Urša Premik

V  vaši knjigi sem prebrala, da niste imeli najlažjega otroštva. Zbadanje sošolcev, ker ste si upali obleči žensko krilo in iti ven, ker ste si upali biti vi. Ker ste hodili v »dekliške« krožke …

Danes bi rekel, da sem imel krasno otroštvo. Vsak otrok si mora izboriti svoj prostor in v času odraščanja se nam zdijo naše tegobe in izzivi najtežji. Ta želja po biti slišan in viden je v nas zasajena že zelo zgodaj.

Dejansko sem se trudil biti opažen, izstopati, pokazati, kaj znam, zaradi tega, ker sem se počutil povsem nerazumljenega, in ko si tako zelo izpostavljen, ko si na 100 različnih koncih, se hitro izgubiš.

Povrhu vsega pa takrat nismo imeli pojma, kaj je to ADHD.

ADHD? Morda je bila to tista težava? Kakšne vrste ADHD?

Absolutno! Šele zdaj, ko se je bolj nazorno začelo govoriti o ADHD oziroma motnji pozornosti s hiperaktivnostjo, sem si oddahnil, da z mano ni bilo nič narobe. V osnovni šoli so nam rekli samo, da imamo sršene v hlačah in da motimo. In ko začneš motiti, si lahka tarča za zbadanje. Zelo zgodaj sem se moral začeti braniti. Najprej z besedami, ker sem bil verbalno že kot mulec zelo spreten, jezičen. Vrstniki mi na tem področju niso bili kos in so se potem želeli fizično znašati nad mano. Na srečo sem znal oceniti, ali bom zmogel premagati nasprotnika, ali je bolje, da poberem šila in kopita. Tudi pri teku sem bil namreč precej hiter, na vseh krosih in tekaških tekmovanjih sem bil v ospredju. Tako da sem vedno dobro presodil, kaj narediti.

Urša Premik

Sošolci so vas označevali z zbadljivkami.

Ker sem bil poženščen, so me zbadali z »moško pičko«. Zdelo se jim je zabavno, da si me privoščijo, saj sem obiskoval vse možne krožke. Bil sem edini fant pri plesnih, pletenju in kvačkanju, v dramskem krožku in obenem še pri nogometu, rokometu, odbojki, skratka, povsod me je bilo polno.

So vas te zbadljivke bolele?

O, seveda so me bolele, to mi je bilo najtežje od vsega, kar sem izkusil. Danes temu rečemo medvrstniško nasilje (angl. bullying). Ni mi bilo jasno, zakaj so se spravili name. Samo uživati sem želel v različnih aktivnostih, vendar sem s tem nekatere očitno dregnil v njihovo šibko točko. Tudi v knjigi opisujem, da si je tisto grdo zbadljivko izmislil brat mojih dveh zelo ljubih sošolk, ki se je kmalu zatem smrtno ponesrečil. Nikoli si nisem želel nobenega maščevanja. In tudi ko se mu je zgodila usodna nesreča, se nisem potolažil. Če bi lahko izbiral življenje proti besedam, bi se raje odločil, da me še 100 let zmerjajo z moško pičko, samo da bi on še danes živel. Ker je bil krasen fant. Sicer so me klicali tudi »babjenk«.

Urša Premik

Kaj pa naj bi to pomenilo?

V mojih ušesih in srcu je zvenela kot najhujša psovka. Za devetletnega otroka, zmedenega od vsega, kaj sme in česa ne, mi ni bilo jasno, zakaj sem si to zaslužil. V posmeh so mi razložili, da sem podoben ženskam, po njihovo babam, ker sem se tako rad z njimi družil. Šele dolgo zatem sem izvedel, da »babjek« v resnici pomeni moškega, ki ima veliko žensk. Kakšna ironija, da so našli to izpeljanko. Zanimivo, da se kljub težkim besedam nisem pustil omejevati. Izboril sem si svoj prav in se svobodno izražal.

Fascinantna se mi je zdela igra spolov. Kadar smo se igrali mamice in atije, sem bil vedno mama.

In tudi pobegnil sem pred blok v kikli, ki mi jo je sešila sicer zelo stroga in avtoritativna mama. Ampak sem si drznil toliko časa nergati in histerizirati, da mi je na koncu ugodila. Aleluja za njeno usmiljenje, saj mi ni bilo treba čakati na maškare, da bi se prelevil v nasprotni spol, kot so to počeli drugi.

Ven ste si upali iti s krilom?

Ja, ja, seveda! Zelo samozavestno in odločno. In prav fino se mi je zdelo.

Urša Premik

Hm, potem ni čudno, da so vas zbadali. Najbrž ste bili edini fant v svojem okolju, ki ste si upali kaj takšnega. (smeh) Morda ste malo izzivali.

V bistvu sploh nisem vedel, kaj je s tem narobe. Takrat so ti že, če si nosil rdeče nogavice, rekli, da si peder. Ne gej, peder. Niso me ustavili. Rdeča je ostala moja najljubša. Saj tudi roza odtenkov fantje niso smeli nositi do pred nekaj let. Zdaj se končno bolj sproščeno odločajo za barve.

Domači

Boris Kobal brez zdravil za depresijo ne bi zmogel

Ampak vi ste kljub zbadanjem nosili krila.

Ko zdaj gledam nazaj, mi je bilo bolj pomembno, da se jaz dobro počutim, ne pa, kaj bodo drugi rekli.

To pomeni, da ste bili močni.

Takrat sem se odločil, da ne bom žrtev, ampak fajter. Borec! In to sem počel nonstop. Delal sem tudi neumnosti, o moj bog, pa koliko, prave traparije.

Zavestno ali nezavedno?

Bolj nezavedno, kot nekakšen nesluten znak uporništva. Nisem bil še dovolj miselno zmogljiv, da bi vedel, kaj se z mano dogaja in ali se sploh kaj z mano dogaja.

Zakaj imate radi rdeče nogavice in ženska krila?

Da dražim purane! (smeh) Ne gre za točno določen kos oblačila, ampak za barvo življenja. Lepa je, bode v oči in marsikaj sporoča. Kikl'ce pa se mi zdijo zabavne, zračne, frfotajoče in vedno, ko sem jih nagajivo dvigal sošolkam, so zacvilile kot sopranistke v milanski Scali. Pravi dolgčas je bilo pogledati v omaro mojega očeta in kot Alica v čudežni deželi sem se počutil, ko sem odprl prečudovito mamino omaro, kjer se je prelivalo na milijone barv, vzorcev, krojev, šmink, parfumov. Vse je bilo tako dinamično in ni mi šlo v račun, zakaj moram na skrivaj kukati in brskati po vseh teh ličilih, oblekicah, čeveljcih … Takrat še nismo odpirali tematik, s katerimi se soočamo danes.

Ni se mi zdelo prav, da je vse narobe, če smuknem v dolgo mamino haljo, potem pa grem k šmarnicam in tam vidim, kako mi župnik z oltarja v svoji dolgi opravi in nakitom pridiga moralne litanije.

Pa pogledaš narodne noše, sami volančki, čipka, zlate nitke, rdeče resice, skratka, povorka pisanega kiča. Zelo živo se spominjam, ko je prišel na podeželje semenj in je pod šotorom nastopal Ansambel bratov Avsenik. V program so vključili zabavno točko, v kateri se je Franc Košir oblekel v žensko! Kukal sem skozi platneno razpoko v zaodrje, kjer je stal v razvlečenih spodnjicah in nase vlačil najlonke, nato pa si navlekel še krilo. V mojih rodnih Radljah, za hotelom. Zalotil nas je in se razhudil: »Izginite, mularija!« Rekel sem si, poglej tega slavnega strička, kako se oblači. In si šminka lička, usta … Seveda se mi še sanjalo ni, da bom čez leta to isto počel jaz, zato mi pozneje ni bilo jasno, zakaj se pri meni zgražajo, njemu pa so se smejali.

Tudi Mito Trefalt in številni drugi so se oblačili v ženske like, a zaradi tega ni bila ogrožena njihova služba, še manj varnost na ulicah. Za njimi se nihče ni zadrl »peder«. Problem je nastal, če smo to isto počele Sestre.

Dvojna morala mi je bila od nekdaj dobro izhodišče za globlje razmisleke in za iskanja odgovorov ne samo na moja vprašanja, ampak tudi na splošna vprašanja družbe kot take, ki se nenehno vrti okoli enih in istih socioloških pojavov. Ti se zlorabljajo za cenene politične točke. Tako kot institucionalna vera zlorablja simbole in zgodovinska dejstva.

Iz intervjuja v reviji Obrazi 09/24. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.