Kronična bolečina je nevidna spremljevalka več kot 200 tisoč Slovencev
Kronična bolečina ni udarec, ki sčasoma izgine, niti rana, ki se zaceli. Je stalna prisotnost, ki človeku oblikuje vsakdan, razpoloženje in odnose.
Tisti, ki z njo živijo, pravijo, da gre za nevidnega sopotnika – vedno tam, vedno obremenjujočega, a redko razumljenega. Ker je bolečina nekaj, česar okolica ne more neposredno videti, je zanjo pogosto premalo razumevanja. Ljudje s kronično bolečino se morajo vsak dan znova odločati, koliko zmorejo in koliko bodo lahko opravili, pri tem pa se ves čas spopadajo tudi z občutkom, da jih drugi ne razumejo.
Kdaj bolečina postane kronična
Strokovnjaki za kronično bolečino štejejo vsako, ki traja dlje kot tri mesece – tudi potem, ko se poškodba ali bolezen, ki jo je sprožila, že zaceli ali pozdravi. Lahko se pojavlja v valovih, ko so dnevi boljši in slabši, ali pa vztraja neprestano. Bolečina se lahko pojavi kjerkoli v telesu: v sklepih, mišicah, hrbtenici, glavi ali notranjih organih. To pomeni, da je lahko vsakodnevno gibanje, ki ga zdravi ljudje jemljejo za samoumevno, za nekoga s kronično bolečino pravi izziv.
Ni vezana na starost, življenjski slog ali določeno diagnozo – lahko se pojavi pri mladem športniku po poškodbi, pri materi po operaciji ali pri starejšem človeku brez jasnega vzroka. Prav ta nepredvidljivost in to, da za okolico ni vedno vidna, pa bolečino delata še težjo in jo postavljata v skupino bolezni, ki jih je najtežje sprejeti.
Fibromialgija – bolezen nevidnih simptomov
Eden najbolj značilnih sindromov, povezanih s kronično bolečino, je fibromialgija. Zanjo so značilne razširjene bolečine po telesu, občutljivost mišic in sklepov, izčrpanost, motnje spanja in težave s koncentracijo, ki jih bolniki opisujejo kot »fibromeglo«. Številni pravijo, da imajo občutek, kot da bi telo nenadoma izgubilo svojo moč, kot da jih izčrpava nekaj nevidnega.
Najtežje je, da fibromialgija nima jasnega vzroka, zato bolniki pogosto več let iščejo pomoč in odgovore. Nekateri obiščejo desetine specialistov, preden prejmejo diagnozo. To pa pomeni, da so vmes prepuščeni dvomom – lastnim in tistim iz okolice. Gre za bolezen, ki človeka ne le telesno, ampak tudi psihično izčrpava. In ker bolečina ni navzven vidna, se je ljudje pogosto sramujejo.
Nerazumevanje in osamljenost
»Saj dobro izgledaš« ali »vse nas kdaj kaj boli« so stavki, ki jih ljudje s kronično bolečino slišijo prepogosto. A resničnost je povsem drugačna: živeti z bolečino vsak dan pomeni, da človek nikoli ne more povsem odložiti bremena. Kronična bolečina postane stalni sopotnik, ki ga ni mogoče preprosto odpraviti.
Zaradi tega mnogi izgubljajo voljo do druženja, odpovedujejo hobijem, športu, celo delu. Družabna življenja se skrčijo, prijatelji se oddaljijo, ker pogosto ne razumejo, zakaj nekdo “spet odpoveduje”. Rezultat je močan občutek osamljenosti in nerazumljenosti.
Delo kljub bolečini
Delovno okolje je prostor, kjer se nerazumevanje kronične bolečine še posebej jasno pokaže. Bolniki se soočajo z nezaupanjem delodajalcev, ki pogosto mislijo, da bolečina ni razlog za slabšo učinkovitost. Sodelavci so lahko sumničavi, ko kdo večkrat vzame bolniški stalež, in ga označijo za lenega ali neodgovornega. Zaradi strahu pred izgubo zaposlitve mnogi delajo kljub bolečini, vse dokler jih ta povsem ne izčrpa.
Dolgotrajna prisotnost bolečine pa ne prinaša le fizičnega trpljenja, ampak tudi hudo utrujenost, nespečnost in kognitivne težave. »Brain fog«, kot ga opisujejo bolniki, pomeni, da postanejo še najpreprostejše naloge naporne, koncentracija pa skoraj nemogoča. Na koncu to ni težava le za posameznika, ampak tudi za delovno okolje in širšo družbo.
Zdravstveni sistem ponuja le delne rešitve
Slovenski zdravstveni sistem kronične bolečine večinoma obravnava s protibolečinskimi zdravili. Ta sicer olajšajo simptome, ne rešujejo pa vzroka. Mnogi bolniki si želijo bolj celostne obravnave – fizioterapije, psihološke podpore, alternativnih metod, a se pogosto znajdejo na dolgih čakalnih seznamih. Specializirane bolečinske ambulante so redke in preobremenjene.
Zato bolniki pogosto iščejo pomoč v podpornih skupinah, kjer si izmenjujejo izkušnje in nasvete. Prav ti krogi solidarnosti pa marsikoga rešijo pred popolno osamljenostjo. Čeprav znanost dokazuje, da je najboljši pristop kombinacija telesne in psihološke podpore, tovrstna pomoč ostaja privilegij tistih, ki si jo lahko plačajo.
Nevidna bolezen, vidne posledice
Čeprav natančnih podatkov ni, strokovnjaki ocenjujejo, da v Sloveniji s kronično bolečino živi več kot 200 tisoč ljudi – to je skoraj vsak deseti prebivalec. Številka bi morala sprožiti resno razpravo o sistemski pomoči, pa vendar ta tema redko pride v ospredje. Kronična bolečina ne ubija, a uničuje kakovost življenja. Ne povzroča spektakularnih zgodb, a vsak dan tiho jemlje voljo in moč.
Prav zato so ljudje s kronično bolečino med najbolj nevidnimi skupinami v družbi. Njihove zgodbe pogosto ostajajo neslišane, njihova stiska pa se potiska na rob. A to ne pomeni, da je ni – nasprotno, pomeni, da jo kot družba še vedno premalo prepoznavamo.
E-novice · Zdravje
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
