Mateja J. Potočnik

Ker se moč ljubezni ne konča s smrtjo, se vse več ljudi odloča za spoštljivo slovo tudi od svojih ljubljenčkov. »Želela sem, da imajo živali enako dostojanstvo kot ljudje,« pravi Tanja Škorjanc, pionirka upepeljevanja hišnih ljubljenčkov pri nas.

Da so hišni ljubljenčki postali pravi družinski člani, se kaže tudi v trenutkih slovesa. Kdor nima možnosti pokopa na zasebnem zemljišču ali pa denimo tega ne sme storiti zaradi suma kužne bolezni, se morda srečuje z bolečo mislijo, da bo njegov ljubljenček obravnavan kot »živalski odpadek«. Trupla hišnih ljubljenčkov se namreč po veljavni zakonodaji uvrščajo med živalske stranske proizvode, kar pomeni, da končajo v industrijski predelavi – denimo v gorivu, gnojilih ali krmnih mešanicah.

Zdravje

Ne čakajte, to so prvi znaki odmika dlesni

Večno zavetišče

Misel na takšen konec je bila neznosna tudi za Tanjo Škorjanc, ki je po grenki osebni izkušnji začutila, da mora nekaj spremeniti in ljudem ponuditi možnost bolj dostojanstvenega slovesa. Zaradi zakonskih omejitev pot do uresničitve ideje ni bila lahka, a nazadnje ji je pred več kot desetimi leti uspelo odpreti prvo upepeljevalnico za domače živali v Sloveniji. Njeno ime – Večno zavetišče – že samo govori o spoštljivem in sočutnem slovesu ter možnosti, da se preminuli ljubljenčki simbolično vrnejo domov k svojim ljudem. S Tanjo smo se pogovarjali tudi o tem, kako se je v preteklem desetletju spremenil odnos ljudi do živali in kako družba sprejema nekoč precej nenavadno idejo o upepeljevanju ter žarnem pokopu domačih živali.

Shutterstock

Bizarno ali izraz predanosti? 

»Navezanost lastnikov na njihove ljubljenčke se povečuje. Poleg žare si mnogi želijo spominke – od odtisov tačk, verižic, blazinic do fotografij. Lastniki so zelo skrbni glede tega, kaj se dogaja z njihovimi ljubljenčki ob slovesu, cenijo obveščanje o prevzemih in radi imajo osebno predajo žare,« pripoveduje Škorjančeva, ki se zaveda, da se nekaterim še dandanes zdi nekoliko bizarno, da si lastniki želijo ljubljenčka odnesti domov v žari.

A žalovanje ni omejeno le na ljudi. Nekateri so, denimo, na žival navezani celo bolj kot na svoje domače. »Treba je razumeti, da smo ljudje različni in da tudi izgube doživljamo različno. Nekaterim ogromno pomeni, da imajo žaro v svoji bližini in da lahko ljubljenčka v težkih trenutkih čutijo ob sebi, ga simbolično nagovorijo. Veste, zadaj so pogosto čustveno zelo močne zgodbe, ki so se oblikovale v letih skupnega življenja. Spomnim se lastnika papagaja, ki mi je rekel: 'Ta ptica me je imela raje kot moja lastna družina.' Ali pasje lastnice: 'V prometni nesreči sem izgubila moža in sina. Ne vem, kaj bi bilo z menoj, če ne bi bilo moje psičke … Ta kosmata kepica je bila moja edina svetla luč in dolžna sem ji spoštljivo slovo.' Takšne zgodbe pokažejo, kako močna je vez med ljudmi in živalmi in zakaj je možnost spoštljivega slovesa tako dragocena,« razmišlja Škorjančeva, ki žalujoče zelo dobro razume, saj je zamisel za storitev, ki jo opravlja, vzklila prav iz osebne izkušnje.

Mateja J. Potočnik

Živalski prijatelj kot odpadek

»Pred letom 2014 v Sloveniji ni bilo urejene možnosti za dostojno slovo od hišnih ljubljenčkov. Ob izgubi smo lastniki imeli le eno izbiro – pustiti ga pri veterinarju. A mnogi si v takih trenutkih želimo več kot zgolj oddati svojega dolgoletnega spremljevalca. Tudi sama sem to doživela, ko je odšel moj kuža Nay. Morala sem ga pustiti pri veterinarju, čeprav sem si iz srca želela drugačne poti. Iz te boleče izkušnje je zrasla želja ponuditi ljudem možnost upepelitve in vrnitve žare, da lahko vsak lastnik ohrani spomin na svojega živalskega prijatelja. Tako se je rodilo Večno zavetišče – kot odgovor na resnično zgodbo o ljubezni in grozno misel, da pokojni ljubljenček leži na kupu nekajtonske surovine, kot da ne bi imel družine, ki je leta skrbela zanj.«

O podobni izkušnji pripoveduje tudi Majda J. iz Zasavja, ki priznava, da si je dolgo zatiskala oči, vse dokler ni bila po naključju priča pogledu na trupla v vrečki, ki so čakala na odvoz službe za prevzem živalskih odpadkov. »Ta prizor se mi je za vedno vtisnil v spomin, in čeprav je zakonsko določen, preprosto ne prenesem misli, da je to pot, ki bo doletela še kakšnega mojega ljubljenčka.«

Osebna rast

Anonimni alkoholiki: Moral bi crknit', a se mi je zgodil čudež

Upepelitev

»Ko ljubljenček umre, ga sistem žal ne obravnava kot člana družine, temveč kot odpadek, zato zanj veljajo določeni zakoni in uredbe. Večina veterinarjev ga položi v vrečko in  hladen prostor, kjer počaka na odvoz,« pove Tanja Škorjanc in pojasni, kako poteka postopek, ko se lastniki odločijo za upepelitev. »Veterinar žival označi z vsemi podatki in uredi odjavo iz registra. Na nas počaka v svoji vreči, a ločena od drugih, z jasno označitvijo za upepelitev. Preverimo jo po čipu, da gre zagotovo za pravo. Pri muckah ali drugih živalih brez čipa je postopek nekoliko drugačen, a veterinarji jih prav tako ustrezno označijo. Nato ljubljenčka položimo v nepropustno škatlo in odpeljemo v upepeljevalnico, kjer v hladnem prostoru počaka, dokler ne pride na vrsto.«

Ko lastniki pokličejo našo sogovornico, najprej skupaj uredijo vse podrobnosti, od birokracije do prevoza in izbire žare, sama pa se potrudi, da čim prej pride po žival. Upepelitev poteka individualno in brez drugih odpadkov, ob zaključku pa lastnikom izdajo certifikat. Lastnike tako ob zaključku postopka čaka žara s pepelom – nekateri se po izročitvi odločijo za žarni pokop, drugi žaro nekaj časa hranijo doma in poslednji korak izvedejo pozneje ali nikoli. Zaradi velikosti žare je takšen pokop lažje izvedljiv, prav tako je primernejši iz higienskih razlogov.»Hkrati ima upepeljevanje tudi praktičen vidik, v mestnem okolju namreč pogosto ni možnosti za pokop.«

Prepreke do prve slovenske upepeljevalnice

Upepeljevalnica  Večno zavetišče v Sloveniji sicer ni več edina, vendar je bila pot do prvega objekta polna izzivov. »Za ustanovitev upepeljevalnice v Apačah sva s partnerjem potrebovala kar nekaj let,« pripoveduje sogovornica. »Največji izziv je bil najti primeren prostor. Ker sva bila prva v Sloveniji, je bilo težav še več – ne toliko zaradi zapletov, temveč zaradi nepoznavanja in strahu pred novostmi.«

Na vprašanje o okoljskih vidikih pojasni, da je varovanje okolja ključno: »Veliko ljudi skrbi, da bi se iz dimnika širile neprijetne vonjave ali onesnaževanje. V resnici je prav nasprotno. Upepeljevalna peč je zasnovana za varno in učinkovito delovanje, sestavljena je iz treh delov: glavne komore, kjer poteka upepeljevanje pri visoki temperaturi; sekundarne komore, ki čisti dimne pline; ter sistema filtrov in katalizatorjev, ki dodatno zmanjšujejo emisije. Vsako leto izvajamo meritve, da zagotovimo varnost in skladnost z okoljskimi standardi.«

Mateja J. Potočnik

Prijatelja za vedno

Tanja je odločna ženska. Je ena tistih, ki znajo najti rešitev in ne odnehajo, ker bi bilo nekaj težko ali celo nemogoče. Hkrati je nežna in čuteča. Kombinacija odločnosti in topline jo dela edinstveno in morda je prav zato kot mehak obliž za vse, ki potrkajo na njena vrata. »Ko me lastniki pokličejo, skušam s prijaznimi besedami ublažiti žalostne trenutke. Zavedam se, da smo ljudje različni – nekateri si želijo pogovora, drugi raje vse uredijo po e-pošti, tretji potrebujejo le tišino in hitre informacije. Zato poskušam prisluhniti vsakemu. Moj cilj je, da čutijo razumevanje in podporo, ne dodatnega bremena.«

Pri svojem delu sliši veliko različnih izpovedi, ki bi se morda komu zdele nenavadne, a so predvsem odraz močne navezanosti ljudi na živali. »Te izkušnje me vedno znova opomnijo, kako pomembne so živali v naših življenjih  in kako globoko nas zaznamuje njihova izguba,« pove Škorjančeva.

Mnogim veliko pomeni, če imajo lahko žaro doma. Postavljena na polico, denimo v dnevni sobi ali posebnem kotičku, je tih in lep spomin na čas, ki so ga z ljubljenčkom preživeli skupaj. 

Pokop hišne živali

Pred več desetletji ni bilo nič nenavadnega, če so ljudje preminule hišne živali pokopali na domačem vrtu, travniku ali v gozdu. Danes veljajo predpisi in smernice o nekaterih pogojih ravnanja z mrtvimi živalmi, kot jih navaja Zakonodaja o pokopu hišnih živali: 15. člena Pravilnika o živalskih stranskih proizvodih, ki niso namenjeni prehrani ljudi, pri čemer je ključno, da ni suma na nalezljivo bolezen. Kaj pa živalsko pokopališče? V Sloveniji imamo na voljo le eno uradno pokopališče za male živali. Je v Mariboru, natančneje na območju vrtnarije Dobrava, namenjeno pa je pokopu psov, mačk, ptic, glodavcev in drugih malih živali.

Objavljeno v reviji Jana, št. 38, 23. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Mateja J. Potočnik