Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Čeprav nihče v tej državi ne spremlja sistematično cen veterinarskih storitev, je jasno, da so za marsikaterega lastnika živali že velik, nemara prevelik zalogaj. Kar je logična posledica popolne privatizacije slovenske veterine, ob katero se ni obregnil nihče – kaj šele da bi jo temeljito vzeli pod drobnogled. Smo v Sloveniji že v položaju, ko je vrhunska veterinarska oskrba dostopna le za ljubljenčke premožnih?

Kdor ima domačo žival, iz prve roke ve, kako pregrešno dragi so postali veterinarske storitve in zdravila. Že obravnava ob rutinskih zapletih lahko stane tudi nekaj sto evrov, ob hujših kroničnih boleznih, ki zahtevajo poglobljeno obravnavo in posebna zdravila, pa se zneski kaj hitro gibljejo v tisočakih. Ob tem nikakor ni vseeno, kateri veterinar obravnava žival, saj so med posameznimi ambulantami, bolnišnicami in klinikami po državi velike razlike – glede na javno dostopne cenike so nekateri veterinarji tudi dvakrat dražji od preostalih.

Slovenija

Prijatelja za vedno: dostojno slovo od hišnih ljubljenčkov

Zgolj za pregled je treba odšteti med 30 in 50 evrov, sterilizacija psice katere od velikih pasem stane med 300 pa do krepko več kot 400 evrov, sterilizacija mačke pa med 65 in 102 evra. V diagnostiki se cene preiskav za živali že približujejo cenam za človeške bolnike; CT-preiskave v veterini tako stanejo okoli 200 evrov, poglobljena interpretacija dobljenih slik pa še (vsaj) dodatnega stotaka.

Shutterstock

Za ljudi s plitvimi žepi je tako lastništvo psa ali mačke nemalokrat zalogaj, ki si ga ne morejo privoščiti. Bentijo pa tudi rejci v kmetijstvu, za katere so veterinarske storitve čedalje večji strošek. Ko je država z letošnjim januarjem predpisala obvezno cepljenje proti bolezni modrih jezikov, ki je lani uradno pobila okoli 8.000 ovac (neuradno pa še dosti več), so veterinarji izkoristili prvovrstno priložnost za nabijanje cen: zgolj za prihod na kmetijo so zaračunali med 25 in 50 evrov, za cepljenje posamezne ovce pa med štiri in sedem evrov – pri veliki čredi so tako stroški hitro narasli na nekaj tisočakov. Rejci so se uprli, prejšnja vlada pa se je tik pred sestopom z oblasti odločila, da bo država krila del visokih stroškov cepljenja.

Sami določajo svoje cene

Trg veterinarskih storitev v Sloveniji je v veliki meri nereguliran, veterinarji pa lahko cene določajo, kakor se jim zljubi. Do leta 2002 je minimalne cene veterinarskih storitev določala Veterinarska zbornica Slovenije, ki je imela predpisane tudi sankcije za pogoltneže, ki bi presegali te standarde. Nakar je ustavno sodišče presodilo, da gre za nedovoljeno omejevanje konkurence in da je treba oblikovanje cen prepustiti prostemu trgu. Drugače povedano: vsaka veterinarska ambulanta, klinika in bolnišnica lahko kasira, kolikor se ji zdi primerno.

Vse odtlej je zdravljenje živali v Sloveniji dobičkonosen posel, ki prinaša velike, tudi milijonske zaslužke podjetnežem, skrb za živali je v prvi vrsti poslovna priložnost, lastniki pa so povsem prepuščeni na milost in nemilost trgu. To pa je logična posledica nebrzdane in popolne privatizacije veterinarskih storitev v Sloveniji, ki je ostala v senci podobnih procesov na medijsko odmevnejših področjih – pa četudi je prav tako vodila v netransparentnost in razslojevanje in čeprav je skrb za živali nedvomno eden od najpomembnejših družbenih podsistemov. 

Privatizacijska mrzlica

Velik del današnje veterinarske mreže je nastal v socializmu z oblikovanjem veterinarskih zavodov v družbeni lasti; ti zavodi so bili v lasti občin, njihovo edino poslanstvo pa je bilo zagotavljanje ustrezne oskrbe za živali – ne pa ustvarjanje dobička. Temu primerne so bile tudi cene, ki so jih veterinarjem nekdaj plačevali kmetje in lastniki domačih ljubljenčkov. Vse se je spremenilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je mlado kapitalistično državo zajela privatizacijska mrzlica, v kateri smo po smešno nizkih cenah razprodali večino javnega premoženja. Vrhunec lastninjenja veterine je bil med letoma 1996 in 1998, ko je bilo premoženje javnih veterinarskih zavodov preneseno na zasebne družbe, katerih deleže so nato s certifikati ali pa lastno gotovino v največji meri pokupili njihovi veterinarji (kot zaposleni so imeli predkupno pravico), nekaj pa tudi drugi vlagatelji. Nastala so zasebna veterinarska podjetja, katerih prioriteta ni bila več zgolj dobrobit živali, temveč tudi zaslužek.

Danes je v Sloveniji uradno registriranih kar 185 veterinarskih ambulant/postaj, bolnišnic in klinik, po oceni nekdanjega predsednika Veterinarske zbornice Slovenije Ožbalta Podpečana v pogovoru za Žurnal24 pa »se že zdaj zdravljenje praktično popolnoma izvaja v veterinarskih ambulantah, ki so v privatni lasti. Ocenjujemo, da je samo okoli 40 od približno 900 veterinarjev, ki se ukvarjajo z zdravljenjem živali, iz javnega sektorja.« Med redkimi izjemami je Veterinarska postaja Ljubljana, ki ostaja v lasti mestne občine in v kateri dela 12 veterinarjev in veterinark.

Živali

Veganski psi postajajo trend med slavnimi

Shutterstock

Tudi veterina ima svojega Marka Bitenca

Za boljšo predstavo poteka in predvsem družbenega učinka privatizacije slovenske veterine si poglejmo primer Veterinarskega zavoda Šmarje pri Jelšah. Ustanovljen je bil v času rajnke Jugoslavije leta 1974, nakar se je leta 1998 uradno preoblikoval v Veterinarsko postajo Šmarje pri Jelšah d.o.o.; v njej so imeli poslovne deleže zaposleni in občine, ki jih je postaja pokrivala. Leta 2004 je večino dotedanjih lastnikov izrinil podjetni veterinar Tomi Rumpf z vložkom 4,4 milijona tedanjih tolarjev – ob upoštevanju inflacije bi to danes naneslo okoli 33.000 evrov. Vsekakor je Rumpf denar odlično naložil; dobički iz šmarske postaje so mu omogočili, da je sistematično prevzemal še druge postaje na tistem območju in tako širil svojo mrežo, ki danes zajema večji del slovenskega ozemlja (enote ima v Slovenski Bistrici, Lenartu, Šmarju pri Jelšah, Celju, Ormožu, Šentjurju, Rogaški Slatini, Podčetrtku, Trbovljah, Zagorju ob Savi, Krškem, Novem mestu, Ribnici, Sežani, Kopru in na Jesenicah). Samo Veterinarska postaja Šmarje pri Jelšah je lani zabeležila 5,6 milijona evrov prihodkov in 1,5 milijona čistega dobička.

Danes je Toni Rumpf javnosti bolj znan kot neuspešni direktor Kobilarne Lipica in hudo sporni direktor Zavoda za blagovne rezerve v času korone, v resnici pa je veterinarski ekvivalent Marka Bitenca v zdravstvu, magnat z odličnimi zvezami v politiki, predvsem pa multimilijonar. A tudi drugim veterinarjem ne gre slabo – na primer ambulanti Buba Grosuplje (1,2 milijona dobička v 2025), Veterinarski ambulanti Perutnine Ptuj (784 tisočakov), VP Slovenj Gradec (400 tisočakov dobička), VP Radgona (676 tisočakov) …

Vsem tem podjetjem je skupno dvoje: so v lasti zasebnikov, večino svojih dobičkov pa ustvarijo na račun lastnikov živali. Za osnovno preživetje imajo zagotovljeno stalno financiranje države, ki jim plačuje koncesijo za izvajanje različnih javnih služb, kot so cepljenje, registriranje in zdravljenje živali ter delo na terenu in preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni. A četudi so te dejavnosti sofinancirane iz državnega proračuna, torej z javnim denarjem, morajo lastniki zanje v znatni meri še vedno doplačevati iz svojega žepa.

Shutterstock

Za Fifija le najboljše, za Reksa pa … 

Vse to so razlogi, da osamljene mačje mamke in družinski očetje z zlatimi prinašalci čedalje težje držijo korak z naraščajočimi cenami veterinarskih storitev – ki jih, mimogrede, nihče v državi ne spremlja sistematično. Vrhunska veterinarska oskrba pa postaja domena ljudi, ki imajo dosti pod palcem. Za živali v lasti te klientele je že na voljo široka paleta samoplačniških storitev, ki so sicer nedostopne tudi marsikateremu človeškemu sleherniku, ki se znajde v stiski: razkošne rehabilitacije po operacijah, kiropraktika, hidroterapija, akupunktura, homeopatija, terapija z Bachovimi esencami, LED-terapija in CBD ter celo psihološko svetovanje za pse in mačke … Poslovno priložnost so zavohale tudi zasebne zavarovalnice, ki že na veliko ponujajo pakete zdravstvenega zavarovanja za male živali; pri Triglavu se mesečne cene gibljejo med 28 in 44 evri, kar je primerljivo z zneski dodatnega zavarovanja, ki smo jih morali še donedavna plačevati njihovi dvonožni klienti.

Kdo ve, koliko družin si sploh ne more privoščiti domačega ljubljenčka, pa naj si ga otroci še tako želijo. Kdo ve, koliko živali konča v čedalje bolj polnih zavetiščih, potem ko njihovi lastniki ugotovijo, da preprosto ne zmorejo plačevati vseh stroškov njihove oskrbe in zdravljenja. Kdo ve, kolikokrat se zgodi, da kateri lastnik živali samo resignirano odkima, ko mu pri veterinarju povedo, koliko bi stal poseg na srcu zvestega starega psa ali zdravljenje raka pri družinski muci. A takšni primeri se gotovo dogajajo in opozarjajo nas, da ima popolna prostost trga z zdravjem vedno svojo ceno – pa naj gre za živali ali za ljudi.

revija Jana