Shutterstock

Sem zadnjič stala pred pultom in gledala, kako si ženska za blagajno nekaj zapisuje. Ooo, levičarka, sem vzkliknila, jaz tudi! Ko bi vedeli, je vzdihnila, koliko sem zaradi tega pretrpela. Meni levoročnost ni pustila nobenih travm, čeprav mi je v prvem razredu učiteljica kar naprej govorila, naj prestavim pero v desno roko. Sem bila pragmatično dete in sem potrpežljivo naredila, kar mi je rekla, potem sem ga pa tisti hip, ko mi je pokazala hrbet, spet vzela nazaj v levo. Nato je lepega dne odnehala.

Moj oče je pravil, da zato, ker je šel v šolo in jim rekel, naj me pustijo pri miru. In vse od takrat nemoteno pišem z levo, ampak ne sprašujte, kakšni so bili moji zvezki, ko smo se učili pisati z nalivnim peresom in sem sveže črnilo z roko sproti razmazala za sabo! Potem sem se, kot vsi levoroki otroci, naučila pisati tako, da ne packam več. Nekateri otroci to rešijo tako, da komolec naslonijo nad vrstico in zvijejo zapestje, kar je precej čudno videti. Tudi jedla sem z levo in so me doma pustili čisto pri miru, potem sem se pa lepega dne sredi kosila brez posebnega razloga odločila, da ne bom več, prestavila žlico v drugo roko in od takrat jem z desno. Kako svet diskriminira levičarje, opazim samo še takrat, ko mi dajo podpisati kakšen dokument in je na pultu svinčnik na vrvici pritrjen čisto na desni, če ga primeš z levo roko, je vrvica prekratka. Takrat si v brado ogorčeno godem o zapostavljanju levorokih.

Shutterstock

Vsak dan je levi dan

Letos smo ga zamudili, dan levorokih je prišel in minil 13. avgusta, ampak kdo pravi, da ne more biti vsak dan dan levorokcev? Bomo pogledali, koliko nas je, zakaj smo taki in kako svet dela z nami. Pogostejši izraz za levorokca je levičar (redkejša pa sta levak in levičnik), ampak ker levičar lahko pomeni tudi človeka z levimi političnimi prepričanji, se bomo v tem povsem nepolitičnem članku večinoma držali kar levorokca.

In je pravila, kako so jo še kot otroka udarili po levi, če je z njo prijela svinčnik – ne močno, pa vendarle – pa kako so imeli na faksu tiste stole s pritrjeno mizico za pisanje, ki je bila zanjo na napačni strani … Res, svet ni bil – in še vedno ni – prijazen do levorokih.

Okrog deset odstotkov ljudi na svetu je levorokih, številka ostaja bolj ali manj stalna, deset odstotkov levorokih je bilo že med neandertalci. Ni pa v vseh državah enako, največ levorokih naj bi imele Nizozemska (13,2 odstotka), ZDA (13,1) in Kanada (12,8). Na dnu lestvice so Kitajska (3,5 odstotka; domnevajo, da zato, ker tam levoročnost preganjajo in levoroke otroke navajajo, da pišejo z desno), Japonska (4,7) in Indija (5,2). Za Slovenijo nimamo podatkov, umetna inteligenca je dala vse od sebe in nazadnje turobno vzdihnila, da ni našla nobene zanesljive nacionalne študije ali statistike o levorokih Slovencih.

Levoročnost je višja pri moških, med njimi je enajst odstotkov levorokcev, žensk pa je samo osem odstotkov. Zakaj smo levoroki? 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana