Jure Kljajić

Prevajalka za nemški jezik in profesorica pedagogike Nataša Šuen, ki je kot svetovalna delavka zaposlena na Osnovni šoli Sveti Tomaž, je vse do 16. leta živela kot večina otrok in najstnikov. Nato pa so na rutinskem sistematskem pregledu v srednji šoli zdravniki zaslišali šum na njenem srcu. »Naslednji kardiološki pregled sem imela čez pol leta, v tem času se mi je stanje močno poslabšalo. Spomnim se, da sem enkrat tekla po stopnicah na šoli, ostala povsem brez sape in omedlela. Šele takrat so zdravniki videli, da je moje stanje res slabo in da nujno potrebujem vsaj redna zdravila,« je začela svojo pripoved Šuenova.

Jure Kljajić

S tabletami, ki jih je od takrat redno jemala, je brez večjih težav živela kar nekaj let. Morala se je sicer držati nekih omejitev, vendar te niso bile tako zelo stroge, da bi ji onemogočale normalno življenje. V tretjem letniku študija pa se ji je zdravstveno stanje poslabšalo, začele so se ji pojavljati aritmije. »Srce je takrat že močno opešalo, zato so mi vstavili srčni spodbujevalnik in defibrilator, ki pa se k sreči kar nekaj časa ni sprožil. Nato pa se je kar dvakrat zaporedoma. Prvič ponoči med spanjem, drugič med sprehodom. Srce mi je prenehalo biti, zato me je defibrilator dvakrat rešil. Niti predstavljate si ne, kakšne bolečine so to bile. Kot bi me nekdo močno boksnil in mi hkrati želel iztrgati srce,« opisuje svojo kalvarijo.

Jure Kljajić

Po tem so se Šuenovi začele pojavljati še atrijske fibrilacije, zaradi katerih je pri tridesetih letih doživela možgansko kap. Med fibrilacijo je namreč strdek, ki se ji je naredil v srcu, potoval v možgane. Kasneje so se ji zaradi zdravil proti strjevanju krvi začele pojavljati še nenormalne krvavitve, zato ji je močno upadel hemoglobin. »V tistem obdobju sem razmišljala, katere besede naj uporabim med govorjenjem, da bom povedala čim več in da se pri tem ne bom preveč utrudila. Pri 32 letih nato nisem zmogla prehoditi več kot dveh stopnic naenkrat.«

Pet mesecev v bolnišnici

Na šoli, kjer je bila takrat že zaposlena, so ji v tem času omogočili prilagoditev delovnega mesta, iz drugega nadstropja so ji pisarno preselili v pritličje. »Vendar se je stanje tako močno slabšalo, da na koncu nisem mogla več jesti ali stati. Bolečine so bile tako grozne, da bi si srce kar iztrgala, če bi si lahko. Čutila sem vsak utrip, ki je res nenormalno bolel.« 
Po možganski kapi je dozorela tudi odločitev o transplantaciji srca. Šuenovo, ki se je dotlej zdravila v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor, so začeli obravnavati v UKC Ljubljana, kjer tudi opravljajo presaditve organov. Njena diagnoza hipertrofična kardiomiopatija je takrat že napredovala v dilatativno kardiomiopatijo, njeno srce pa je delovalo z le še desetimi odstotki moči. »Po zadnjem kardiološkem pregledu v Mariboru sem tam opravila še vrsto drugih pregledov, ki so nujni pred transplantacijo, nato pa se je vse nadaljevalo v Ljubljani. Tam sem najprej dobila zdravilo za krepitev mišic, ki naj bi pacientu omogočalo še nekaj mesecev življenja s starim srcem, vendar je pri meni učinkovalo le tri dni. Takrat so me dali na urgentno listo in naslednjih pet mesecev sem preživela v bolnišnici in čakala na novo srce.«

Osebni arhiv

To čakanje je bilo psihično zanjo najbolj naporno, vendar so ji vse skupaj nekoliko olajšali ljudje, ki so bili v isti situaciji, kot je bila sama. »Ti ljudje te res razumejo. Z njimi živiš 24 ur na dan, postanejo tvoja nova družina.«

Po petih mesecih bivanja v bolnišnici je le dobila novo srce. Spominja se dne, ko so jo peljali v operacijsko sobo, bil je 2. julij, le nekaj tednov pred njenim 33. rojstnim dnem. »Ko so me pripravljali za operacijo, je medicinski sestri zraven mene zazvonil telefon. Slišala sem, da se ji je oglasila druga ekipa, ki je eksplantirala srce, in ji povedala, da je vse v redu in da so na poti iz Avstrije. Zdi se mi, da sem takrat od sreče zaspala kar brez anestezije.«

Nihče ne umre zaradi tebe 
Njena operacija je potekala sorazmerno hitro, saj je bila po besedah Šuenove res šolski primer. Najbolj srečna je bila, ko je prvič zaslišala svoje novo srce. »Dobila sem solzne oči. Res je bilo fantastično. Vredno je bilo čakati, saj je sprememba v kakovosti življenja neprimerljiva,« je čustvena. Ker je tudi celjenje potekalo v redu, so jo dvanajsti dan po operaciji odpustili iz bolnišnice, a čez nekaj mesecev po transplantaciji so se ji zaradi celjenja v prsnem košu pojavile grozne bolečine. Ker ni vedela, kaj je narobe, je poklicala na oddelek, kjer je preživela nekaj mesecev, tam pa so jo pomirili in ji razložili, da je z njo vse v redu. »Ta občutek, da za zdravstveno in drugo osebje tam nisi le številka, je neizmerno pomirjujoč.«

Tudi za novo srce je Šuenova neizmerno hvaležna. Napisala je pismo zahvale družini darovalca, ki ga sicer ne pozna, vendar je čutila, da nekomu mora izraziti hvaležnost za priložnost, ki je ne dobi vsak. »Če se izrazim tako, moraš res imeti srečo v nesreči, da nekdo umre in da ti lahko dobiš njegov organ. Prav tako si moraš v glavi razčistiti, da se nesreče po svetu dogajajo in da nihče ni umrl zaradi tebe. Vsekakor pa bi bilo treba več govoriti o darovanju, saj lahko s tem naredimo samo dobro.«
Nataša Šuen, ki je invalidsko upokojena, tako da dela štiri ure na dan, skuša drugače živeti čim bolj polno življenje. Kot pravi, lahko sedaj normalno spi, gre na sprehod in se vmes pogovarja, kar prej ni bilo samoumevno. Ceni malenkosti in dobre odnose z drugimi, ves čas pa je hvaležna, da lahko živi. »Očitno sem v življenju res naredila nekaj dobrega, da sem dobila takšno priložnost.«

Jure Kljajić