Svetlana Makarovič: Če bi imela otroke in vnuke, bi se zanje bala
Svetlana Makarovič je dobitnica premnogih nagrad. Ona pa še posebej rada draži »Slovenceljne«, kakor Svetlana imenuje ozkosrčne in ozkogledne Slovence.
Svetlana, ko se je Slovenija osamosvojila, ste imeli kakšno upanje, da bo drugače, kot je zdaj? Ste razočarani?
Upanja je bilo ogromno, ampak se je zelo hitro podrlo, že za časa Peterletove vlade, prve.
Prvo, kar je storil Peterle, je obdavčil knjigo, potem je sledila ta zločinska poteza tedanje vlade, v kateri so bili, priznajmo si, tudi Jože Pučnik, Peterle in Janša – izbrisani. Še danes niso dobili vseh pravic, še zdaj ne in to je velik madež.
Takrat se je Slovenija, država Slovenija prvič pokazala kot nedemokratična in šovinistična in celo rasistična, potem so sledile še druge afere, nagrajevanje cerkve. Še ogromno teh stvari se ljudje ne spomnijo.
In kje smo danes, koliko smo danes demokratični, koliko je Slovenija demokratična, pravna država?
Za spoznanje smo demokratični, ampak vedno, ko gledam okrog sebe in mislim na prihodnost, si rečem, kako dobro sem se odločila, da ne bom imela otrok.
Če bi imela otroke ali pa celo vnuke, bi bila pa zelo preplašena, zelo bi se bala zanje.
Se pravi, tako bolj mirno živite?
No, seveda, ampak sem pa še vedno ogorčena, ko se spomnim, kakšno srečo sem vendarle imela v Jugoslaviji, da so mi dvakrat odobrili splav, zdaj za naprej mu ne kaže prav dobro. Ker cerkev ima moč, cerkev je vedno tam, kjer je moč, in to, da cerkev sebe označuje kot civilno družbo – rimskokatoliška cerkev ni nobena civilna družba, rimskokatoliška cerkev je prikrita veja oblasti.
Rešitev v prihodnosti?
So mladi ljudje, ki so vendarle kot lučka v megli, recimo Nika Kovač, Jaša Jenull, Boris A. Novak, poslanci Levice, brezupno ni.
Kaj pa mislite o tem, da Slovencev čez nekaj desetletij ne bo, tako rekoč izumiramo, tudi Evropa izumira, mi pa migrantom ne damo dovoljenja za bivanje in delo?
Apriorno sovraštvo do vseh, kar ni naše, kar ni od nekdaj tukaj. Temu jaz pravim slovenceljstvo, odnos do migrantov je kratko malo slovenceljski, in ne slovenski. Spominjam se primera, ko je kurdska mati plavala čez reko in ji je punčko odneslo in je umrla, in vidim kolobar rezilne, morilske rezilne žice, ki še vedno stoji in bi jo desničarji radi še podaljševali. To je samo apriorno sovraštvo do vsega, kar ni slovenceljsko in to je slovenceljska morala.
Tudi v Slovenijo so se priseljevali ljudje iz vse Jugoslavije. In se prilagodili.
Pa saj smo vsi potomci migrantov in ne obstaja ilegalni migrant, nobena oseba ni ilegalna, vsak je človek. Zakaj se uporablja beseda migrant namesto besede človek? To so ljudje, to so ljudje, ki bi radi samo živeli, ki bi radi dihali.
In mi jim lahko to omogočimo, kajne?
To, kar je počel prejšnji minister in Hojs in ta sedanji minister Poklukar, ki ga jaz imenujem kapitan Kljuka … ni dosti boljši od njega.
Politiki nas nagovarjajo k zelenemu prehodu, naj kupujemo električne avtomobile, iz hiš naj bi vrgli peči na drva in se greli z elektriko, hkrati pa vemo, da bo elektrika vse dražja, in če pogledamo največje bogataše na svetu, najbolj svinjajo ta planet.
Povsod, kjer pride zlo na površje, je zadaj kapital in takih razlik med revščino in bogastvom v Jugoslaviji ni bilo. V Jugoslaviji lakote ni bilo, v Sloveniji se že pojavlja lakota, skrajna revščina, ljudje, ki prezebajo, pokojnine so mizerne, tiste pokojnine, ki so vrhunske, pa so nevemkolikokratnik nizkih pokojnin. Jaz imam sicer izjemno pokojnino, ki sem jo krvavo prislužila, pokojnina je blizu dva tisoč evrov in jo porabljam na komunističen način, tako kot županja v avstrijskem Gradcu.
Kakšen pa je ta način, če ni skrivnost?
Šele zdaj se zavedam, da sem v svojem bistvu komunistka. Ti pravijo, naj vsak obdrži toliko denarja, kolikor ga potrebuje zase, vse drugo pa mora dati tistim, ki ga potrebujejo, pa nimajo, in to je bistvo komunizma. To je bistvo tudi Kristusovega nauka, ki je rekel, kdor ima dve srajci, naj da eno tistemu, ki nima nobene. Tako da jaz obdržim zase in za svoje muce tisto, kar potrebujemo, vse drugo pa gre za dobrobit bolnim, otrokom, azilom za živali in revežem in tako naprej, ampak o tem nočem javno govoriti, ker je star rek, naj ne ve desnica, kaj dela levica.
Pa pojdiva malo stran od politike. Ko sem vas poklicala, ste mi rekli, da ste v Žabji vasi in da pridete v Ljubljano.
V Trnovem imam majhno občinsko stanovanje, kadar je treba, pridem v Ljubljano, tako kot danes, ko sva zmenjeni midve. Drugače pa živim v eni zelo skromni dotrajani hiški v Poljanski dolini, kjer je treba vsake toliko časa malo »zaflikati« streho, da ne pušča, omet odpada. Vedno pravim, da bomo videli, kdo bo dlje zdržal, ali ta stara hiška ali jaz.
Vam je lepše v Ljubljani ali tam na deželi?
Tam se počutim doma, tukaj pa nisem doma. Na srečo zmorem tudi najemnino tukaj, ki ni prav nizka, ne, čeprav desničarski zlobni jeziki sicer govorijo, da mi najemnino plačuje župan Janković, celo on osebno ali proračun, mestni proračun. Tako, kot govorijo, da gre moja pokojnina v tisoče evrov. Kot sem povedala, tako hudo ni, res pa je, da nimam finančnih težav in da lahko še komu pomagam, in to z velikim veseljem.
Kako gledate na svojo življenjsko pot?
Vidim dolgo vrsto napak, napačnih odločitev, neumnih odločitev, nekaj odločitev je pa briljantno pravih, ja, na te sem pa ponosna.
Povejte mi tisto briljantno.
Recimo, da sem odklonila Prešernovo nagrado. Ta je bila briljantna.
Kaj pa napake?
Vedno sem se zaljubljala v napačne ljudi. Ampak na neki način je to čisto prav. Če pomislim, koliko prejokanih noči je bilo, si rečem: zakaj, zakaj?
Iz intervjuja v reviji Obrazi 02/24. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.
PREBERITE ŠE:
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
