PIRMOŽ LAVRE

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Obrazi za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Danes se zaradi tehnologije zdi, da so nekatere oblike zasvojenosti nenehno pri roki. Ali jih je zato tudi več? S pametnimi napravami lahko denimo kadarkoli hazardiramo – in počnemo še marsikaj drugega …

Opažam, da je tega res zelo veliko. Različne raziskave potrjujejo, da je v vsakem času – ne glede na to, katero raziskavo bereš in kdaj je narejena – približno vsaj 10 odstotkov ljudi dovzetnih za zasvojenost, če upoštevamo vse oblike zasvojenosti skupaj. Drugi se morda le malo »igrajo« ali eksperimentirajo, zasvojenost pa je bolezen in zanjo je dovzetnih približno toliko ljudi. Nov izziv je predvsem dejstvo, da je veliko novih sredstev usmerjenih v mladino. Ker njihovi možgani do približno 20. leta še niso povsem razviti, so še posebno ranljivi za to, da postanejo zasvojeni.

Ali to pomeni, da je med mladino več kot 10 odstotkov dovzetnih za odvisnost?

Teh specifičnih podatkov nimamo, saj se večina raziskav nanaša na posamezne oblike zasvojenosti. Pri mladini je težava, da njihovi možgani še nimajo zaščitne ovojnice, kakršno imajo odrasli. Zaradi tega se v njihovih možganih vzpostavijo tako imenovani zasvojenski tokokrogi, zaradi katerih so nato vse življenje bolj ranljivi. V knjigi Peklenska gugalnica, ki je bila ena od mojih bolj odmevnih, uporabljam prispodobo gugalnice, ki ponazarja iztirjen in bolan sistem v možganih. Ko je enkrat bolan, je zelo težko; nenehno se moraš truditi, da ga uravnotežiš. Zasvojenost torej ni problem tega, kaj se guga, ampak gugalnice same – sistema v možganih.

Katere odvisnosti so danes najbolj problematične?

Tukaj gre za več vidikov. Če želimo odgovoriti, kaj je največji problem, moramo najprej določiti, za koga je to problem. Ali je to problem za tistega, ki je zasvojen – ta ima težave, ko ne more priti do droge – ali za njegove družinske člane? Če si agresiven, je to na splošno družbeni problem. Deset odstotkov ljudi je velika številka in celotna družba se začne usmerjati v to smer.

Pri nas je še vedno ogromen problem alkoholizem, poleg tega so velika težava tudi nekemične zasvojenosti, ki so zelo skrite.

Alkoholizem se niti ne skriva več, nekemično zasvojenost, recimo s pornografijo, ki je zelo močna droga, pa nihče ne bo priznal. Raje bi se odmaknila od statistike, ker nas odstotki bolj zavajajo, kot informirajo, in ker je vsak zasvojeni oseba, ki trpi. In če rečemo, da je 10 odstotkov zasvojenih, se morda zdi, da ni toliko težav, ker jih je 90 odstotkov zdravih. Vendar ni tako, saj so posledice tudi za družinske člane zasvojenih; njihovo vedenje je prav tako kompulzivno, zato lahko govorimo o odvisnosti od odnosov.

Primiož Lavre/MPA

Ali obstajajo učinkovitejše ali hitrejše metode zdravljenja, ki bi jih lahko uporabili pri vseh oblikah zasvojenosti, ali pa je treba vsak primer obravnavati posebej?

Metode so različne, kot so tudi ljudje različni, zato je to povsem v redu. Vendar ni dovolj le metoda, potreben je program. Iz zasvojenosti se ne moreš izvleči, če boš danes malo telovadil, pojutrišnjem nekaj prebral, vmes pa živel, kot da to ni tvoj problem.

Zasvojenost zahteva intenziven program na štirih področjih človekovega življenja: telesnem, duševnem, odnosnem in duhovnem področju.

Nobenega ne smeš izpustiti, ker se tam potem zlomiš. Človekovo življenje je sestavljeno iz teh štirih med seboj enakovrednih delov. Verjetno ste že slišali za princip najšibkejšega člena ali metodo najnižje deščice v sodu? Tam, kjer si najšibkejši, se bo pokazal problem. To lahko ponazorim s svojim primerom. Študirala sem medicino in nimam težav s tem, da bi se karkoli naučila. Tudi pri Ruglju sem stvari glede odnosov in duhovnosti hitro uredila, saj sem jih močno čutila. Moj problem je bilo telo. Raje bi vam dve uri predavala, zakaj ne morem teči, kot obula superge in šla teč. Ampak to sem morala narediti. To sem naredila pred 30 leti pri Ruglju. Danes sem pristop le prilagodila – razširila sem pojem telesne aktivnosti, saj zaradi zdravstvenih težav ne morem več teči. V našem programu imamo kvalificiranega trenerja in fitnes samo za naše člane, kjer imajo trikrat tedensko urejen program.

Ali ima telesno zanemarjen človek težavo s katero od odvisnosti? In obrnjeno? Lahko že na pogled vidimo, če je težava?

Telo je naša povezava z vsem, kar obstaja, je naša inkarnacija. Vse, kar delamo narobe, se na telesu pozna, vendar ni nujno, da je to očitno na prvi pogled. Krasni, lepi in urejeni ljudje lahko v sebi nosijo najhujše sovraštvo do svojega telesa. Ko se pogovarjamo, zakaj ljudje postanejo zasvojeni, moramo govoriti o stvareh, ki so se jim kronično dogajale v otroštvu. Ena najpomembnejših knjig s tega področja je Telo si vse zapomni. Spomini na travmatične dogodke niso vedno nujno zavestni.

Sanja Rozman-foto Sasa Kovacic 5E4A7363.jpg

Če vas recimo ob določenem pogovoru z nekom začne boleti glava, vam morda vaše telo sporoča, da ste jezni ali ste se asociativno spomnili na nekaj bolečega.

Se tudi vam zdi, da se odvisnost danes lažje skrije, ker nimamo več tako močnih skupnosti kot nekoč?

Meni se zdi irelevantno, ali se lahko skrije ali ne. Tisti, ki se hoče zadeti, se bo v vsakem primeru. Bolj problematično se mi zdi, da družba kot merilo dobrega življenja postavlja to, da si »srečen«. Ena oblika sreče ima za mediator dopamin, ki je pravzaprav zasvojenska droga. To je tista vzhičenost – kot strastna zaljubljenost ali veliko navdušenje.

Pri zasvojenosti je ta dopaminski sistem okvarjen, čeprav so vpleteni še drugi sistemi. Dopamin se v možganih sprošča, ko doživimo nekaj izjemno prijetnega, kar povzroči močan občutek ugodja. Če pa pričakujemo takšne dražljaje ves čas, sistem postopoma otopi – tisto, kar je bilo nekoč posebno, postane običajno. Ljudje začnejo čutiti praznino, ki jih sili k temu, da si želijo še več, še višje, še močneje in še bolj zadeto. Sreča je stranski učinek pravilnega načina življenja, ne pa njegov cilj!

Žal je okoli nas vse polno vsebin, ki nam pravijo, da si samo še nekaj kupiš, pa boš srečen …

Mislim, da je glavni problem prav to močno osredotočanje na dopaminsko past. Sreča, ki bi jo lahko trajno zasledovali, se čuti kot notranji mir, ne kot vzhičenost. Zato ima moja knjiga naslov Umirjenost, saj je to tisto, kar moraš najti namesto sreče.

Danes starši otrokom izpolnjujejo želje in skrbijo, da ne bi doživeli nobene travme. V šolah se borijo z učitelji, da bi bili otroci bolje razumljeni in ocenjeni. Ali takšna vzgoja lahko vodi k odvisnostim?

Seveda, saj otrok poleg osnovnih stvari, varnosti in nege potrebuje tudi meje in frustracije – in to takšne, ki jih je sposoben prenesti sam. Ob tem se nauči, da zmore. Težava preveč varovanih otrok ni v tem, da jim ne bi bilo treba nič delati, ampak da dobijo sporočilo: »Ti nič ne znaš, bo že mami.« To sporočilo se vanje usede in postanejo paraziti. Bolj ko jih hvalijo, bolj ta hvala izgublja svojo valuto. Postane devalvirana. Otroci tako nimajo notranje pozitivne izkušnje premagovanja zmerno težkih ali težjih stvari. To sega od tega, da sam pospraviš sobo, da sam delaš naloge.

Danes starši pravijo: Mi delamo šolo. Namesto da bi jo delali otroci. Otrokova potreba je, da se prek varnih frustracij nauči, koliko je močan in koliko zmore, da bo kot odrasla oseba sposoben samostojno živeti. Starši, ki si za cilj postavijo, da otrok ne bo nikoli travmatiziran, poskušajo nadzorovati nekaj, česar ni mogoče nadzorovati.

Sanja Rozman-foto Sasa Kovacic 5E4A7363.jpg

Boljši cilj bi bil, da bo otrok, ko odraste, sposoben živeti samostojno in ne bo več potreboval »plenic«.

Ali so osebe s slabo samopodobo bolj dovzetne za odvisnost ali je tistih 10 odstotkov naključnih?

Vsi zasvojenci imajo nizko samopodobo. To je jedro, okoli katerega se razvije zasvojenost. Nizka samopodoba je boleča in grozna, otrok pa poskuša ta problem rešiti na napačen način. »Če bom shujšala deset kilogramov, bom v redu« ali »Če bom imel same petke, bom v redu«. Tako razmišljajo. Ampak v resnici tako nikoli ne boš v redu, saj ko dosežeš en cilj, ga takoj premakneš naprej. Pravijo, da ima vsak Slovenec pet kilogramov preveč in eno sobo premalo. (nasmešek)

Kako danes sploh razviti zdravo samopodobo? Najstniki imajo neomejen dostop do družbenih omrežij, kjer so algoritmi pogosto usmerjeni v ustvarjanje pritiska in nezadovoljstva. Poleg tega nenehno gledamo idealizirane, umetne podobe popolnosti, ob katerih se zlahka počutimo manjvredne …

Starši so alfa in omega v otroštvu. Najvišja valuta za otroka do najstništva je, da se starš z njim ukvarja na smiseln način, da ga uči in izziva. To je zanje največja nagrada, ki se je ne da kupiti z denarjem. Če otroci ne dobijo pozornosti na pozitiven način, jo bodo poskušali pritegniti drugače – tudi z lumparijami.

Če od staršev ne dobiš tistega, kar bi moral, nastane luknja v samopodobi. Kako se to sploh popravi? Opažam, da številni hodijo desetletje na terapije, pa jim to še ni uspelo …

Pomanjkanje iz otroštva je pomembno v začetni fazi terapije, da razumeš, kaj se ti je zgodilo, potem pa ne smeš več viseti nad tem – sprejeti moraš in iti naprej.

To ne pomeni, da ne zagovarjam dolgotrajnih terapij. V knjigi Ujetniki preteklosti pišem o ljudeh, ki se obsedeno ukvarjajo s preteklostjo. Ti ljudje nikoli niso »tukaj in zdaj«, kjer travme ni. Tistemu, ki ima to izkušnjo, je težko dopovedati, da so problem napačna stališča o sebi in svetu, ki so nastala kot preživetveni mehanizem ob travmi.

Travma vedno zoži možnosti, zato jih je treba s holističnim programom na štirih področjih, ki sem jih prej omenila, spet razširiti. Na pomanjkanje v terapiji vplivamo najprej skozi terapevtski odnos, kjer terapevt pogosto postane projekcija starša. Ko sedim v krogu z 20 ljudmi, ki v meni vidijo svoje mame prek transfernega odnosa, se odpre kanal, skozi katerega lahko dam otroku v njih dovoljenje, da je v redu. To se podpre z delom; če redno treniraš, se po dveh mesecih že pozna, v treh letih pa se občutek lastne vrednosti močno okrepi. Drug način je »višja sila«, ki se zgodi, ko se zgodi. Zanimivo je, da se pri okrevanju od zasvojenosti številnim zgodi optimističen preboj.

Sanja Rozman-foto Sasa Kovacic 5E4A7363.jpg

Ali res ta preboj povezujete z višjo silo, ne pa z vašim delom?

Saj višja sila ni strela z jasnega, temveč deluje prek ljudi. Lahko rečem, da včasih delam navdahnjeno. To ne pomeni, da molim ali kaj podobnega, ampak se le čvrsto zazrem v jedro bitja tistega človeka. Nočem videti le tega, kaj vse je naredil narobe. Ljudje potrebujejo zrcaljenje svojega notranjega jedra, ki ga imamo vsi, ko se rodimo. Razvijejo pa ga tisti, ob katerih so bili starši, ki so bili to sposobni videti v njih. Če starši v dojenčku vidijo le probleme ali projekcije, se otrok ne more razviti. To se mora zgoditi interpersonalno ali na duhoven način; ni dovolj le reči, saj si v redu. Včasih je treba leta čakati na trenutek, da se to zgodi. Včasih med vodeno meditacijo pride do trenutka, ko odrasla oseba objame in potolaži tistega otroka v sebi, ki v spominu joka …

Predvsem ženske si nenehno želimo odgovorov, zakaj je nekdo nekaj naredil, hrepenimo po srečnem koncu, kjer bi nam tisti, ki je bil grozen, končno rekel, da nas ima rad. Pogosto je tako tudi z otroki staršev, ki niso izkazovali ljubezni. Pa nam to sploh lahko pomaga? Ali lahko lepa beseda na smrtni postelji izbriše vse slabo, kar nam je nekdo naredil?

Nič, kar naredi nekdo drug, te ne more rešiti. Odrešitev od travme ni v drugih, ampak v reševanju notranjih neskladij. Iskanje rešitve pri tistem, ki ti je zadal travmo, nima smisla. Po 35 letih dela z ljudmi lahko naredim zaključek, da tisti, ki ne rešijo svojih travm, te travme povzročajo drugim. Ljudje so grozni zaradi bolečine, ker sami niso bili sposobni doseči dobrega. Ne verjamem, da je nekdo grozen sam po sebi; če bi to verjela, bi bila slab terapevt. Moram videti dobro v ljudeh, da jim lahko pomagam.

Sanja Rozman-foto Sasa Kovacic 5E4A7363.jpg

Ali se kdaj počutite, da vaše delo nima smisla, ker se zgodbe ponavljajo, ker ljudje drugim naredijo toliko slabega?

Seveda pride tak trenutek, ampak ne, ker bi bil kdo grozen, temveč ker nekateri nočejo prevzeti odgovornosti za lastno spremembo. Če mi nekdo samo jamra, kaj mu dela žena, me to ne zanima. Ne zanimajo me žrtve, ki so investirale v to, da ostanejo žrtve in iščejo napadalce.

Se vam zdi, da so pri nas ženske zelo nagnjene k temu, da igrajo vlogo žrtve v odnosih s partnerjem, pa tudi z otroki?

Da, pri nas vlada klima, kjer velja, da je biti žrtev nekaj pozitivnega. Tisti, ki ne verjamejo, da so lahko dobri na proaktiven način, bodo žrtve. Žrtev je tista, ki začne igro, saj potrebuje napadalca. Potem potrebuje še reševalca in nastane krog, ki mu ni konca. Žrtev je nekdo, ki ne prevzame odgovornosti za to, kje je in kam hoče, in s takšnimi se ne da delati. Jaz pomagam tistemu, ki si želi pomagati sam.

Ali pri delu kdaj ugotovite, da tudi vaše rane vplivajo na proces?

Seveda, saj sem samo človek. Če ne bi bila odprta za lastno ranljivost, ne bi mogla vzpostaviti pristnega odnosa. Nisem buldožer, ki bi šel čez vse težke zgodbe brez čustev. S svojo biografijo sem šla v javnost, kar mi daje svobodo, da o tem iskreno govorim. Ljudje vedo, da jih lahko razumem, ker sem bila tudi sama tam, kjer so oni zdaj.

V kakšni fazi ste danes? Vam je po vseh teh raziskavah že vse jasno?

Umirjena sem. Ni mi povsem jasno, kaj bo, vem pa, da bo nekako že. (nasmešek)

Vas katastrofična poročila kdaj spravijo iz ravnotežja?

Malo res. Včasih se moram zavestno zadržati, da ne brskam v neskončnost po slabih novicah. Pazim na psiho, ker je to moj glavni inštrument. Če bi bila v slabem stanju, bi bila terapija slabša. Moja naloga je, da sem odnosno sposobna nesti težke zgodbe, na primer o spolnih zlorabah, ne da bi se pri tem razsula.

Kako ohranjate optimizem glede naše družbe?

To je moj duhovni princip. Duhovnost temelji na tem, da so ljudje v principu dobri in da je ljubezen to, kar nas povezuje. Razvoj poteka skozi krize. Verjamem, da se svet lahko spremeni na bolje, ko se ljudje povežejo okoli ideje, da bomo živeli mirno in si pomagali. Na svetu so milijarde ljudi; če hočeš videti slabo, boš to našel, če pa iščeš dobro, boš našel tudi milijardo dobrih ljudi. Odločila sem se, da svoj pogled osredotočim na dobro v ljudeh.

Intervju je objavljen v številki revije Obrazi 05/26.