Slovensko društvo Hospic

Tekst: Katjuša Štingl

»Podobni ste moji mamici.« Besede 12-letne deklice s fotografijo svoje pokojne mame v rokah, ki so zarezale vame že prvi dan tabora Levjesrčnih, edinstvenega tabora žalujočih otrok in mladine, ki ga zanje vsako leto brezplačno organizira Slovensko društvo Hospic. Letos so že 26. leto zapored odpeljali 30 otrok na Pohorje in jim pokazali, da v žalosti in bolečini niso sami.

»Prvič sem takole sama od doma. Ponavadi smo v tem času šli skupaj na počitnice. Samo letos pa ne gremo. Moja mami je umrla, veste to?« »Ne vem, zakaj je umrl moj tati, nihče mi ni povedal. Samo vem, da ni bil nikoli bolan. En dan ga samo ni bilo več domov.« To sta le dve od mnogih izjav udeležencev tabora, ki so jim priča spremljevalci žalujočih otrok, starih med pet in 17 let,  že ob vstopu na avtobus. Če ne takrat, pa zagotovo med večdnevnimi ustvarjalnimi delavnicami, s katerimi nagovarjajo najranljivejše dele mladih src in odpirajo prostor, v katerem se s pomočjo iger, vaj in pogovorov otroci odprejo drug drugemu, spregovorijo o pokojnem in svojem odnosu z njim ter prepoznajo svoje občutke, ki jih doživljajo ob izgubi.

Slovensko društvo Hospic

Otroci so pogosto tihi žalovalci

Tabora sem se kot spremljevalka in prostovoljka Slovenskega društva Hospic letos udeležila prvič. Ker sem tudi sama mamica dveh otrok, sem se delu z žalujočimi otroki izogibala, saj nisem bila prepričana, ali bom zmogla biti steber in podpora njihovi bolečini, a ravno moja najstnika sta me vzpodbudila in mi dala moč, da sem stopila na to pot v neznano. In ni mi žal. Notranji procesi so se začeli že nekaj dni pred odhodom – tisti občutek vznemirjenja v trebuhu, ko se veseliš nove izkušnje, a se hkrati zavedaš odgovornosti, ki jo prinaša. Kar nekaj nas je bilo novih, ki smo letos opravili vsa potrebna usposabljanja in bili prvič na taboru. Tako kot smo štiri dni otrokom širili zavedanje, da v bolečini niso sami, tako je bilo tudi nam lepo vedeti, da nekdo v skupini spremljevalcev čuti podobno kot ti.

Ko sem na avtobusu sprejela prve otroke, so vsi dvomi v trenutku izginili.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 28. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana