takrat, ko je najboljši. Spozna se lahko z dejstvom, da sposobnost ni isto kot stalna vrhunskost in da visoki standardi še ne pomenijo, da mora biti vsaka izvedba popolna.
Za nekatere mlade je to prvi pomemben korak iz perfekcionizma v zrelost, to pa zato, ker prvič začutijo razliko med odličnostjo in samokaznovanjem, med disciplino in notranjim terorjem, med tem, da si nekaj želiš doseči, in tem, da brez dosežka ne veš več, kdo si.
Nadvse dragoceno spoznanje je, da največji problem ni bil neuspeh sam, ampak to, da je otrok svojo vrednost preveč tesno zvezal z njim. Ko se ta vozel začne rahljati, se navadno začne vračati tudi zbranost. In šele takrat se uspeh pogosto vrne na bolj zdrav način.
Kdaj je smiselno poiskati pomoč
Če se po večjem neuspehu pri otroku ali najstniku tedne ali mesece vlečejo močna tesnoba, panični odzivi, migrene, slabosti, nespečnost, izrazit upad samozavesti, izogibanje šoli, treningom ali drugim situacijam, ki so bile prej obvladljive, je smiselno poiskati strokovno pomoč oziroma terapijo. Ujel se je v vzorec, iz katerega se bo težko izvlekel sam, zato je podpora smiselna in z njo ne velja predolgo odlašati.
Dobra psihološka pomoč v takem primeru ni namenjena temu, da bi otroka samo pomirila pred naslednjim testom. Pomaga mu razumeti, kaj se je zgodilo v njem, kako deluje strah, kako prepoznati samokritične misli, kako telo vrniti iz alarma, kako postopno zgraditi nov odnos do napake in nastopa. Pogosto je pomemben del procesa tudi delo s starši, ker otrok doma potrebuje drugačno klimo, ne samo drugačne tehnike.
Kar si velja zapomniti
Ko otrok, ki je bil vajen blesteti, prvič resneje pade, ne izgubi samo točk, ocene ali mesta. Včasih izgubi nekaj precej bolj temeljnega: občutek, da se lahko zanese nase. Zato takšni padci pri zelo sposobnih mladih niso majhna epizoda, ki jo je treba samo “dati skozi”. So pomemben trenutek, ki lahko zdrsne v dolgotrajen strah ali pa postane začetek bolj trdne notranje opore.
Veliko je odvisno od tega, kaj odrasli naredimo v prvih tednih. Če hitimo popravljat podobo, lahko zgrešimo otroka. Če pa zdržimo ob njegovi stiski, ne da bi ga zmanjšali ali dodatno prestrašili, mu damo možnost, da se ob neuspehu ne sesuje še bolj v samem sebi. Prav to pa je izredno dragocena lekcija odraščanja. Ne kako nikoli pasti, ampak kako po padcu ostati v stiku s sabo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
