Redno jih jemo, a povečujejo tveganje za raka in sladkorno bolezen
Nove raziskave nakazujejo povezavo med nekaterimi konzervansi in večjim tveganjem za raka ter sladkorno bolezen tipa 2. Kaj to pomeni za vsakdanjo prehrano?
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Konzervansi so nepogrešljivi v sodobni prehranski industriji. Omogočajo daljšo obstojnost živil, zmanjšujejo tveganje za okužbe s patogenimi bakterijami in olajšajo distribucijo hrane na dolge razdalje. Toda v zadnjih letih se vse pogosteje pojavlja vprašanje: ali ima dolgotrajna izpostavljenost določenim konzervansom tudi neželene učinke na zdravje?
Zakaj jih sploh uporabljamo?
Preden so imeli hladilnike, so ljudje meso sušili, dimili ali solili, zelenjavo pa fermentirali in kisali, da so hrani zagotovili daljšo obstojnost. Danes pa industrija uporablja snovi, ki:
- zavirajo rast bakterij, plesni in kvasovk,
- preprečujejo oksidacijo maščob (žarkost),
- ohranjajo barvo in teksturo izdelka.
Takšne dodatke najdemo predvsem v predelanem mesu, pakiranem kruhu, gotovih omakah, prigrizkih, slaščicah in nekaterih pijačah.
Nove raziskave pod drobnogledom
Velika francoska opazovalna študija, ki je več let spremljala prehranske navade več kot 100.000 odraslih, je zaznala povezavo med višjim vnosom nekaterih konzervansov in povečanim tveganjem za določene oblike raka ter sladkorno bolezen tipa 2.
Med pogosteje izpostavljenimi snovmi so bili:
- kalijev sorbat, uporabljen v nekaterih jogurtih, sadnih sokovih in marmeladah,
- natrijev nitrit, ki se uporablja pri predelanem mesu (klobase, salame, slanina, šunka),
- ter več drugih protimikrobnih sredstev, prisotnih v industrijskih pekovskih izdelkih, prigrizkih in gotovih jedeh.
Raziskovalci poudarjajo, da gre za statistične povezave, ne za neposreden dokaz vzročne zveze. Vendar podatki kažejo, da bi dolgotrajna, višja izpostavljenost lahko igrala vlogo pri razvoju kroničnih bolezni.
Kako bi lahko vplivali na telo?
Možni mehanizmi delovanja vključujejo:
- spodbujanje kroničnega nizkointenzivnega vnetja,
- povečanje oksidativnega stresa in poškodb DNK,
- vpliv na hormonsko ravnovesje,
- spremembe v črevesni mikrobioti.
Posebej zanimiv je vpliv na črevesni mikrobiom. Konzervansi so zasnovani tako, da zavirajo mikroorganizme; vprašanje pa je, ali lahko ob dolgotrajnem uživanju vplivajo tudi na koristne bakterije v črevesju. Ker ima črevesna mikrobiota pomembno vlogo pri imunskem odzivu in presnovi glukoze, bi lahko spremembe v njenem ravnovesju vplivale tudi na tveganje za presnovne bolezni.
Tveganje je povezano z rednim uživanjem
Ključno je razumeti, da so bila povečanja tveganja v raziskavah relativno majhna in večinoma opažena pri posameznikih z dolgotrajno, redno izpostavljenostjo.
En obrok predelanega mesa ali kozarec industrijske pijače ne predstavlja neposredne grožnje. Težava nastane, ko takšna živila postanejo temelj vsakodnevnega jedilnika.
Strokovnjaki zato poudarjajo pomen celotnega prehranskega vzorca. Prehrana, ki temelji na svežih, minimalno predelanih živilih (zelenjavi, sadju, stročnicah, polnovrednih žitih, ribah in kakovostnih beljakovinah) naravno zmanjšuje izpostavljenost konzervansom, ki so najpogostejši v predelanem mesu, gotovih omakah, pekovskih izdelkih z dolgim rokom trajanja in industrijskih prigrizkih.
Ali so konzervansi nevarni?
Regulativni organi v Evropski uniji in drugod po svetu vsak dodatek pred odobritvijo varnostno ocenijo ter določijo sprejemljiv dnevni vnos. To pomeni, da so dovoljene količine ocenjene kot varne za splošno populacijo.
Vendar se znanstvena spoznanja nenehno razvijajo. Novejše raziskave vse pogosteje preučujejo kombinirane učinke več dodatkov ter dolgotrajno izpostavljenost skozi desetletja, to pa je vidik, ki ga pretekle ocene niso vedno v celoti zajemale.
Kako lahko zmanjšamo izpostavljenost?
Popolna izključitev ni realna niti nujno potrebna. Smiselna je zmernost:
- omejiti uživanje predelanega mesa,
- izbirati izdelke s krajšim seznamom sestavin,
- pogosteje kuhati doma iz osnovnih živil,
- zmanjšati vnos industrijskih prigrizkov in sladkih pijač.
Osnovno pravilo je preprosto: več naj bo živil, ki so namenjena hitri porabi, ne dolgotrajnemu shranjevanju.
Kako naprej?
Če bodo prihodnje raziskave potrdile ugotovitve o povezavi med nekaterimi konzervansi in kroničnimi boleznimi, bi to lahko vodilo do prilagoditev dovoljenih količin ali uporabe posameznih snovi.
Do takrat pa velja uravnotežen pristop: brez panike, vendar z več zavedanja. Konzervansi so omogočili varnejšo oskrbo s hrano, vendar njihova množična uporaba odpira nova vprašanja. Odgovor najverjetneje ni v skrajnostih, temveč v premišljeni, raznoliki in manj industrijsko obremenjeni prehrani.
