Nehoteno mežikate ali trzate? Vzrok ni samo v psihi
Mežikanje, pokašljevanje, trzanje ramen – tiki so najpogostejši pri otrocih, a niso zgolj posledica živčnosti. Strokovnjaki pojasnjujejo, kaj se dogaja v možganih.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
V 15. stoletju so ljudi s Tourettovim sindromom opisovali kot »od hudiča obsedene«. Šele v 18. stoletju je motnjo znanstveno opisal francoski nevrolog Georges Gilles de la Tourette. Danes vemo, da gre za nevrobiološko motnjo, ne za vraževerje ali slab značaj.
Kaj so tiki?
Po definiciji so tiki kratki, hitri, ponavljajoči se gibi ali zvoki, ki nimajo pravega cilja ali smisla. Pojavijo se nenadoma, pogosto pretirano intenzivno in brez ritma. Kot navaja Mednarodno društvo za Parkinsonovo bolezen in motnje gibanja, gre za stereotipna, ponavljajoča se dejanja, ki jih lahko oseba za kratek čas zatre, vendar ob tem občuti naraščajočo notranjo napetost.
Veliko bolnikov opisuje tako imenovani “predhodni nagon” ali neprijeten občutek napetosti, srbenja ali pritiska v telesu, ki ga sprosti šele izvedba tika. Tik tako ni povsem naključen, temveč predstavlja nekakšno razbremenitev.
Prav ta občutek olajšanja po izvedenem tiku je ena od značilnosti, ki jih poudarjajo tudi strokovnjaki Cleveland Clinic, kjer percipirajo tike kot nevrobiološki pojav z značilno senzorično komponento.
Motorični in vokalni tiki
Ko pomislimo na tike, si najprej predstavljamo trzanje mišic. Motorični tiki so res najpogostejši. Med preproste sodijo mežikanje, dvigovanje obrvi, grimase, trzanje vratu ali skomiganje z rameni. Kompleksni motorični tiki pa lahko vključujejo poskakovanje, udarjanje po sebi, kroženje ali gibe, ki posnemajo vsakodnevna opravila.
Tiki pa niso vedno “vidni”. Lahko so tudi glasovni.
Vokalni tiki so redkejši in vključujejo ponavljajoče se zvoke, kot so pokašljevanje, smrkanje, sikanje ali hrkanje.
V redkejših primerih lahko oseba ponavlja besede ali fraze (eholalija), ponavlja lastne besede (palilalija) ali celo izgovarja družbeno neprimerne izraze (koprolalija), navaja Mednarodno društvo za Parkinsonovo bolezen in motnje gibanja.
Pomembno je poudariti, da je koprolalija (nenadzorovano izgovarjanje kletvic) redka, čeprav jo pogosto povezujejo s Tourettovim sindromom.
Se lahko tiki nadzorujejo?
Delno – a z naporom. Oseba, ki ima tike, lahko sčasoma razvije sposobnost, da tik za nekaj časa zadrži. A to je običajno povezano z naraščajočo napetostjo. Kot opisujejo starši otrok, ki tike čez dan zadržujejo v šoli, doma pogosto “eksplodirajo”.
Pri mlajših otrocih sposobnost nadzora še ni razvita, zato jih ni smiselno opozarjati ali spraševati o tikih. Pretirano usmerjanje pozornosti na tik lahko povzroči dodatno napetost in poslabšanje simptomov. Med globokim spanjem se praviloma umirijo ali izginejo, lahko pa se pojavijo ob sproščanju po naporni dejavnosti.
Kdaj se tiki najpogosteje pojavijo?
Najpogosteje se začnejo po petem letu starosti. Največjo pojavnost dosežejo med osmim in dvanajstim letom. Po nekaterih raziskavah ima prehodne tike do 20 odstotkov otrok.
Večina tikov je prehodnih. Pri približno polovici otrok simptomi v odraslosti povsem izginejo, pri drugih pa ostanejo blagi.
»Ravno zato, ker so tiki najpogostejši pri otrocih, se z njimi največ ukvarjajo pedopsihiatri in drugi strokovnjaki, ki delajo z otroki,« pojasnjuje dr. Zamuda iz UKC Maribor.
Tourettov sindrom ni isto kot “vsak tik”
Tourettov sindrom (TS) je definiran kot prisotnost vsaj dveh motoričnih tikov in enega vokalnega tika, ki trajajo več kot eno leto in se pojavijo pred 18. letom starosti. Pogostejši je pri dečkih, običajno se začne med četrtim in šestim letom, vrhunec pa doseže okoli desetega leta.
Gre za nevropsihiatrično motnjo, kar pomeni, da gre za nevrološko stanje z vedenjskimi posledicami. Več kot polovica bolnikov ima pridružene težave, kot so ADHD, obsesivno-kompulzivna motnja, anksioznost ali depresija.
Strokovnjaki opozarjajo, da pogosto niso tiki tisti, ki najbolj obremenjujejo bolnika, temveč pridružene motnje.
Kako se tiki zdravijo?
Kot poudarja klinična stroka, se zdravljenje začne že z razlago. Ko družina razume, da tik ni hoteno vedenje, se zmanjša stigma in pritisk. Če tiki ne povzročajo večje stiske, zdravljenje pogosto ni potrebno, v nasprotnem primeru pa je smiselno obiskati psihologa ali pedopsihiatra.
Domače okolje naj bo umirjeno in predvidljivo. Rutina daje občutek varnosti. Otroka ne opozarjajte na tik, saj ga to lahko še dodatno obremeni.
Ko pa tiki začnejo vplivati na samopodobo, šolsko uspešnost ali odnose, se lahko uvede zdravljenje z zdravili. Med pogosteje uporabljenimi so agonisti adrenergičnih receptorjev α2 (npr. klonidin, gvanfacin) ter nekateri antipsihotiki, ob skrbnem nadzoru stranskih učinkov.
Najpomembnejše sporočilo
Tiki so nevrobiološki pojav, pogosto prehoden, včasih povezan z drugimi motnjami, a v veliki večini primerov obvladljiv. Vzroka tikov ne smemo iskati zgolj v psihi. Stres lahko simptome poslabša, ni pa njihov edini izvor.
Razumevanje zmanjšuje strah. In zmanjšuje stigmo. Kot poudarja dr. Hubert Fernandez s Cleveland Clinic, bolezni ni mogoče razdeliti na velike in majhne. Tudi tisto, kar se komu zdi »samo trzanje«, lahko za posameznika pomeni velik notranji boj.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
