Darja Štravs Tisu

Denis, ko zjutraj sedete pred mikrofon — kako doživljate trenutek, ko stopite v studio in se prižge rdeča lučka? Kakšen je vaš notranji občutek? Je to domačnost ali še vedno malce prijetne treme?

Treme že dolgo ni več (smeh). Je pa vedno neke vrste hvaležnost, da imam takšno službo, delo, v katerem sem se našel, lahko celo rečem, da imam najboljšo službo na svetu, kjer mi je super. To rečem ob peti uri zjutraj. Če pa greva še eno uro nazaj, ko mi zvoni budilka, pa po moji glavi streljajo misli, kot so: a resno, spet, do kdaj še, zakaj … kaj pa, če bi nehal … Ob petih pa se že smejim in vzklikam: čao, Miha, Anja, Lara.

Kako bi opisali odnos, ki ga imate s svojimi poslušalci po vseh teh letih jutranjega druženja?

To je pa nekaj najboljšega. Težko jim rečem poslušalci. Ko se z nekom zbujaš 16 let, v tem času postaneš neka prijateljska družba. Skupaj se smejimo, jokamo, stopimo skupaj, ko je treba pomagati, skupaj tudi kakšno ušpičimo, znamo narediti kakšno dobro presenečenje: v tem času smo postali ena res dobra skupnost. Ravno ljudje so zelo pomemben del oblikovanja programa in vsebin. Radio je v nasprotju s kakšnim drugim medijem živ organizem. Ves čas je poleg. Je hiter in živ. Noben medij  ne more tako hitro posneti in pokazati stvari kot prav radio. To se vidi ob izrednih dogodkih: ko se recimo zgodi prometna nesreča, takoj nekdo pokliče in pove …

Kje danes najdete navdih za humor in toplino, ki ju vsak dan delite z ljudmi?

Tega ne iščeš. Vse se mora nekako poklopiti, sodelavci, družba, da se nekako sprejemamo take, kot smo. Če se le da, iščemo humor in dobro volje. Najlaže bi to primerjal s tem, da smo kot prijatelji v dnevni sobi. Tudi poslušalci so lahko, če želijo, del tega. Lahko pa so samo poleg in poskušajo. Telefonska številka je ves čas odprta in lahko kličejo. Vesel sem njihovih klicev, saj nas dodobra nasmejejo.

OSEBNI ARHIV

Ste se skozi leta spremenili kot voditelj?

Denis pred desetimi leti nima veze z Denisom danes, in hvala bogu, da je tako. Ravno pred kratkim sem gledal svoj nastop s predstave Udar po moško iz leta 2013.

Ko sem se gledal, kako govorim, se mi še sanjalo ni, kaj bom rekel.

Bil sem presenečen, a to sem rekel?! Danes tega ne bi rekel. A tisto je bilo tako obdobje in bil sem – jaz. Energičen, ves čas sem tuhtal, ali bo občinstvu všeč, kar jim bom povedal. Pa nisem imel težav z egom, saj se mi zdi dober. Prav je, da ga imamo, vendar ne pretiranega. Sam ego povezujem tudi s pozitivnostjo. Da verjameš v to, kar delaš, in daš vse od sebe.

Ste se naučili poslušati svet okoli sebe? 

Danes sem bolj prepričan sam vase. Ko sem 2011 začel delati predstave, sem veliko bolj razmišljal o tem, ali se bo občinstvo smejalo, da »moram« povedati stvari, da se bo. In zato se verjetno tudi nisem spomnil, kaj sem govoril, saj na odru nisem užival, temveč sem se obremenjeval. Danes si znam vzeti čas in prostor, uživati na odru, se povezati z občinstvom in povedati, kar želim. Ko si mlad, si pač tak. To je normalno. Takrat sem vedel, da se želim s tem ukvarjati, danes pa mi je do neke mere vseeno, tudi če se ne. Ne bi bil razočaran, če ljudje ne bi prišli na predstavo. Sprejel bi, da so izbrali nekaj drugega. V teh letih se je nabralo ogromno predstav – do 2017 967, zadnja tri leta pa 294.

Celoten intervju preberite v decembrski številki revije Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.