Sodobne motnje hranjenja, o katerih se premalo govori
Anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje … Te tri so najbolj prepoznavne in tudi edine kategorizirane kot prave motnje hranjenja. A niso edine.
Če zanje še niste slišali, ni nujno, da so v vašem okolju redke. Gre za motnje hranjenja, ki so večinoma posledica sodobnega načina življenja, pritiskov družbe na posameznika ter nerealnih lepotnih standardov. Pogosto se razvijajo neopazno, prikrito in dlje časa ostanejo neprepoznane.
In čeprav jih stroka v nekaterih primerih še vedno ne uvršča med »klasične« motnje hranjenja, je njihov vpliv na duševno in telesno zdravje posameznika prav tako škodljiv in lahko dolgoročno zelo nevaren. Prav zato je pomembno, da jih poznamo, prepoznamo in pravočasno poiščemo pomoč.
Diabulimija
Diabulimija je motnja hranjenja, ki se pojavi izključno pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 1 – običajno pri mladostnikih in mladih odraslih. Namesto da bi omejevali hrano, bolniki nadzorujejo telesno maso z namerno opuščanjem ali zmanjševanjem inzulina, ki je nujen za presnovo sladkorja. Zaradi pomanjkanja inzulina »odvečna« glukoza ostaja v krvi in se preko ledvic izloča z urinom. Rezultat je hitro hujšanje, ki pa nosi izjemno visoko ceno.
Pogosto so prisotni tudi občutki izgube nadzora, strah pred debelostjo in sram zaradi bolezni. Dolgoročno pa lahko diabulimija vodi v resne zaplete diabetesa, kot so ketoacidoza, odpoved ledvic, okvare živcev in vida. Brez zdravljenja je lahko celo smrtno nevarna.
Pica
Pica je motnja hranjenja in duševna motnja, pri kateri oseba nenehno uživa neprebavljive in nerazgradljive snovi, kot so zemlja, kreda, glina, pesek, omet, milo, led ali papir. Čeprav se morda zdi redek pojav, je precej pogost pri majhnih otrocih, nosečnicah ter pri posameznikih z motnjami v razvoju ali anemijo.
Razlogi za piko so lahko psihološki, kulturni ali fiziološki (na primer pomanjkanje železa ali cinka). Ker zaužite snovi niso živila, lahko povzročijo zamašitev prebavil, hude okužbe, zastrupitev s svincem ali trajne poškodbe zob. Pri otrocih je zato pomembno pravočasno prepoznati problem in poiskati ustrezno zdravljenje ter podporo.
Sindrom nočnega hranjenja
Pri zdravem ritmu prehranjevanja večino dnevnih kalorij zaužijemo v času kosila oziroma do večera. Pri ljudeh s sindromom nočnega hranjenja pa se vzorec obrne – več kot polovico dnevne energije zaužijejo ponoči, pogosto v epizodah kompulzivnega hranjenja. To niso zgolj »večerni prigrizki«, ampak resno stanje, ki vpliva na kakovost spanja in počutje čez dan.
Motnja je močno povezana z depresivnimi razpoloženji, anksioznostjo in porušenimi hormonskimi signali lakote in sitosti. Pogosto je hrana ponoči način samopomiritve, obvladovanja stresa ali čustvene praznine. Zaradi presežka kalorij takšen vzorec vodi v povečanje telesne teže, občutke sramu ter dodatno poslabšanje samopodobe.
Ortoreksija, obsedenost z zdravim prehranjevanjem
Ortoeksija sicer uradno še ni uvrščena med motnje hranjenja, vendar se njeni negativni učinki iz leta v leto pogosteje prepoznavajo. Pri ortoreksiji ne gre za količino hrane, temveč za patologijo kakovosti: posameznik začne hrani pripisovati stroga pravila, obseden je z njeno »popolnostjo«, čistostjo in zdravjem.
Sčasoma lahko oseba iz jedilnika izloči večino živil, ker niso dovolj »čista«, »naravna« ali »pravilno pridelana«. Tak pristop lahko vodi v pomanjkanje hranil, socialno izolacijo (ker se izogibajo druženju ob hrani) in občutek nadzora, ki sčasoma preraste v anksioznost in depresijo. Na zunaj je lahko ortoreksija videti kot izjemno disciplinirano in pohvalno vedenje, od znotraj pa povzroča izčrpanost, strah in izgubo užitka ob hrani.
