Operna pevka, ki srečo najde v naravi in preprostosti
Operna pevka Sabina Cvilak po sijajnih nastopih mir najde doma – v družbi hčerke, narave in konj. Zdaj se pripravlja na vlogo Evite Peron.

Tekst: Damijan Vinter
Čeprav je profesionalno življenje posvetila glasbi ter žanje uspehe na domačih in tujih opernih odrih, uživa v preprostih stvareh. V času, ki ga preživlja z enajstletno hčerko Rene, v naravi, ki obdaja njuno domovanje, in v ljubezni do živali. Predvsem konjev. Po vseh vajah, nastopih in potovanjih najde svoj mir in srečo na obrobju Maribora. Tu je postala del skupnosti, ki še najde čas drug za drugega, pa naj bo na skupnih izletih z otroki ali v priložnostnem druženju. Te dni dosti časa posveča tudi argentinski ikoni Eviti Peron, ki jo bo na odru mariborskega gledališča upodobila v slavnem muzikalu A. L. Webbra in Tima Ricea.
Vaš prvi spomin na petje in glasbo?
Sploh ne vem, da kdaj ne bi pela. V vrtcu zborček, osnovnošolski zborček, pa vso srednjo šolo in glasbeno šolo klavir. A takrat nisem pomislila, da bi to lahko bilo resno. Po gimnaziji se mi ni sanjalo, kaj bi, pa sem se vpisala na biokemijo, ker me je zanimala biologija. Videla sem se kot raziskovalka nekje v Kongu, v džungli (smeh).

Kaj je vplivalo na odločitev, da se podate na pot profesionalne operne pevke?
Tik pred vpisom me je učiteljica solo petja vprašala: »Sabina, pa ne bi ti šla na sprejemne izpite v Gradec?« in sem pomislila: »Je to sploh možno?« Nikoli prej nisem razmišljala, da bi to lahko postal moj poklic. A ko sem naredila sprejemce, je postalo čisto samoumevno. Starši so bili seveda šokirani, saj sem jih z odločitvijo presenetila čez noč. Nisem dobro obvladala jezika, a ko si nekaj vtepeš v glavo, potem je to to.
Preživljate se z glasom, ki je občutljiv instrument. Kako skrbite zanj?
Ne bi govorila o tem, kaj se zgodi, kadar smo bolni, ker vsi vemo, da takrat nimaš izbire. Bolj bi rada poudarila, kako na glas vplivajo emotivne spremembe, stres in slabo počutje v smislu ženskih težav, mesečnega cikla in hormonskih sprememb. S tem se, posebej dekleta – pa tudi fantje, vsaj kar se tiče emocij – ukvarjamo neprestano. In to težko zakamufliraš. Ničkolikokrat se mi je že zgodilo, da sem si rekla, sedaj pa sem pogruntala, kako gre, a se že naslednjič to ni obneslo. Vedno znova se potrudiš, da daš od sebe vse, kar lahko.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

E-novice · Estrada
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se