Šimen Zupančič

V vseh knjigah ste zelo pozorni na družbene fenomene in spremembe. Kako ocenjujete današnje razmere v družbi?

Kot radoživ človek se ne morem odločiti drugače kot tako, da rad živim v tem času. Mislim, da se je vsaka generacija v svojem času – ne glede na okoliščine, ki so včasih bolj dramatične (če je vojna) ali bolj totalitarne ali demokratične – lahko počutila enako. Po mojem je to bolj pogojeno z življenjskim obdobjem, v katerem si. Kar zadeva moj odnos do sveta, imajo knjige v resnici neki tok. V prvi knjigi Duh česa sem se delal norca iz drugih.

Ne nazadnje sem na tem zgradil kariero! Bila je taka malo vzvišena pozicija – jaz štekam, vi pa ne, poglejmo zdaj druge Slovence, kakšni hecni tepci so. Saj to drži vodo, ampak sem v nadaljevanju ugotovil, da sem pravzaprav tudi sam hecen tepec … Potem sem se v drugi knjigi Pustolovec zmote ukvarjal sam s sabo in bil bolj samokritičen. Takrat nisem več gledal zviška, saj sem popisoval stvari, ki so se dogajale meni. Star sem bil nekaj čez 40 – recimo 43, 44. To je neko tako obdobje, ko človek začne delati bilanco …

Ste imeli morda krizo srednjih let?

Mogoče bi se temu lahko tako reklo, ampak to se mi zdi normalno življenjsko obdobje. Takrat dejansko odkljukaš nekaj kljukic, ki so ti jih »naložili« kot obvezne: da moraš uspeti v poklicu, narediti diplomo, imeti družino ... Jaz sem bil že ločen, še enkrat poročen – vse to sem odkljukal, pa se še nisem počutil dobro. Zakaj? Saj sem vse naredil, kot so rekli, da moram, pa vseeno nekaj ni štimalo. To občutje je značilno za vsako generacijo, ki pride v ta leta – čas obračuna, bilance. Polživljenjske bilance, recimo.

Šimen Zupančič

V tretji knjigi nato iskreno obravnavate še eno temo ...

Tretja knjiga Notranji pir je bila posvečena mojim težavam z alkoholom. Nova knjiga Krasni novi je spet bolj moje dojemanje sveta, popisuje obdobje moje medijske abstinence, ko sem se nehal ukvarjati z dnevnopolitičnimi poročili in njihovim narativom, zdaj poskušam svet razumeti po svoje.

Pa vendar v njej pišete tudi o političnem dogajanju pri nas in v svetu.

Ja, ampak poskušam ob vsiljenem najti še svoj kontekst. Nočem pisati o teh stvareh tako, kot nam jih servirajo. Ne želim ukrajinske vojne videti, kot mi jo želijo pokazati na RTV ali Pop TV. Poskušam jo razumeti po svoje. Tako da knjiga nagovarja ta izziv sodobnosti – da nekdo (kar v resnici traja že vso zgodovino) želi kontrolirati našo percepcijo in nas uokvirjati v svoj narativ. Zdi se mi, da je ta princip danes bolj kompleksen kot kadarkoli v zgodovini – tudi s pojavom novih tehnologij in komunikacijskih orodij, ki oblikujejo naše predstave, ideje, misli, tako rekoč možgansko biokemijo.

Omenili ste, da smo Slovenci tepci. Smo večji tepci od drugih narodov ali bi pri vsakem narodu našli kaj podobnega?

Popolnoma isti smo ali pa v nekaterih pogledih celo manjši tepci. Težko bi delal razlike med narodi – to bi bilo nacionalistično. Narodi smo kulturno različni, torej imamo tudi Slovenci neke svoje stilske zakonitosti, ki so včasih za zjokat' lepe, včasih pa za popizdit' smešne. Tega se moramo veseliti. Jaz sem včasih to malo preziral, zdaj mi je pa super, da imamo svoje posebnosti.

Kaj vam pomeni nacionalna pripadnost?

To je zapleteno vprašanje. Če pogledava tok zgodovine, se mi zdi, da je nacionalna država spet ena farsa – oblika organizacije družbe, v katero bi nas nekdo rad prepričal. Zato mešamo narodnost in državo. Če bi šla brskat po mojih genih, bi ugotovila, da sem čudna zbrka zgodovine! Moja mama se piše Pavlovič, ena babica je iz Češke, druga iz Avstrije, nekdo iz Ukrajine – torej sem mešanica balkanskih in centralnoevropskih genov.

V tem pogledu sem lahko ponosen na ljudi iz tega »kotla«. Smo res trdoživi. Nekaj vrednega mora biti v našem načinu, da smo vsa ta stoletja obstali na prepihu, obdržali skupnost, navade, skupne imenovalce. Ni pa to to, kar nam želijo prodati na politiki na proslavah. Ne vem pa, kako se bo ta naša identiteta spreminjala s časom. Morda bomo čez sto let govorili neko korporativno/oglasno angleščino …

Robert Balen

Glede na jezik mladih, v katerem je vse več angleških izrazov, je to zelo mogoče.

Ja, mladi že pol stvari povedo v angleščini. Poslušam slovenske vplivnice, ki imajo južnokalifornijski naglas. Dolgo mi ni bilo jasno, od kod pride ta melodija. Noro, res noro! Ampak ne bi jamral, meni je zanimivo, kako se jezik spreminja. Moja generacija je govorila čisto drugo ljubljanščino, kot jo danes govorijo »ta mali«. To, kar midva zdaj govoriva, je zanje že dinozavrsko. Od nekdaj se v jeziku vse meša.

V novi knjigi Krasni novi spet pišete tudi, da so medijske vsebine podrejene temu, da bi se mi počutili čim slabše, saj nas zato lažje prepričajo, da trošimo. Če bi bili res zadovoljni, bi kupovali samo osnovne potrebščine. O tem bi res morali večkrat govoriti, saj je trapasto, da padamo na potrošniške finte.

Naša ekonomija temelji na ideji, da nam nekdo pojasni, da smo slabo, dokler ne stopimo v ekonomski odnos, da nam bo bolje. Zlorabila je to čudovito lastnost evolucije, da smo zaradi napredka serijsko nagnjeni k temu, da se ne počutimo dobro.

Ste se tudi sami počutili kdaj zlorabljenega na ta način?

Absolutno. Ko začneš dvomiti, ali je res vse, kar so ti povedali, vredno tega – in ugotoviš, da mogoče ni – se počutiš zlorabljenega. Zakaj sem odrasel s to vizijo uspeha, s temi idejami, kaj je prav in narobe, če na koncu te ideje človeka ne pripeljejo nikamor? Ampak naša generacija ima neprecenljivo izkušnjo. Doživeli smo, kako se en sistem neha in drug začne.

Mi smo doživeli, kako so naše avtoritete, starši, profesorji, politiki v enem poletju odmontirali Titove portrete, namontirali v učilnice slovensko in evropsko zastavo in začeli pljuvati čez tiste, ki so jih še spomladi malikovali. In jaz sem to gledal, še mozolji mi niso zrasli, pa sem dojel, kako kredibilne so avtoritete, ki me obdajajo.

Torej vidite, da je vse skupaj samo stvar interpretacije?

Absolutno. Če ne bi bilo bistvo v interpretaciji zgodovine in aktualnega, se ne bi milijarde vlagale v industrijo, ki nas prepričuje, kako misliti. Če bi bilo to brez vrednosti, se v to ne bi vlagalo toliko denarja. To je eden najpomembnejših biznisov na svetu – politična in ekonomska propaganda.

Tadej Kreft

No, žal je zdaj spet v ospredju vojaški posel, kajne?

Seveda. In temelji na propagandi, na marketingu. To je bilo skozi zgodovino vedno enako. Najprej propaganda, potem oboroževanje, po velikih vojnah pa velike investicije. Skozi zgodovino to opravlja ena in ista peščica podjetij, bank in ljudi. Zdaj zvenim kot teoretik zarote, ampak če greš gledat zgodovinske tokove, postanejo vsi ekscesi zgodovine logični. Vse poslovne in človeške entitete, ki so se s tem ukvarjale, imajo svoje krvne in pravne naslednice in naslednike.

V svoji zadnji knjigi pišete tudi, da koncept korporacijam podrejene družbe ni samoumeven, saj so bile družbe včasih drugačne, celo bolj pravične. Kaj bi po vašem morali spremeniti v današnji demokraciji?

Najprej bi rekel, da demokracije nimamo. Imamo družbeno ureditev, ki je videti kot demokracija, ampak je v resnici totalitarna v smislu, da si jaz z mojimi »demokratičnimi« orodji ne morem izglasovati nič drugega kot še eno iteracijo bolj ali manj istega sranja ...

Intervju je v celoti objavljen v reviji Obrazi 11/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.