Šimen Zupančič

Vaš novi roman Tihotapec je formalno nadaljevanje Karantene, a ga lahko beremo tudi samostojno. Zakaj ste se po treh letih vrnili k istemu protagonistu Andreju in k morju kot prizorišču?

Na predstavitvah Karantene sem pogosto dobil vprašanje, kaj se je zgodilo z jadrnico Marisso, ki je zaradi pandemije obtičala v Rimu. Sčasoma je tudi mene to začelo zanimati in edini način, da to izvem, je bil nadaljevati zgodbo. Ko sem napisal nekaj deset strani Tihotapca, mi je postalo privlačno, da Marisso v matično pristanišče pripeljeta prav Andrej in Mario – a v povsem spremenjenih vlogah. V Karanteni se nikakor nista ujela, vzroka njune odbojnosti pa nisem podrobneje tematiziral. V Tihotapcu sem se s tem intenzivno ukvarjal in antagonizem še dodatno izpostavil. Mario je medtem postal lastnik Marisse: Andrej je torej svojo ljubezen, ki naj bi mu osmislila življenje, prodal povzpetniku, ki ga ni cenil. Zanimal me je spremenjen odnos med novim lastnikom in Andrejem, ki je formalno postal Mariov skiper – brez lastnih izkušenj z jadranjem naj bi mu pomagal pripeljati jadrnico domov. Iz izkušenj vem, da morje razkrije vse antagonizme med jadralci, zato me ni bilo strah pomanjkanja drame.

Odnos med njima je dodatno zaostrilo dejstvo, da sta po epidemiji oba bistveno spremenila življenje ...

Tako je, Mario se je iz previdnega uradnika prelevil v premožneža, ki je na vsak način hotel investirati milijone in posle preseliti v davčno oazo. A nisem opisoval le osebne preobrazbe, ki jo sproži denar; kmalu mi je postalo jasno, da je epidemija spremenila mentaliteto celotne družbe. Prej se je zdelo, da obstajajo naravna pravila, ki jih tudi oblastniki ne morejo povsem prezreti. Med pandemijo pa je z enim dekretom postalo mogoče čez noč ukinjati cele panoge. V ozračju panike je postalo dovoljeno vse za tiste z oblastno močjo. Tudi ko se je pandemija umirila, se je travmatično stanje nadaljevalo. Svet je padel v posttravmatsko stresno motnjo – takoj zatem ga je pretresel še Putinov napad na Ukrajino, ki je v Evropo pripeljal pravo veliko vojno, kar se je prej zdelo nepredstavljivo. Sledil je Trump s potezami, ki so prestopile meje nekoč samoumevnega Svetovna politika je postala odkrito igra gole moči; diplomacija uglajenih besed in natančnih pravil je izgubila smisel.

OSEBNI ARHIV

V Tihotapcu Andrej po prebolelem raku na novo definira življenjske prioritete – prodaja jadrnico, išče mir. Kako ga je rakava izkušnja spremenila v primerjavi z Andrejem iz Karantene?

Marisso je kupil kot simbol moči in svobode, zato je bolezen zanj predstavljala toliko večji šok. Zahtevala je ne le prerazporeditev prioritet, temveč korenito spremembo samopodobe, ki je temeljila na obvladovanju usode. Zato je minilo kar nekaj let, preden se je odločil za prodajo – ves čas je nekoristno čakala v Rimu in mu povzročala slabe občutke zaradi stroškov in opomina, da življenja ne obvladuje več. Odločitev za prodajo je bila odločitev, da življenje – čeprav predrugačeno in z okrnjeno perspektivo – znova vzame v svoje roke. Iskanje miru je najučinkovitejši način, da si v novih okoliščinah zgradi svet, ki omogoča prilagoditev in sprijaznjenje z življenjem, kakršno je.

Plovba proti Trstu se iz mirnega potovanja spremeni v napeto psihološko igro sumničenj. Zakaj ste tokrat izbrali motiv tihotapljenja drog kot osrednji zaplet?

Pri raziskovanju postpandemijskega sveta, ki ga obvladuje izključno igra brezobzirne moči, ki z lahkoto ignorira in ruši vsa vzpostavljena pravila in zakone, sem želel povzeti vse vidike, od osebnih in intimnih, pa do družbenih in političnih. Najbolj univerzalna metafora takega stanja na družbenem nivoju se mi je zdela mafija. Z enakimi vzorci opisujem kriminalno mafijo, poslovni svet in politično korupcijo. Zato v zgodbo vpletem rusko mafijo in podtaknjeno drogo, s katero Kudinov skuša Maria in Andreja zaplesti v kriminal, kjer se najbolje znajde. Razpad Sovjetske zveze, ki so ga doživeli Kudinov in someščani, je primer popolnega razsula – na koncu ostane le vprašanje, kateri mafiji se pridružiti, če hočeš preživeti. Ko zavladajo mafijska pravila, se o morali nima več smisla spraševati.

Prej ste mi omenili  tudi, da ima po drugi strani tudi intimen pomen. Kaj imate s tem v mislih?

Vsi smo tihotapci svoje preteklosti, ki jo razkrivamo le v ekstremnih okoliščinah, ko nam gre za golo eksistenco.

Na Marissi se zato razkrijejo dramatične zgodbe vseh potnikov – od Rusov z bremenom razpada države do Andreja in Maria. Ti preboji so boleči, a zdravilni; šele oni omogočijo razrešitev.

V obeh knjigah je morje hkrati prostor svobode in zapor. Kaj vas pri morju kot literarnem prostoru tako privlači?

Morje in vodne globine so za človeka povsem tuj svet. Kopenska pravila in zakonitosti nas tam ne zavezujejo več, rešitve pa moramo poiskati na povsem drugačen način. Zato smo zmožni reakcij in odločitev, ki jih na kopnem ne bi nikoli sprejeli – in ki so pogosto bolj »naše« kot tiste, ki jih narekujejo naučeni kopenski vzorci obnašanja.

OSEBNI ARHIV

V Karanteni ste zelo natančno opisali mehanizme panike in razpad zaupanja v znanost. So se teorije zarote po pandemiji še okrepile ali umirile? Kako so vplivale na zaupanje v cepiva nasploh?

V medicini je  teh teorij zarote vedno manj in izgubljajo vpliv. Teoretike zarot vedno privlačijo najbolj odmevni družbeni pojavi, kjer lahko z nekaj izjavami in zapisi na družbenih omrežjih dosežejo veliko odzivov.

Teoretikov, specializiranih za pandemijo in cepiva je vedno manj, saj jim okolica sugerira, da so s svojo obsesijo že nadležni in dolgočasni, zato se je večina že preselila med teoretike vojaških spopadov, ki so trenutno mnogo bolj aktualni.

V nekaterih državah že opažamo znižanje precepljenosti proti ošpicam in drugim otroškim boleznimi. Se kaj podobnega dogaja tudi pri nas? Vidite povezavo s covidnimi izkušnjami?

Niti ne, precepljenost proti tako usodnim boleznim, kot sta ošpice ali davica, se znižuje predvsem tam, kjer razpadata dostopen zdravstveni ali socialni sistem – to se dogaja tam, kjer je težje priti do pediatra brez velikih finančnih ali logističnih ovir.

Kot imunolog zagotovo srečujete ljudi, ki vsako nenadno smrt avtomatično pripisujejo cepivu proti covidu. Kako se odzivate?

To je posledica družbenih omrežij in želje po pozornosti. Take izjave, zlasti ob novicah o smrti, izražajo izgubo pietete in empatije. Žal mi je človeške revščine posameznika, ki tako zelo hlepi po nekaj sekundah odmevnosti, a to je njegova izbira.

Šimen Zupančič

Sezona gripe in respiratornih virusov je že v polnem teku. Kaj svetujete glede cepljenja proti gripi in pnevmokoku?

Naj se ljudje cepijo. Letos mi je všeč nevtralno oglaševanje – kot novembrsko opozarjanje na zimske pnevmatike. Preveč čustveno nagovarjanje pri Slovencih vedno vzbudi dvom.

V Karanteni epidemiolog Egon verjame, da ima virus pod kontrolo – dokler se ne sooči z lastno ranljivostjo. Je to opomnik znanstvenikom, da znanost ni vsemogočna?

Znanstveniki smo stalno soočeni z razliko med hipotezami in tem, kaj zares lahko premaknemo v resničnem svetu. Čim prej se naučimo skromnosti – da je znanost kolektivno tipanje v neznano in ne osebni junaški podvig –, tem lažje sprejmemo svoj poklic.

Obe knjigi, Karantena in Tihotapec, se na koncu prevesita v katarzično sprejetje. Zakaj se vam zdi pomembno, da se zgodbe končajo z upanjem in ne z obupom?

Verjamem, da imajo katarze mesto tudi v sodobni literaturi, a nikakor ne smejo biti šablonske. Dobra katarza se v tekstu pojavi sama, ko se izpolnijo zapleteni pogoji, ki jih pisatelj niti ne razume povsem, še manj pa jih načrtuje. Načrtovana katarza je eden večjih grehov, ker bralec takoj začuti manipulacijo. Zato sem vedno hvaležen, ko  opazim, da mi pisanje začne nuditi možnost nekakšne katarze, ko se motivi iz različnih delov romana začnejo kot po čudežu sestavljati v enotno katarzično občutenje.

Smrt je v vaših romanih zelo prisotna – naravna, nenadna, samomorilna. Pred kratkim smo imeli referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki je bil zavrnjen. Kako ste spremljali kampanjo in kakšna je vaša refleksija po izidu?

Kampanjo sem seveda spremljal, še posebej, ker bi predlagani zakon asistiran samomor uvedel kot redno zdravstveno storitev v javnem zdravstvu. Izkušnje iz Belgije in Kanade kažejo, da taka ureditev vodi v množično normalizacijo samomora kot rešitve zdravstvenih težav. Samousmrtitev postane »terapevtska opcija« na bolnišničnih oddelkih, pri čemer je celo bolj favorizirana od drugih terapij, kjer lahko zdravnik vseeno presodi in odkima. Razlogi in kriteriji za samomor se razširijo iz bolnišničnih oddelkov v širšo javnost, oblikujejo pa se tudi splošna pričakovanja, kaj je še »vredno« življenje. V družbah, obsedenih s produktivnostjo, ni težko predvideti v katero smer se pomikajo ta pričakovanja. To močno občutijo invalidi in vsi, ki ne morejo več skrbeti zase. Delež smrti »s pomočjo« posledično hitro naraste na 5 % ali več – v Sloveniji bi to pomenilo tisoč ali več primerov letno, lahko pa nas kakšna nacionalna posebnost preseneti s še večjo številko. Tovrstni zakon je ogromen socialni eksperiment na slepo, s potencialno veliko kolateralno škodo, o kateri nihče ne razmišlja.

Sašo Švigelj MPA

Že pred dvema letoma ste opozarjali na nevarnosti širjenja evtanazije na duševno bolne in ljudi z demenco. Je referendum ustavil to pot ali gre le za premor?

Mislim, da so se pobudniki že zavedli, da so naredili napako, ko so želeli uveljaviti idejo z eno samo veliko potezo in brez usklajevanja s predvidenimi izvajalci – zdravniki. Zato v novem poskusu pričakujem precej bolj »skromen« in predvsem usklajen zakon – verjetno nekaj podobnega kot v Švici.

Tam so zdravniške organizacije odločno zavrnile asistenco pri samomoru kot zdravstveno storitev, zato to izvajajo specializirani zavodi zunaj zdravstvenega sistema.

Tako samomor ni normaliziran na bolnišničnih oddelkih, kriteriji ne vplivajo na splošno percepcijo vrednosti življenja in število primerov ostaja nizko – v Švici nekaj deset do sto na leto. Tudi v Sloveniji bi jih bilo sprva verjetno le nekaj deset, sčasoma morda nekaj sto na leto – še posebej, če paliativna oskrba ne bo hitreje dohajala potreb.

Rešitev bi bila ustanovitev nekaj državnih specializiranih centrov (kot v Švici in Avstriji), kjer bi željo izpolnjevalo le nekaj strokovnjakov, npr. upokojenih zdravstvenih delavcev – hitro, strokovno in z minimalnim tveganjem za zdravstveni sistem. Zakon bi bil tako relativno hitro in strokovno neoporečno izvršljiv.

V eseju Evtanazija in vprašanja pravni stroki ste med drugim zapisali, da je evtanazija prečkanje Rubikona, ker smrt preda v roke drugega človeka in pravnemu postopku. Zakaj menite, da je pomoč pri samomoru sprejemljivejša?

Pri evtanaziji smrt izvrši drug človek; lastna zavestna gesta, ki bi potrdila voljo, ni več potrebna. Zato lahko evtanazija – ko je enkrat sprejeta kot regulirano pravno dejanje – z manjšimi, javnosti komaj opaznimi zakonskimi dopolnitvami doživi »razvoj« v vse mogoče smeri.

Tudi na vnaprejšnje izjave o evtanaziji ali pa se odločanje o njej prepusti zastopnikom bolnika. Najprej to pomeni, da človek vnaprej določi svojo usmrtitev, ko bo dosegel določeno klinično stanje, v katerem ne bo več zmožen nedvoumno izraziti volje – najpogosteje gre za demenco. To se v državah, ki so uvedle evtanazijo, tudi dogaja.

Prav demenca je pogosto ključni razlog, zakaj ljudje sploh razmišljajo o evtanaziji (»nočem postati odvisen, mentalno spremenjen, odvisen od drugih«), a ljudje z demenco po drugi strani praviloma ne trpijo in ne želijo umreti. Trpljenje in strah občutijo predvsem svojci, tudi zato, ker nimamo sistemsko urejene oskrbe (pomanjkanje oddelkov za demenco v domovih za starejše). Ob ustrezni negi človeka z demenco nič ne moti – ne inkontinenca, ne pozabljanje, vznemirja ga le panična reakcija skrbnikov. Strah pred »trpljenjem v demenci« je pogosto projekcija stiske zdravih in svojcev, ki bi jo dobršen del lahko odpravila ustrezno organizirana in financirana dolgotrajna oskrba.