osebni arhiv

Piše: Matic Vidic, logoterapevt in diakon

»Kakšen je vaš problem?« vprašam osebo, ki sedi desno od mene na zeleni zofi. Vedno sem pozoren, kje se sogovornik odloči sedeti. Ker je zofa dvosed, vsakdo sam izbere, ali se bo usedel bliže meni ali na bolj oddaljen konec. Kadar na srečanje pride nekdo, ki resnično želi rešiti svoje težave, navadno sedi bliže meni.

Nasprotno tisti, ki so prepričani, da so problemi drugod, in iščejo potrditev sebe kot žrtve, raje sedijo bolj stran. Poleg tega je zgovorno, če se nekdo takoj preobuje v copate in sleče suknjič, kar kaže na zaupanje in udobje v terapiji. Nasprotno tisti, ki ostanejo obuti in oblečeni, pogosto še niso pripravljeni sodelovati v terapiji.

Moji terapevtski koraki so se začeli že v osnovni šoli, ko sem postal občutljiv za smisel. To iskanje me je vodilo skozi razmišljanje o smiselnosti dogodkov v mojem življenju, na primer o samomoru mame pri 34 letih ali očetovem alkoholizmu. Prav tako sem se spraševal o predavanjih učiteljice, ki nam je pri naših 13 letih razlagala osnovne principe psihoanalitičnih spoznanj Sigmunda Freuda.

Pomembno je razumeti, da je odnos do naših staršev zelo močan, saj smo njihov odsev. Če je oče alkoholik, naj bi to pomenilo, da se bo enako zgodilo sinu. Ta ideja me je zadela kot strela z jasnega. V meni je narasel odpor, zato sem s pogumom dvignil roko in pričal iz osebne izkušnje: »Popolnoma nasprotujem vaši teoriji,« sem rekel samozavestno. »To ni smiselno. Če otrok vidi bolečino, ki jo prinaša alkoholizem, si je ne želi prenesti na svoje otroke,« sem zaključil s solzami v očeh. Učiteljica je opozorila, da navade pogosto prehajajo na naslednje generacije, a dodala, da so redki, ki se temu uspejo zoperstaviti.

Kljub tem slabim napovedim prihodnosti se nisem strinjal. Prestrašil sem se možnosti, da je naša prihodnost že zapisana v preteklosti. Toda pozneje, pri študiju logoterapije, me je potolažilo spoznanje, da je človek svoboden in se sam odloča, kaj bo postal. Viktor Frankl, psihiater v koncentracijskem taborišču, pravi, da je človek izumil plinsko celico, a je tudi tisti, ki je pokončno, z molitvijo na ustnicah šel vanjo. To pomeni, da ima človek izbiro, da postane gnilo jabolko ob drevesu ali zdravo jabolko, ki se odkotali proč od podedovanih vzorcev.

Osebna rast

Dnevniški zapiski terapevta, ki pomaga ljudem, da niso žalostni

Ista učiteljica, ki je bila morda socialna delavka, ker se jasno ne spomnim, je bila za tiste čase zelo napredna in je uvajala nove pristope. Uvedla je krožek medvrstniškega posredovanja in trije pari smo se med šolskim letom urili v posredovanju med sošolci in sovrstniki v konfliktu. Čeprav se ne spominjam, ali smo dejansko kdaj posredovali, smo se skozi usposabljanje naučili različnih scenarijev.

Prvič sem se približal psihoterapevtskemu poklicu. Priznam, da sem bil od vseh »mediatorjev ali terapevtov« najmanj obetaven, vendar se je posredovanje med dvema v konfliktu, da postaneta prijatelja, zdelo kot kraljevska pot. Ko sem prijateljem naznanil, da razmišljam o poklicu psihoterapevta, so me z nasmehom zavrnili, saj je veljala miselnost, da poslušanje težav drugih ne more biti obetaven poklic. 

Slovenija

Moč vere, ki zdravi: Matic Vidic o tem, kako najti smisel v bolečini

Drage bralke in bralci, obrnite se k svoji preteklosti in poiščite, kdo vas je spodbudil, da ste danes to, kar ste, da opravljate oziroma ste opravljali svoj poklic in imate na svet pogled, kakršnega imate. Kdo je tista oseba, zaradi katere ste danes drugačni? Mogoče boljši ali bolj čuteči, lahko tudi razočarani in osamljeni. Povabljeni ste, da gojite hvaležnost. Vsak dan zapišite tri stvari, za katere ste lahko hvaležni. Ne pozabite, vi odločate, kdo boste v naslednjem trenutku – ali podoba angela ali podoba nečesa grdega.

Objavljeno v reviji Jana, št. 43, 28. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.