Darja Štravs Tisu

Pred leti ste se soočili s hudo diagnozo – izgorelostjo. Kdaj ste prvič začutili, da izgorevate? Kako ste to prepoznali? 

Žan Papič mi je, ko je prebral knjigo o spanju, dejal, da glede na to, kako jaz delam in spim, ne bom doživel niti 65 let. Hitro sem mu odvrnil, da jih nameravam 94. Moja izgorelost se je začela s padcem v dnevni sobi, ko nenadoma nisem mogel več dihati, v prsih pa se je pojavila huda bolečina, kot da doživljam srčni infarkt. En dan sem bil v bolnišnici, nato pa sem šel na lastno odgovornost domov, saj sem se dobro počutil, moral pa sem oddelati tri televizijske oddaje in zjutraj voditi še radijski program.

Zdravnik mi je povedal, da imam vse znake srčnega infarkta, čeprav preiskave tega niso pokazale.

Po pogovoru s psihologom o mojem delu, spanju in prehranjevanju (dejal sem, da jem, kadar lahko in kar mi je na voljo, največkrat so bili sendviči iz avtomata) so dejali, da gre za izgorelost. In ko je to potrdilo več zdravnikov, sem vedel, da je moje telo reklo, da se ne gre več. Pet let radia, televizije, predstav in še vodenja gostinskega lokala je terjalo svoj davek.

Kako ste potem zlezli ven?

Najprej sem zelo impulzivno vsem dal odpoved. Vendar so me dobro razumeli, predvsem na radiu. Ponudili so mi razmislek, kako bi lahko še sodelovali. Nato sem razmišljal, čemu vse se moram odpovedati, kaj bi lahko (še) počel. Naredil sem načrt: zaključil sem delo na televiziji, nehal sem delati predstave in dejal, da jih bom v bodoče samo še štiri mesece na leto. Vseeno mi je bilo, ali bodo sprejeli te pogoje ali ne. Enostavno nisem mogel več vse leto delati po dve predstavi na dan in še vse ostalo. Pa je počasi šlo.

OSEBNI ARHIV

Kaj bi rekli nekomu, ki nosi v sebi podobno težo, pa tega še ne zna priznati?

Saj tega ne veš. Nikomur ne bi rad pametoval. Kako naj dajem nasvete, če še zase nisem pameten. Vsak se bori po svojih najboljših močeh. Težko je to reči, kaj te pripelje do tega. Ti ne veš, pa rineš. Malo zato, ker imaš občutek, da moraš, in pač greš. Že od 17. leta imam po dve službi. Eno stalno in še nekaj za poleg. In še danes je tako.

Kako se vam zdi, da se je družbeno vzdušje v Sloveniji spremenilo v zadnjih letih?

Vzdušje v Sloveniji je super. Kolikor mediji znamo kdaj poročati o nekem čudnem vzdušju, družbi, poskušam zanikati, da to ni res. Če bi gledal samo komentarje na družbenih omrežjih, bi se ti zdelo, da je to ena res bolna družba, potrebna skupinske psihoterapije. Vendar se to nikjer ne odraža med ljudmi zunaj. Nikjer nisem osebno doživel negativne izkušnje. Prej nasprotno. Podporo. Toplino, bližino.

Domači

Perica Jerković: Najžlahtnejši humor se rodi iz osebne stiske

Domači

Boris Kobal: Terapije niso prijetne

Ali ob stikih z ljudmi čutite, da je med njimi več strahu, žalosti, ranljivosti ali morda tihega upanja? 

Največ je razumevanja in sočutja ...ž

Celoten intervju preberite v decembrski številki revije Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.