Jaka Koren

Napenja oči, vendar ne razloči dobro črk. Napotijo jo k zdravniku, prvi korak do diagnoze, ki njenim sanjam zategne ročno zavoro: tumor v glavi. »Zmogli bomo!« deklica potolaži svojo mater – in drži obljubo. Tudi tedaj, ko do konca oslepi. Tudi tedaj, ko se rak ponovi in ji skoraj povsem odvzame še sluh. Neverjetna Tinka Tonejc kljub temu konča srednjo gostinsko šolo kot diamantna maturantka, se postavi na noge in postane eden najbolj radostno zvenečih, lepih glasov upanja za vse rakave bolnike in njihove svojce. Veliko, neizmerno veliko še ima danes enaindvajsetletna Gorenjka dati temu svetu – zato je tukaj in to je njeno sporočilo

Domači

Operna pevka, ki srečo najde v naravi in preprostosti

· Domači

Vrnitev Saše Einsiedler na male zaslone sprožila burne odzive

Zelenjavni

Slovenska buča velikanka spila 300 litrov na dan

»Ko sem kot deklica izvedela, da imam v glavi maligni tumor, sem rekla mami: Ne skrbi, mi bomo to zmogli! Ta misel, ta moja odločnost me je držala pokonci. Če sem to rekla, potem mora držati.«

Kako ste?

V redu sem, zmeraj bolje. Prvega julija 2024 sem zaključila s terapijami in počasi, res počasi prihajam k sebi. Kajti borba je bila kar huda, šlo je na vse ali nič in okrevanje je precej dolgo. Vendarle pa lahko rečem, da sem trenutno zazdravljena. Mi je pa bolezen pustila hude posledice. Ne vidim ničesar – od biopsije sem povsem slepa. Med kemoterapijo se mi je zaradi citostatikov, ki sem jih prejemala, poslabšal sluh; slišim le še nekje štiridesetodstotno. Vendar se ne dam in se ne pritožujem. (smeh)

Kakšen je vaš vsakdan?

Kar pester. Ne manjka mi druženj in aktivnosti. Z jesenjo bom spet začela s tekaškimi treningi; trudim se, da sem čim bolj telesno aktivna in da postopoma premikam svoje meje, delam na sebi. Želim si, da bi nekoč lahko pretekla ljubljanski maraton. Res pa je, da mi telo še vedno marsičesa ne dopušča. Spet se mi začenja tudi študij na Višji gostinski turistični šoli na Bledu, tako bom hodila na predavanja, ki se jih že kar veselim. Veselim se tudi druženj, hodim na srečanja mladih v okviru Zveze slepih in slabovidnih, seveda pa znam tudi počivati.

Torej vam nekako uspeva živeti življenje, običajno za dekleta vaše starosti?

Tako je. V bistvu počnem vse kot pred boleznijo, le da malo drugače. Skušam živeti karseda običajno in kljub slepoti uspešno izpolnjujem dnevne obveznosti – pač po svoje. Imam dve osebni asistentki, ki me prideta iskat na dom in peljeta po opravkih, na primer k zdravniku, na kakšen sestanek … Prilagajam se in drugi se prilagodijo meni; sem in tja kdo ne ve, da zelo slabo slišim, in potem mu pač povem in začne govoriti glasneje – in nekako gre brez težav. Vse gre.

»Ne dovolim, da bi jaz postala moja bolezen – jaz sem jaz! Že od nekaj pozitivna, srčna, radovedna.«

Vsega šestnajst let ste imeli, ko so vam odkrili tumor v glavi. Šestnajst let, najbolj divje in brezskrbno obdobje v življenju – pa se tako konča. To je moral biti strašen šok.

Res je bil šok. Bila sem prisiljena odrasti čez noč, nisem imela možnosti, da bi se kaj dosti preizpraševala in razmišljala o okoliščinah – morala sem samo paziti, da ne zdrsnem, in delovati, da ozdravim. Vse drugo je takoj odpadlo. V trenutku se je vse spremenilo, moje otroštvo je bilo končano. Vsi načrti, vse želje za prihodnost so se razblinili. Tedaj sem si urejala vozniško dovoljenje, iz česar seveda prav tako ni bilo nič. Življenje me je potopilo na dno in le od mene je bilo odvisno, ali bom tam tudi ostala ali pa bom sprejela svojo novo realnost in se skušala prilagoditi.

Slovenija

Kako svet ravna z levorokci

In kaj vas je odtrgalo od dna? Kaj vas žene skozi preizkušnje?

Zagotovo moji najbližji, torej prijatelji in družina. Mami me je ves čas spodbujala in mi govorila, naj imam dvignjeno glavo – ker bi lahko bilo še slabše. In bi res lahko bilo. Ne vidim in tudi ne slišim dobro in ne morem na žurke in koncerte, ker se v mojem slušnem aparatu vsi zvoki zmešajo v nedoločno zmešnjavo – lahko pa se še vedno pogovarjam z ljudmi. Zelo koristno je, če ti lahko nekdo tudi v takšnih situacijah kaže svetle plati tvojega življenja. Predvsem pa sem že sama po naravi neuničljiva optimistka. Ko sem kot deklica izvedela, da imam v glavi maligni tumor, sem rekla mami: »Ne skrbi, mi bomo to zmogli!« Ta misel, ta moja odločnost me je držala pokonci. Če sem to rekla, potem mora držati.

Jaka Koren

V kolikšni meri se danes poistovetite s to izkušnjo, z rakom, ki ste ga preboleli dvakrat?

Bolezen me je zaznamovala, ni pa me prevzela. Ne morem zanikati, da je ta izkušnja pomemben del tega, kar sem danes. Ne nazadnje je v veliki meri določila moje odraščanje in oblikovanje lastne identitete. Spremenila me je, pa če mi je to všeč ali ne. Razstavila me je in na novo postavila, mi dala nove vrednote in prepričanja, izbrisala stare predsodke. Ne dovolim pa, da bi jaz postala moja bolezen – jaz sem jaz! Že od nekaj pozitivna, srčna, radovedna.

Pa vas je bolezen česa naučila? Ali pa je bilo vse skupaj »brez zveze«?

O da, marsičesa me je naučila ta bolezen: da je treba živeti tukaj in zdaj, uživati v vsakem trenutku, se prepustiti toku, ne pogrevati reči za nazaj in ne delati prevelikih in preveč natančnih načrtov za naprej. Bolezen mi je pokazala, kar je res pomembno. Izguba sluha in še posebej vida, ki je naše ključno čutilo, sta bili veliki lekciji. Težko je bilo in najbolj si želim, da bi lahko gledala naravo v vseh njenih oblikah in v vsej njeni lepoti. Večji del svojega življenja sem videla; šla sem na sprehod in videla sem zelenje listov na drevesih, iskrenje vode, svetlobo sonca – potem pa mi je bilo to odvzeto. Vseeno pa pravim, da je že moralo biti tako. Ker sicer ne bi bila, kar sem, in ne bi počela, kar počnem. Tako pa sem tukaj in hvaležna, ko slišim ptičje petje ali na licu začutim sončni žarek. Bolj čuječa sem, bolj prisotna in neprimerno bolj radostna, ker sem živa. In čeprav sem slepa, še vedno pomnim, kako je svet videti – in tega mi ne more nihče vzeti.

»O da, marsičesa me je naučila ta bolezen: da je treba živeti tukaj in zdaj, uživati v vsakem trenutku, se prepustiti toku, ne pogrevati reči za nazaj in ne delati prevelikih in preveč natančnih načrtov za naprej. Bolezen mi je pokazala, kar je res pomembno.«

Ste se v najtežjih trenutkih spraševali o smislu vsega tega, o življenju in o višji sili, pa o tem, kaj je po smrti?

Mislim, da se v takšnih okoliščinah nihče ne zmore izmakniti tem velikim vprašanjem. Sama sem v takšnih trenutkih prišla do spoznanja, da je preprosto moralo biti točno tako in nič drugače. In da se vsaka stvar zgodi z namenom, zato je treba zaupati življenju in mu prepustiti, da te vodi, kakor ti je namenjeno. Verjamem v višjo silo, ki nas usmerja in tudi varuje. Sem kristjanka, čeprav nisem tako dogmatična in ne hodim v cerkev; imam svoj intimni odnos z bogom. Tudi zaradi tega odnosa verjamem, da sem vse to dala skozi z nekim razlogom; verjamem pa tudi, da imam svetu dati še marsikaj. V tem občutku sem lahko našla tolažbo.

· Domači

Konec ljubezni, a ne posla: zakoca Vlašič po 30 letih ločena

Pa vas še kdaj stisne pri srcu?

Dostikrat. Želim si, da bi lahko videla, in vedno mi je težko, ko slišim svoje domače, ko si med seboj govorijo, kako lep dan je zunaj ... Toda jaz imam trdno upanje, da bom nekoč spregledala. Neki občutek v srcu mi pravi, da bo tako, in jaz mu verjamem. Moram samo dati svojemu telesu čas, da si povsem opomore.

V javnosti še vedno poteka debata o evtanaziji. Med tistimi, ki so se že odločili zanjo in jo v tujini tudi izvedli, je bilo kar nekaj neozdravljivih onkoloških bolnikov. Kakšno je vaše stališče?

Jaka Koren

Moje mnenje je, da trpljenje lahko doseže točko, ko postane nevzdržno. In kadar je nekomu tako hudo, ima pravico, da se tega trpljenja odreši. Pravica do te odločitve bi morala biti po mojem zagotovljena vsakomur. Lahko je drugim govoriti, da je treba živeti, a živi vsak zase in v svojem telesu. In če nekdo v tem telesu ne more več živeti, če torej nima več volje za naprej, je prav, da ima možnost svobodne odločitve o svoji usodi.

No, ob polemikah okoli evtanazije se slovenska javnost prepira tudi glede leve in desne politike, premierjeve ohceti, Gaze, mobilnih telefonov, umetne inteligence, podnebnih sprememb … V kolikšni meri se sami po vsem, kar ste prestali, vključujete v te razprave?

Kaj pa vem. Ne spremljam dosti poročil in te zadeve zame niso zelo pomembne. Saj verjetno so – to je naša družba, naš svet. Sama se trudim, da ga varujem, in skušam pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč. Vendar pa kot posameznica ne morem narediti čudežev. Tako nekako bolj iz ozadja spremljam in sledim dogajanju, kjer lahko, pa pomagam.

»Imam trdno upanje, da bom nekoč spregledala. Neki občutek v srcu mi pravi, da bo tako, in jaz mu verjamem.«

Kdo vas pri tem navdihuje?

V prvi vrsti moji soborci in soborke iz Zlate pentljice ter iz Zveze društev slepih in slabovidnih. Ljudje, ki ne obupujejo; njihovih zgodb je ogromno in skoraj vsak dan slišim kakšno. Takole iz glave mi prva pride na misel Tina Zore, ki prav tako deluje v Inštitutu Zlata pentljica; ona je zbolela že zelo, zelo zgodaj, pravzaprav v najbolj ranem otroštvu, nakar se je morala skoraj vse življenje boriti z boleznijo in je prestala že več kot 50 operacij, pa je kljub temu sonček pozitivne energije, ki nas vse spodbuja in motivira. Ona je med vzori, ki mi dokazujejo, da je mogoče vse – če je le volja!

Sicer pravite, da nima smisla načrtovati življenja, vendarle pa je smiselno imeti cilje. Kaj si torej želite?

Želim si, da bi še naprej ostala pri Inštituta Zlata pentljica in ozaveščala družbo o vseh vidikih življenja z rakom. Sem štipendistka Katrinega sklada, v katerem inštitut zbira donacije za štipendije, ki nam vsem, ki jih prejemamo, pomenijo ogromno – želim si ljudi spodbuditi, da vanj prispevajo še več. Želim si tudi, da bi uspešno dokončala študij iz dela v gozdnem velnesu, ker imam izredno rada naravo in me zelo vleče v to vrsto terapije, ki lahko pomaga mnogim ljudem. Kar se tiče odnosov, pa si želim partnerja, ki bi me razumel in  bil tudi moj prijatelj. Na splošno pa si želim, da bi skupnosti – in tako tudi ljudem, ki berejo te vrstice – prenesla sporočilo, da je treba živeti tukaj in zdaj. Ter iskati drobce veselja in pozitive, te majhne draguljčke, ki sestavljajo človekov vsakdan – in biti hvaležen zanje. Kadar pa namesto njih naletimo na preizkušnje, ne pobegnimo pred njimi in ne zlomimo se, temveč se iz njih učimo; življenje je učenje!