profimedia

»Predstavljaj si, da te boli vsaka mišica v telesu. Vsak dan, skoraj 24 ur na dan. Najbolj te bolijo ramenske in vratne mišice. Bolijo te tudi sklepi, zjutraj se prebudiš cela ‘trda’ in utrujena, ker od bolečine nisi mogla dobro spati. Pogosto te boli glava, imaš težave s prebavo, s spominom, noge ti nekontrolirano trzajo.

Hodiš od zdravnika do zdravnika, od vrat do vrat. En specialist reče eno diagnozo, drug drugo. Prvi ti predpiše protibolečinske tablete, drugi antidepresive in ti svetuje več počitka. A bolečina ne pojenja. Ješ tablete in ni nič bolje. Še vedno te boli vsak košček telesa. Leta in leta.«

Takole nekako mi je minulo sredo v centru Ljubljane znanka, ki je nisem videla nekaj let, ob kavici odprla srce. Oblečena je bila čisto običajno, v temno modre kavbojke in belo majico. Delovala je utrujeno in brezvoljno. Ves čas je nosila velika, temna sončna očala, čeprav je bilo tisti dan oblačno. Potem pa jih je naenkrat snela in videla sem, da ima oči pordele od joka.

Bolezen ni izmišljena

»Nihče več ti ne verjame, da te celo telo boli,« je nadaljevala, »ne doma, še manj v službi. Kolegica mi je zadnjič rekla, da ima dosti mojega jamranja. Ali naj grem na bolniško ali pa naj neham s to namišljeno boleznijo. In končno mi je lani en nevrolog postavil diagnozo, fibromialgija. Saj ne vem, ali naj se smejem ali jokam. Po eni strani sem vesela, da so doktorji končno ugotovili, kaj mi je, po drugi strani pa sem še bolj preplašena, saj je s to kronično boleznijo zelo težko živeti.«   

profimedia

Ni mi bilo lahko poslušati, priznam. Raje bi videla, da mi pripoveduje zgodbo, kako je srečna in zadovoljna vsak dan posebej, kako se veseli svoje prihodnosti. A življenje je neizprosno do vsakega od nas. In nikomur ne prizanaša. Zato sem bila tiho in sem poslušala, kako mi je počasi, zroč v skodelico kave, razlagala o tem kroničnem funkcionalnem bolečinskem sindromu, ki je lahko enako huda in boleča bolezen, kot je denimo revmatoidni artritis, vendar na telesu ni vidnih fizičnih simptomov. 

Razširjena bolezen

»Okoli 80.000 Slovencev ima fibromialgijo,« je nadaljevala znanka. »Kar 90 odstotkov obolelih je žensk, tam nekje med 20. in 50. letom izbruhne bolezen najpogosteje. Tako kot pri meni.« Počasi je dvignila oči s kave in se nasmehnila: »A veš, da je fibromialgijo imela tudi mehiška slikarka Frida Kahlo?« »Res? Nisem vedela,« sem rekla in spet obmolknila. Težko je bilo najti prave besede. »Tudi zanjo so, ker jo je ves čas bolelo telo, dolgo mislili, da je hipohonder in da je zato depresivna. Pa ni bila. Samo nihče ni vedel, kaj ji je.«

pixabay

»Pa zdravniki zdaj pri tebi vejo, kaj je vzrok?« sem jo vprašala. »Ma kje pa,« je zamahnila z roko: »Lahko je gensko, pravijo. Lahko, da je ta bolezen posledica prevelikega stresa, kake infekcije, mogoče kake poškodbe hrbtenice, živca, motnje v delovanju imunskega sistema. Lahko, da jo je sprožilo zdravilo za astmo, nekaj z glukokortikoidi, ki sem jih jemala kot majhna. Pojma nimam. A zdaj vsaj vem, kaj imam, in se moram sama znajti s tem. Saj jemljem zdravila, a samo s tem se ne morem pozdraviti. A veš, ko rečejo eni, vse je v glavi. Vse bolezni nastanejo najprej v glavi.« »Ja, vem, sem slišala,« sem odvrnila: »Misliš, da je tudi pri tebi tako?«

»Ne vem,« je skomignila z rameni: »Ampak odločena sem, da bom probala vse. Saj nimam kaj izgubiti. Dolgo časa sem verjela, da me bodo pozdravili zdravniki, zdaj pa vem, da se moram ozdraviti sama. Tudi z njihovo pomočjo, seveda, ampak veliko moram narediti sama.«

Učinkovito zdravljenje

»In, kaj si ugotovila?« me je zanimalo. S tenkimi prsti je objela skodelico in se nagnila bližje k meni: »Celostno. Celostno sem se lotila zdravljenja. Najprej sem se lotila vzrokov, če so ti res v moji glavi. Pravijo, da je fibromialgija posledica občutka krivde, ki ga nosiš v sebi. Nekakšno breme iz preteklosti. Iz tega se rodi potem kronična jeza, zagrenjenost in zamera. Pa pomanjkanje ljubezni. Samo … se vprašam, pa kdo nima v sebi teh občutkov? Nikogar ne poznam, ki ne bi imel kakšne travme iz preteklosti. Vsi bi potem morali dobiti to bolezen, ne samo jaz.«

Spet se je nagnila nazaj na stol in z dlanmi pogladila prt na mizi, čeprav ni bil prav nič naguban. »Poskušam vse živo. Zdaj hodim na jogo, trudim se meditirati, moram reči, da me to kar pomiri. Dostikrat. Veliko je tudi v prehrani. Vse, kar je bele barve, sem vrgla ven. Tudi rdečega mesa ne jem od lani. Poskusila sem tudi z akupunkturo, s homeopatijo, pa z akupresuro. Hodim na razne masaže, redno delam vaje za gibljivost in mišice, ki so mi jih predpisali, veliko hodim. Prhanje in kopanje v topli vodi, veliko uporabljam eterična olja. Ne vem točno, kaj od tega mi pomaga. Pomaga mi vse. Čeprav moram kar pogosto vzeti tablete proti bolečinam. Včasih je res prehudo. Ali pa sem preutrujena za vse te zadeve.« 

profimedia

»Eterična olja ti pomagajo? Kako to misliš?« me je zanimalo, saj o eteričnih ne vem veliko, razen tega, da lepo dišijo. In da imajo nekatera olja zdravilne učinke.

»Eterično olje bazilike uporabljam veliko. Zmešam nekaj kapljic s kokosovim oljem ali pa kar z navadnim oljčnim, in se zmasiram s tem. Pravijo, da bazilika blaži bolečine. Veliko uporabljam tudi olje kapsaicina, to je ekstrakt rdečega čilija. Pomaga mi tudi olje cedre ali pa nageljnovih žbic. A veš, da so olje nageljnovih žbic včasih uporabljali kot lokalni anestetik in antiseptik?« »Pojma nimam,« sem ji priznala. Kaže, da so bo treba bolje spoznati z eteričnimi olji.

»Ja, v sebi ima ogromno evgenola, ki ga najdeš tudi v baziliki ali pa recimo cimetu in deluje protibolečinsko na naše telo. Tudi olje ingverja in pomaranče rada uporabim, zelo lepo diši. Tega recimo pogosto inhaliram, pa sivkino olje uporabljam skoraj vsak dan, da me pomiri, da lažje zaspim. Skratka, veliko je tega. Sploh si ne moreš misliti, koliko je možnosti v naravi, okoli nas, ki nam pomagajo in jih prej sploh nisem opazila. Zdaj pa, kot vidiš, kar veliko vem o tem.« »Vidim, ja, in vesela sem, da nisi obupala, res,« sem ji odgovorila.

profimedia

»Ah, seveda sem obupala. Vmes sem najmanj desetkrat obupala. Sem mislila, da me bo že konec od bolečin, ko sem nekaj let sedela v tistih zdravniških čakalnicah in čakala, kdaj bom spet zdrava. Zdaj, ko vem, da imam fibromialgijo, ne morem reči, da mi je lažje. Ne, težko je. Še vedno. Ampak zdaj vsaj vem, s čim se moram boriti. Prej nisem vedela, ali sem nora in si vse to zmišljujem, vse te bolečine in glavobole. Imam mogoče raka, pa ga ne morejo odkriti … tisoč stvari mi je šlo po glavi. In vse so bile črne.«

In nato je dodala še: »Ali veš, da pri nas nimamo nobenega centra za fibromialgijo? V Ameriki rastejo takšni centri kot gobe po dežju. Takšen porast obolelih imajo tam, si moreš misliti. Ne vem, mogoče pa se tudi tja odpravim enkrat, če nič drugega, se bom zagotovo še kaj novega naučila o tem mojem notranjem sovražniku. Bolje ko ga bom spoznala, lažje ga bom obvladala.«