Šimen Zupančič/MPA

Dr. Leonido Zalokar je javnost spoznala kot ravnateljico Strokovnega centra Planina in strokovnjakinjo za delo z otroki in mladostniki z vedenjskimi in osebnostnimi motnjami. Pred kratkim je prišla do velike prelomnice, saj je najprej odstopila iz Fokalne skupine za celovito obravnavo otrok in mladostnikov, potem pa smo izvedeli, da bo zapustila tudi Planino. Leonida ima že kup novih izzivov, med katerimi je tudi sodelovanje z iniciativo za bolj sočuten splet.

V zadnjem času ste se pridružili iniciativi Za bolj sočuten splet, kjer ozaveščate o žaljivi komunikaciji na spletu. Ampak zdaj ste tudi sami deležni napadov! Kako se počutite kot tarča napadov?

O spletnih napadih ne vem veliko, ker nisem uporabnica družbenih omrežij. O kakšnem posameznem zapisu me obvestijo prijatelji, to pa je tudi ves moj stik s tem. Znanost pa zelo jasno opredeljuje osebnostne strukture ljudi, ki napadajo prek spleta, in z njimi si res ni vredno tratiti časa. Znanost pravi, da so spletni napadi predvsem izraz družbene frustracije, ne pa konkretne osebe. Psihološke raziskave kažejo, da se sovraštvo na spletu najpogosteje sproža ob simbolnih figurah, ne ob realnih ljudeh. To pomeni, da oseba postane tarča projekcij, ne dejanskih dejstev. Zato osebnih ocen ne komentiram. Mnenja se lahko razlikujejo, strokovna dejstva pa ostajajo ista. Kdor razpravlja z osebnim blatenjem, s tem največ pove o sebi, ne o meni. Kakršnekoli diskreditacije govorijo izključno o tistem, ki jih izreka – ne o mojem delu.

Šimen Zupančič/MPA

Spletne napade ste proučili tudi na primeru Maraayje. Pred kratkim sta posnela podkast, kjer sta povedala, kako grozno ju je vse skupaj prizadelo. Ampak pod linkom na ta posnetek so bili spet žaljivi komentarji ljudi, ki zagotovo niso niti prisluhnili njuni zgodbi …

Primer Maraaye je učbeniški prikaz digitalne dinamike: tudi ko nekdo govori o škodi, ki so mu jo povzročili napadi, se sproži nov val negativnih komentarjev. Razlog ni v osebi, temveč v algoritmih in psihologiji občinstev – negativnost ima večjo viralnost, ker sproža močnejše afekte. Raziskave dosledno kažejo, da se pri javnih figurah aktivirajo projekcije, zavist, sadistični užitek in drugi elementi temne tetrade pri delu občinstva. To pomeni, da pozitivno razkritje ne ustavi napadov, ampak jih lahko celo okrepi, ker troli vidijo, da je njihovo vedenje imelo učinek. Zato lahko pričakujemo, da se bo negativni odziv nadaljeval.

Cilj trolov namreč ni resnica, ampak reakcija, kar je pravzaprav klasičen paradoks sodobnih platform: tudi razkrinkanje nasilja sproži nov val nasilja.

Raziskave jasno kažejo, da je negativna vsebina kognitivno bolj ‘okužljiva’. Ljudje hitreje reagirajo na vse, kar sproži jezo ali zgražanje, zato se pozitivna zgodba preprosto ne prebije. Zato je racionalno, empirično in etično – tudi kot samostojna odločitvena strategija — ne odzivati se, ne komentirati, ne klikati. To ni pasivnost, ampak aktivna, informirana in učinkovita odpornost proti sistemski mehaniki.

Napadi so se pojavili ravno v času, ko ste vsak dan na intenzivnem oddelku Kliničnega centra. Mislite, da bi napadalci bili bolj sočutni, če bi vedeli, v kakšni osebni stiski ste?

Ne. Ravno obratno. Troli niso sposobni sočutja — niti, ko je človek v hudi duševni stiski ...

Celoten intervju preberite v decembrski številki revije Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.