revija Jana

»Katarina, moraš se dobiti z eno žensko, nekaj ima zate,« je bil skrivnosten. Priznam, bila sem močno začudena. Kaj zaboga mi pošilja s tistega konca sveta? V glavi sem že vizualizirala kakšne sumljive substance ali pa, v najboljšem primeru, nagačeno koalo, ki bi potem zmedeno strmela z ene od mojih polic.

Odnosi

Onkološka bolnica št. 6196: Epilog trboveljske burleske ali maske so padle

Rahlo skeptična, a radovedna kot vedno, sem se dogovorila za kavo s to neznanko. In namesto prepovedanih tovorov me je pričakala čudovita ženska, umetnica Eva Mlinar. V roke mi je predala svoje delo in v tistem trenutku je ves skepticizem izpuhtel. Pred mano je bila ilustracija ženske, ki ponosno stoji nad zmajem, ki ga je pravkar premagala. Ta podoba zmage, moči in preživetja me je zadela naravnost v srce.     

##PAIDBREAK##

In prav ta ilustracija je postala popolna metafora za zgodbo, ki sem jo slišala danes. Zgodbo o Vedrani Rudan. O hrvaški pisateljici sem že pisala, vsi jo poznamo po njenem brezkompromisnem, ostrem jeziku in neustrašnosti. Že dve leti bije hudo bitko z rakom žolčevodov, metastaze so se razširile povsod. Vedrana je metastaze na jetrih zdravila z moderno, ultra natančno stereotaktično radioterapijo (SBRT). Sliši se vrhunsko, skoraj vesoljsko, a cena je bila previsoka. Kot stranski učinek je dobila kronično razjedo na dvanajstniku, in ta jo je dobesedno izpila.

Shujšala je 15 kilogramov, trpela neznosne bolečine in nenehno slabost. Postelja, tišina in popolna nemoč. »Bolečine so bile hude, slabost stalna. Nisem mogla jesti ne piti,« pravi Vedrana. In kar je najhuje – zaradi tega stanja niso mogli nadaljevati z nujno onkološko terapijo. Standardna medicina je dvignila roke, razjeda se ni vdala. Marca lani je Vedrana razkrila, da si je želela evtanazijo, a je tako oslabela, da se ni mogla niti usesti v avto, kaj šele odpotovati v Švico, zato je od te namere odstopila. Nato pa se je zgodil preobrat in me kot novinarko in človeka fasciniral. Lahko bi rekla, da je zgodba z reškega kliničnega centra naravnost filmska, a s srhljivo realnostjo, ki jo razume le nekdo, ki je šel skozi onkološki pekel. 

Ekipa v KBC Rijeka se je odločila za pionirsko potezo – uporabili so hiperbarično kisikovo terapijo (HBOT). Gre za metodo, kjer bolnik v posebni komori pod visokim tlakom diha čisti kisik. Čeprav metodo poznajo, je za zaplete po tej specifični radioterapiji trebuha niso uporabili še nikoli na svetu. Šli so na »vse ali nič«, ker druge možnosti preprosto ni bilo. In zgodilo se je nemogoče. Rezultati so bili čudežni. Vedrana poroča, da nima več bolečin, pridobila je težo in se vrnila v življenje.

Ob pisanju teh vrstic sem se spomnila na svojo pokojno prijateljico Vesno. Tudi ona je imela zaradi onkološkega zdravljenja notranje razjede in je hodila v hiperbarično komoro, mislim da na medicinsko fakulteto. Spomnim se, kako mi je navdušeno pripovedovala o pozitivnih izkušnjah, o tistem kratkem olajšanju in moči, ki ji jo je vdihnil čisti kisik. Žal je bilo v njenem primeru vse skupaj prepozno. A njeno pričevanje o tem, kako ji je terapija vsaj za trenutek povrnila dostojanstvo in človeško počutje v boju z boleznijo, mi še danes odzvanja v glavi.                                                               

Prav zato je ta zgodba o Vedrani tako pomembna. Je upanje za tisoče onkoloških bolnikov, ki se zlomijo pod težo stranskih učinkov. Znanstveniki pravijo, da je HBOT fascinantna tehnologija: telo dobi do desetkrat več kisika kot običajno, ta pa prodre v uničena in vneta tkiva ter jim vdahne novo življenje. To ni le lajšanje bolečine, to je možnost, da se bitka z rakom sploh lahko nadaljuje.                                                                             

Kje smo tukaj mi? V Sloveniji hiperbarično medicino imamo, imamo vrhunske strokovnjake, a dostopnost do pravih medicinskih komor na napotnico je naša šibka točka. Čakalne dobe so nerazumno dolge, ljudje pa so prisiljeni v drage samoplačniške storitve (1 ura komore stane okoli 100 evrov). Srčno upam, da bo ta uspeh na Reki predramil naše zdravstvene oblasti in da bodo to metodo vključili v standardne protokole, preden bo za koga, tako kot je bilo za mojo Vesno, prepozno.                                                   

Zdravljenje raka je bitka, ki poteka na dveh frontah: proti bolezni in proti stranskim učinkom, ki te včasih pokopljejo prej kot rak sam. Zgodba Vedrane Rudan nam sporoča: ne obupajte. Tudi ko standardne poti odpovedujejo, se lahko nekje skriva rešitev. Človek v takšnih trenutkih spozna, kako majhen je svet za ljubezen in kako malo je v resnici potrebno zanjo. Včasih je to klic prijatelja iz Avstralije, včasih umetnina Eve Mlinar, včasih pa čisti kisik pod tlakom in ena trmasta ženska, ki se preprosto ne pusti premagati.

revija Jana