Miran Juršič

Ste najstarejša članica ansambla MGL. Kaj to pomeni za vašo ustvarjalnost? Več žlahtnejših vlog?

Tega »statusa« ne občutim posebej … Zato, ker sem najstarejša v ansamblu, dobivam letom primerne vloge. Morda je drugače le to, da sem zdaj precej bolj sproščena v svoji ustvarjalnosti.

Je morda kaka vloga, lik, ki bi si ga še posebno želeli upodobiti?

V bistvu ni nobene take vloge, ki bi si jo še posebno želela. Priznam pa tudi, da sem se tovrstne želje od nekdaj malo bala. Predvsem v smislu, da je morda ne bi kakorkoli zamočila ... Vedno mi je bil večji izziv to, kako me v določeni vlogi vidi režiser oziroma režiserka, kaj je tisto, kar prepozna v meni, da me zasede v to vlogo.

Miran Juršič

Vse bolj se mi zdita pomembni povezanost, navezanost med režiserjem in igralcem. Ta eros, ki se ustvari med ustvarjalcema. Lahko mi da krila ali pa tudi ne, če te povezave ni. Zdi se mi, da mi, če režiserju zaupam, če ga oziroma jo navdihuje delo z mano, to lahko pomaga odpreti pokrovček gledališke norosti. To pa je lahko pika na i, presežek za neko vlogo. Spoznavam tudi, da me je z leti, ko postajam starejša, manj strah, da kaj ne bi bilo v redu, manj me je sram in bolj vseeno mi je, kaj si drugi mislijo o meni. Je pa dejstvo, da me po vseh teh letih zanimajo le še presežki. Povprečje ne.

Kako sicer kot ženska gledate na staranje? Kakšen odnos imate do staranja?

Veliko razmišljam o staranju, pravzaprav ves čas. Morda razmišljam celo preveč, ga sprejemam, opazujem. Včasih mi soočanje z njim uspeva, drugič ne.

Opažam namreč, da telo postaja drugačno; včasih česa ne zmorem več, nisem več dovolj hitra v primerjavi s kolegicami in kolegi. Tega se tudi ves čas zavedam. Ker ves čas delam z mlajšimi, še bolj opazim tovrstne spremembe. Vendar menim, da se lahko marsikaj premaga z voljo. Hkrati pa priznam, da se bojim dneva, ko ta volja ne bo več nič pomenila, ko ne bo več dovolj, saj bo šlo telo svojo pot. Ko bo telo postalo negotovo, ko me ne bo več ubogalo, čeprav si bom želela, da bi me.

Miran Juršič

Nekje sem prebrala misel, da je staranje čas, ko se začne neskončno zaporedje izgub: prijateljev, sluha, vida, načina življenja, telesne samostojnosti … Vsega tega me je strah. Z vsem tem se še nisem popolnoma pomirila. Po drugi strani pa starost prinese mirnost, izkušnje, sprejemanje, modrost, kar je lepo in dobro. In prinese spoznanje, da porabimo toliko let življenja, da se končno počutimo dobro v svoji koži. Zdaj se zares dobro počutim v svoji koži. Končno sem osvobojena mnenj drugih o sebi, več imam samozavesti, manj občutka sramu in strahu.

Domači

Boris Kobal brez zdravil za depresijo ne bi zmogel

Ste lepa ženska v zrelih letih. Kaj je po vašem mnenju žensko sicer dela lepo?

Hvala. Morda bo slišati klišejsko, vendar menim, da žensko delajo lepo neko notranje zadovoljstvo, notranja skladnost, mir, hvaležnost … Iskreno mislim, da je tako.

Če si poln besa, zamer, jeze, žalosti, ti nobena lepotna pomoč nič ne koristi.

V resnici mislim, da so notranja energija, mir, spokojnost itd. tisto, kar dela žensko mehko in lepo. Seveda se ženska lahko naliči, da je lepša, vendar brez prej omenjene osnove ji še ličilo ne pristaja. Predvsem pa mislim, da merilo zunanje lepote določajo moški – zanje je ženska, ki je izgubila t. i. zunanjo valuto in se je postarala, nevidna. Ta svet, na žalost, urejajo moški in kapital.

Miran Juršič

Ste kdaj razmišljali o lepotnih popravkih ali pomlajevalnih tretmajih?

Nikoli. Zanimali so me, spremljala sem jih iz radovednosti, vendar me nikoli niso zares zamikali. Edina moja zunanja pomoč je kozmetičarka. Pa še njo obiščem preredko. »Popravljene« ženske mi niso všeč. Zaradi lepotnih popravkov je njihov obraz oropan mimike, ni je ali pa je vidna premalo. Jaz pa želim pri človeku brati obraz.

Lepota pri starejših ženskah, ki so notranje pomirjene s sabo in svetom in na obrazu nosijo raznorazne gube smeha, žalosti, skrbi, sitnobe itd., to je zame bogastvo, žlahtnost.

Te sledi na obrazu, vratu in rokah pripovedujejo, kdo te ženske so, kakšno je njihovo življenje. Skozi svoje gube namreč nosijo na sebi celo svoje življenje. Popolnoma jasno pa je, da vsega tega ne marata lepotna in kozmetična industrija, saj si želita, da bi bile ženske čim bolj negotove, nesamozavestne, prestrašene, zafrustrirane, da bi ves čas živele v paniki, ali bodo izpolnile lepotne standarde. Smilijo se mi tiste, ki ne zdržijo tovrstnega pritiska in mu podležejo. Tiste, ki ne zaupajo vase in v svojo edinstvenost, originalnost.

Pa vendar, igralke morate bolj skrbeti za svoj videz kot sicer. Je lahko to tudi obremenjujoče?

Tudi to nam določajo moški – da moramo biti lepe in ne preveč stare. Zanimiva si, dokler si poželjiva, všečna. To velja predvsem za televizijski in filmski svet. V gledališču je drugače. Ni toliko pritiska glede tega. Sama se dobro počutim, če sem urejena, če imam lepo polt, na sveže pobarvane lase, urejeno frizuro, vse drugo dodajam po potrebi. To je pa tudi vse, kar počnem glede svoje zunanjosti. Vse namreč počnem do te mere, da se počutim dobro.

Miran Juršič

In kakšen je vaš odnos do minevanja sicer?

Večino sem o tem odgovorila pri vprašanju o soočanju s staranjem. Minevanje in staranje sta si namreč podobna. Staranje je počasno minevanje. O tem precej razmišljam, kot sem že rekla; se staram, minevam in na koncu minevanja je smrt. Nisem še čisto pomirjena z vsem skupaj, čeprav gre za naravni cikel življenja. Morda o vsem skupaj razmišljam bolj intenzivno tudi zato, ker sem razmeroma zgodaj izgubila starše … Ne doživljam pa tesnobe ob tem razmišljanju, zdi se mi, da mi celo pomaga, predvsem v segmentu bolj zavestnega življenja. Zato znam bolj ceniti življenje, se ga bolj veseliti, že zjutraj se razveselim novega dneva, pa čeprav se potem izkaže, da niti ni bil nič posebnega. Lahko rečem, da razmišljanje o smrti v meni prebudi živost vsakdana.

Iz intervjuja v reviji Obrazi 01/24. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.