MANKICA KRAJNEC

Z romanom Kurja fizika ste sklenili trilogijo Kurji pastir. Kako ste se počutili, ko ste pisali zadnji del in končali zgodbo malega Fêreka? So bili ti občutki drugačni kot pri drugih romanih?
Ko sem po skoraj šestih letih končno postavil zadnjo piko, sem si res oddahnil. Še zdaj nekako komaj verjamem, da mi je res uspelo napisati in sestaviti te tri romane tako, da sem z njimi v celoti zadovoljen. Ničesar ne želim popraviti in tudi ne dopisati. Preveva me nekakšen notranji mir, ki v resnici ni povezan le s pisateljsko izkušnjo, temveč tudi z vsem tistim, kar sem na teh sprehajališčih za vračanje doživel na osebni ravni.

V knjigi se osredotočate na svoja otroška leta. Kako so ta leta vplivala na vaša literarna dela in vašo pisateljsko pot?

Otroštvo nas gotovo zaznamuje za vse življenje.

To, kar se nam zgodi do sedmega leta starosti, nam potem vse življenje barva pogled na svet. 

Pesniško rečem, da takrat vsi dobimo nevidna očala, ki si jih v resnici nikoli ne snamemo. Ob tem vračanju v otroštvo me je seveda zanimalo, zakaj so ta moja očala ravno takšna, kot so.

MANKICA KRAJNEC

V romanu se prepletata resničnost in domišljija. Kako pomembna je ta mešanica za vaša dela in kako jo dojemate kot pisatelj?

V drugem romanu, ki nosi naslov Petelinje jajce, sem se posebej ukvarjal z obdobjem tako imenovanega otroškega magičnega mišljenja. Vedel sem sicer, da je bilo pri meni posebej izrazito, saj so imeli starši in bližnji zaradi njega z mano veliko težav. Poskušal sem ga znova podoživeti, saj se mi zdi, da je to najlepše in najbolj vznemirljivo obdobje v človekovem življenju. Rekel bi tudi, da se ta moj literarni magični realizem, o katerem me sprašujete, vsaj na neki način že tam rojeva.

Osebna rast

Martin Golob iskreno: "Včasih me je strah, da bi zapravil svoje življenje"

Nekoč ste, poleg tega, da ste študirali novinarstvo, razmišljali tudi o tem, da bi postali slikar. Očitno vam je likovni svet blizu. To morda vpliva tudi na vaše pisanje? Bi lahko dejali, da s svojim pisanjem bralcu slikate domišljijski svet, čeprav izhajate iz realnosti?

Bralci mi pogosto pravijo, da jim moja literatura omogoča izjemno imaginacijo. To razumem kot kompliment, saj sem prepričan, da je prav zmožnost imaginacije tisto, kar razloči branje od drugega dojemanja in sprejemanja umetniških vsebin. Prav zaradi tega se mi zdi branje tako edinstveno in nenadomestljivo.

V trilogiji se dotikate tem, kot so revščina in družinske vrednote. Kako te teme odražajo vaše osebne izkušnje?

Slabe socialne razmere sem v teh treh romanih opisal zelo natančno, saj so bile gotovo ključni del mojega otroštva in odraščanja.

Ob tem sem se po svoje ves čas spraševal, kako to, da se te revščine doslej nisem zavedal in sem lahko živel, kot da je v resnici ne bi občutil. Zdi se mi, da sta me oče in mama pred to revščino vendarle obvarovala in sta čeznjo zgradila most, po katerem sem lahko odšel in ostal nepoškodovan. Ampak iz česa je bil zgrajen ta most? Po moje iz ljubezni. Tudi to je dragocen odgovor, ki sem ga našel ob pisanju teh romanov.

Nika Holcl

Kako ste se lotili pisanja o težkih temah, kot so socialne stiske, da dostopno in razumljivo bralcem? Imate kdaj pri pisanju v mislih bralca ali izhajate samo iz sebe in, čeprav profesionalno, pišete za dušo, kot radi rečemo?

Naj kar priznam, da ob pisanju te trilogije nisem posebej razmišljal o bralcih. Verjetno me je tudi zato knjigotrški uspeh prvega romana tako zelo presenetil. Moram pa kar reči, da tudi ob pisanju drugih dveh romanov tega nisem želel upoštevati, temveč je ta proces ostal en tak egotrip. Seveda sem vesel, da imajo te knjige bralci radi, še vedno pa je tudi res, da sem jih napisal zase. Doživljam jih kot neko nujno opravilo, ki se je spremenilo v dragocenost. Od zdaj se gotovo bolje poznam in bolje razumem vzorce, po katerih živim.

Iz intervjuja v reviji Obrazi 12/24. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.