Je nekdo pritisnil na vaš "gumb"? Naredite to, preden odgovorite
Ko nas nekaj vrže iz tira, pogosto odgovorimo prehitro in to pozneje obžalujemo. Preverite, kaj se v telesu zgodi v prvih sekundah in kako se umiriti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Vsi poznamo trenutke, ko nekdo pritisne na naša čustva. Lahko gre za določeno pripombo, značilen ton v pogovoru, zavijanje z očmi, ignoriranje, ali pa slišimo resnico, pred katero si sami zatiskamo oči. Ko je tako nekdo pritisnil na naš »gumb«, naše telo podzavestno reagira. Srce nam začne biti hitreje, obraz se segreje, misli pospešijo, v trebuhu se pojavi napetost. V nekaj sekundah smo pripravljeni odgovoriti, se braniti, napasti, dokazati svoje ali zaloputniti vrata za sabo.
PREBERITE TUDI:
Prav v teh prvih trenutkih pa se pogosto tudi določa, ali bomo situacijo umirili ali jo dodatno zaostrili. Čustveni odziv je seveda normalen, a če odgovorimo takrat, ko naše telo še vedno prepoznava ogroženost, tvegamo, da odgovor ne bo ravno najbolj racionalen in tak, kot vemo, da bi moral biti.
Ko nas nekaj močno vrže iz tira, je tako zelo pomembno, da si damo nekaj sekund, da se naš živčni sistem spet približa ravnovesju.
Zakaj v tistem trenutku ne razmišljamo najbolje
Ko nas nekaj čustveno sproži, možgani zelo hitro ocenijo, ali smo varni ali ne. Če situacijo doživimo kot napad, zavrnitev, ponižanje ali krivico, se v telesu vklopi obrambni odziv. Takrat se ne odzivamo več samo na besede, ki jih je nekdo izrekel, ampak tudi na občutek, da se moramo zaščititi.
Zato v takih trenutkih pogosto rečemo več, kot smo nameravali. Besede postanejo ostrejše, ton višji, razlaga daljša, potrpežljivost krajša. Nekateri napadejo, drugi se umaknejo, tretji začnejo hladno dokazovati svoj prav. Vsem tem odzivom je skupno, da izhajajo iz notranje preplavljenosti.
To ne pomeni, da je naš občutek napačen. Morda je druga oseba res prestopila mejo. Morda je bila pripomba nespoštljiva, mogoče celo imamo dober razlog, da smo jezni. A tudi kadar imamo prav, si lahko z napačnim trenutkom odziva naredimo škodo.
Prva naloga je zavesten premor
Najbolj koristen korak je pogosto tudi najtežji in to je, da ne odgovorimo takoj. Ne želimo namreč, da naša čustva prevzamejo volan in odgovorijo namesto nas. Tak premor preden odgovorimo je lahko tudi zelo kratek. Dovolj je, da za nekaj sekund začutimo stopala na tleh, sprostimo čeljust, izdihnemo nekoliko počasneje in opazimo, kaj se dogaja v telesu. S takimi triki si pogosto že lahko povrnemo možnost izbire.
Namesto da bi takoj rekli: »Kako si lahko to rekel?«, si lahko v sebi priznamo: »Zdaj sem zelo vznemirjen.« Namesto da bi začeli dokazovati svoj prav, lahko za trenutek počakamo. Namesto da bi poslali ostro sporočilo, lahko telefon odložimo.
Najbolj zrel odziv je zelo pogosto prav tisti, ki ga ne izrečemo takoj.
Telo se umiri hitreje kot misli
Ko smo razburjeni, pogosto poskušamo najprej urediti misli. Analiziramo, kaj je nekdo mislil, zakaj nas je to tako prizadelo, kdo ima prav in kaj bi morali odgovoriti. A v prvih minutah je telo pogosto pomembnejše od razlage.
Če je živčni sistem v alarmu, nas razmišljanje lahko samo še bolj razgreje. Zato mu pomagamo z nekaj počasnejšimi izdihi, pogledom po prostoru, lahko tudi spijemo kozarec vode, naredimo nekaj korakov po sobi, skušamo začutiti, kakšen je občutek tal pod nogami. Vse to našemu telesu daje majhne signale varnosti in mu sporoča, da se ni treba več braniti z vso močjo.
Ko se telo vsaj malo umiri, postane tudi misel bolj jasna. Takrat lažje ločimo med tem, kaj se je dejansko zgodilo, kaj smo si ob tem razložili in kaj zdaj potrebujemo.
Ne zamenjajmo umiritve s popuščanjem
Veliko ljudi se boji, da bodo z umirjenim odzivom izgubili moč. Kot da je treba takoj udariti nazaj, sicer bo druga oseba mislila, da lahko z nami počne, kar hoče. A umiritev ne pomeni popuščanja. Pomeni, da ne dovolimo, da bi naš odziv vodila prva telesna eksplozija.
Pravzaprav je meja pogosto močnejša, kadar jo postavimo iz mirnejšega dela sebe. Takrat ne potrebujemo kričanja, dokazovanja ali dolgih razlag. Lahko smo kratki, jasni in bolj prepričljivi.
Razlika je očitna. Eno je reči: »Ti vedno delaš isto, ne prenesem te več!« Drugo je reči: »Ko govoriš z mano na tak način, se pogovor zame ustavi. Lahko nadaljujeva, ko bo ton drugačen.« Prvi stavek sproži nov boj. Drugi postavi mejo.
Kaj narediti, ko smo že odgovorili prehitro
Seveda nam ne bo vedno uspelo. Včasih bomo vseeno izbruhnili, poslali sporočilo, ki ga bomo pozneje obžalovali, ali rekli nekaj, česar ne bi rekli, če bi bili mirnejši. To še ne pomeni, da smo odpovedali. Pomeni samo, da imamo priložnost za popravek.
Zrelost pomeni, da znamo oceniti, kdaj smo v čustveni reakciji, in se vrniti nazaj s pojasnilom ali celo opravičilom. Včasih zadostuje stavek: »Prej sem odgovoril preostro. Kar sem želel povedati, je tole …«
Tak popravek ne izbriše vsega, lahko pa prepreči, da bi trenutek preplavljenosti postal nova rana v odnosu.
Najprej se ustavite, potem odgovorite
Ko nekdo pritisne na naš gumb, nas notranji impulz pogosto prepričuje, da moramo odgovoriti takoj. Da moramo dokazati, razčistiti, pokazati, se braniti. A prav takrat je najbolj dragoceno, da naredimo nasprotno in za trenutek počakamo.
Ko boste tako naslednjič močno vznemirjeni, naj vaš prvi cilj ne bo dober odgovor, ampak dovolj mirno telo, da boste odgovor sploh lahko izbrali. Prav v tem je razlika med reakcijo in odzivom. Reakcija se zgodi namesto nas, odziv pa se začne v trenutku, ko si vzamemo dovolj prostora, da se odločimo, kdo želimo biti v naslednjem stavku.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
