Sonja Javornik

Že ko se je predstavil in z nasmeškom stisnil roko, je bilo jasno, zakaj je Marko Čižman tako priljubljen med svojimi verniki. Pred leti je bil župnik v Podutiku, zdaj pa četrto leto poučuje na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja vero in kulturo. Čižman ima kar nekaj konjičkov. Najbolj znan je po kuhanju – je celo šolan kuhar, vendar se je nato odločil za cerkev. Pred kratkim je izšla njegova druga kuharska knjiga Gremo kuhat II, v kateri je zbral recepte za vse okuse in priložnosti.

Tujina

Slovenski župnik na Grenlandiji: Ne smemo molčati

Pred štirimi leti ste postali učitelj. Kako se razumete z učenci?

Pri tistih do petega razreda pravzaprav nikoli ne moreš biti povsem pripravljen. Vedno so na preži, da bi te presenetili. Človek ne sme biti utrujen, vedno moraš imeti dobro energijo v razredu.

##PAIDBREAK##

Seveda še vedno delujem tudi na duhovniškem področju, tako da v tem smislu nisem prikrajšan. Razlika je le v tem, da so otroci redko utrujeni; vedno imajo polne baterije in zahtevajo, da si med njimi prisoten z dobro energijo.

V šolah se pritožujejo, kakšen izziv so današnji otroci zaradi uporabe naprav, ki zmanjšujejo njihovo koncentracijo. Kaj opažate vi?

To drži. Pri nas v šoli sicer telefoni niso dovoljeni; če jih imajo s seboj, se jim odvzamejo. To se mi zdi pravilno, saj se tako družijo v živo in ne preko naprav. Do petega razreda imamo tudi učilnico v naravi, kjer prevladajo nogomet in druge igre, takrat jim telefon sploh ni zanimiv. Težava je pogosto doma. Starši včasih nimajo energije, da bi se vse popoldne ukvarjali z otrokom, zato se telefon zdi kot obojestransko dobra, hitra rešitev, ki pa dolgoročno prinaša kup težav.

Očitno vam je novi izziv všeč?

Res je. Ko sem prišel na šolo, sem dobil čudovit razred. Zelo dobro smo se razumeli, urniki so se nam ujemali in pogosto smo v šolski kuhinji skupaj kuhali. Predvsem fantom je to zelo ustrezalo. Niso marali dolge teorije, zato smo preprosto prišli, skuhali, pojedli in pospravili. No, pri pospravljanju so se nekateri začeli izgovarjati, da se jim mudi. (smeh)

Sonja Javornik

Ste recepte za novo knjigo torej preizkusili s svojimi učenci?

Tisto leto smo res naredili veliko uporabnih receptov, ki so zdaj tudi v moji knjigi Gremo kuhat II. Na primer tisti z vlečenim testom: testo narežeš na kvadrate, premažeš ponev z maslom, nanjo položiš testo in daš na srednjo temperaturo. Nato gor namažeš jajce, dodaš topljen sir, naribano zelenjavo, začimbe in kečap, nato pa vse skupaj zavihaš in popečeš. To je jed, ki se naredi v samo desetih minutah in so jo otroci nato pripravljali tudi sami doma.

V knjigi imate tudi sicer kup praktičnih, hitrih receptov.

Res je, nekateri so zelo preprosti, tako da so primerni tudi za take, ki še niso kuhali ali nimajo časa. Za vse priložnosti pač.

Kot župnik ste z ljudmi v vseh fazah življenja od rojstva do porok in na vseh prelomnicah, tudi ob smrti bližnjih jim stojite ob strani. Kaj pa vi? Se kdaj počutite osamljenega in pogrešate partnerico, ki bi bila z vami v dobrem in slabem?

Gotovo pridejo obdobja, ko bi bila podpora partnerice dobrodošla. A po drugi strani je naš poklic poseben. Na župniji se večina dela odvija popoldne in zvečer, ravno takrat, ko se doma zbere družina. Če bi imel ženo, bi me verjetno hitro opomnila, da me nikoli ni doma. (nasmešek) V tem smislu je to lahko problematično. Imam pa srečo, da sem družaben človek in zato ne čutim osamljenosti.

Prijatelji me pogosto povabijo k sebi, pa v hiši živim še z nekaterimi drugimi duhovniki, tako da praznike preživimo skupaj. Na dopust grem vsako leto za en teden popolnoma sam, kar mi ustreza, da se glava umiri. Potem pa grem še za nekaj dni z družbo in je bolj živo. Včasih je dobro, da se moraš še komu prilagoditi, da ni vse samo v tvojem ritmu, poleg tega vsak prinese svojo energijo, več se dogaja … Pa tudi kuhati za enega je včasih nepraktično – za več ljudi se splača kupiti večje kose rib ali liter smetane, da te v trgovini ne gledajo čudno, ko kupuješ en sam korenček. (nasmešek)

V zadnjem času je slišati, da imate v Cerkvi izziv, ker ni dovolj duhovnikov. Verjetno bi pomagalo, če ne bi bilo več obveznega celibata. Mislite, da bo na tem področju prišlo do spremembe?

Celibat je v zahodni Cerkvi prisoten že zelo dolgo. Poročenim kolegom, ki me sprašujejo o tem, včasih malo v hecu odgovorim, da manjka tudi dobrih mož. Veliko je takšnih, ki so s punco tri leta, imajo se lepo, a ne upajo stopiti korak naprej, ji dati prstana in pokazati, da so moški. Potrebujemo duhovnike, potrebujemo pa tudi moške, ki so se sposobni odločiti. Če pogledamo pravoslavne ali protestantske brate, ki se lahko poročijo, vidimo, da to prinaša spet nove izzive.

Ko imaš družino, ne moreš na majhno župnijo, ker moraš plačati položnice in preživeti otroke. Kot samski duhovnik si svobodnejši; ljudje poskrbijo zate, če vidijo, da jih imaš rad. Prav tako je težko seliti otroke vsakih deset let. Cerkev bo morda nekoč ugriznila v to jabolko, a za zdaj je tako, kot je. Je pa res – če je žena podporna, lahko par čudovito dela skupaj, če pa te partnerka ne želi deliti z ljudmi, nastane težava. Povsod so prednosti in tudi slabosti.

Ste imeli kdaj kakšno oboževalko? Ste bili kdaj v skušnjavi?

No, vsekakor ni nikoli nobena ženska pri spovedi omenila, da bi bila strašno zaljubljena vame. (nasmešek) Normalen človek je gotovo komu všečen. Nekoč sem gledal film o mladem duhovniku, ki mu je starejši kolega rekel: »Normalno je, da se zaljubiš.« Tudi če bi bil poročen, bi se morda kdaj zagledal v drugo, a bistvo je, da ostaneš zvest svoji odločitvi. To je moška drža. Če ne bi bilo izzivov, bi bilo biti duhovnik preveč preprosto. Srce včasih res želi po svoje, a če bi vedno sledili le srcu, bi v življenju nenehno vse menjavali.

Kaj pa vam ljudje povedo pri spovedi? Ste kdaj izvedeli za kakšen zločin?

Tisti, ki delajo hude zločine, običajno ne pridejo k spovedi. (nasmešek) O sami vsebini spovedi sicer ne govorimo, a če ljudje presodijo, da si vreden zaupanja, ti povedo marsikaj. Vedo, da to ne gre nikamor naprej.

Se vam zdi, da je spoved lahko tudi potuha? Nevernim grehi pač niso kar tako odpuščeni.

Če kdo tako gleda, sploh ni dojel bistva spovedi. Otrokom in odraslim vedno rečem: »Izberi si eno stvar, ki jo boš od zdaj naprej popravil.« Namen spovedi je napredek. Spomnimo se zgodbe o Jezusovih besedah ženski, ki so jo hoteli kamenjati: »Pojdi in odslej ne greši več.« Spoved je prošnja za moč, da delaš na sebi. Če se iz napake nekaj naučiš, je to »milostna napaka«, saj si kot človek napredoval.

Kateri je po vašem mnenju najhujši od smrtnih grehov?

Vsak je hud. Če je smrten, te odžene v smrt, kajne?

Torej nimate svoje lestvice?

Ne. Veste, modri ljudje pravijo, da so najnevarnejši mali grehi. Velikega se paziš, malih pa ne. Na primer nenehno nezadovoljstvo, ko človek nenehno kritizira in uničuje okolje okrog sebe, je lahko res neprijetno. Tega sploh ni na seznamu velikih grehov, a naredi ogromno škode. Nasprotno nekdo, ki zna pohvaliti in prinesti pozitivno energijo, pomaga drugim napredovati. Ob takem človeku se drugi počutijo bolje. Pomembno je tudi, da ni obsojajoč, da zna nekomu, ki je nekaj naredil slabo, reči, da to sicer ni dobro, a pojdimo naprej, zdaj smo se nekaj novega naučili …

Bi se strinjali, da je pohlep danes največja težava? Zaradi njega namreč uničujemo naravo in ustvarjamo neenakost.

Jaz stvari na globalni ravni ne morem spreminjati, lahko pa pohlep opazujem na mikro ravni. Kaj je pohlep? To, da se ne moreš ustaviti. Na primer, že ko greva na telefon za pet minut, pa ostaneva pol ure, je pohlepno dejanje. Ali ko si z mize vzameš sedem najboljših piškotov. Ali pa ko nekdo drugemu sploh ne pusti do besede. Naš boj se začne tukaj. Ko začnemo urejati te stvari pri sebi, se marsikaj reši tudi na višji ravni. Vsi smo včasih pohlepni, a lažje je s prstom kazati na tiste, ki so še bolj.

Kako gledate na svet, kjer nekateri letijo v vesolje, drugi pa umirajo zaradi revščine in vojn, kot recimo v Ukrajini ali Gazi?

Midva tega na najini ravni ne bova rešila. Lahko pa molim in delam v svojem okolju. Ko se je začela vojna v Ukrajini, je veliko ljudi le govorilo. Poznam pa človeka, ki je naročil 50 toplih jopic in jih poslal tja. To je tisto, kar lahko naredimo. Namesto da se žreva zaradi stvari, do katerih nimava dostopa, lahko vsak od naju kupi teh 50 jopic in jih podari. Se pač odpoveš kakšni svoji požrešnosti.

V današnji družbi je veliko osamljenosti in anksioznosti. Je tega več, ker ljudje niso več verni? Vera je vendarle povezovala ljudi v skupnost.

Verniki imamo popolnoma enake težave kot neverni. Čeprav izraza »neverniki« ne maram, saj se v vsaki težki situaciji človek nekam obrne. Kolega mi je pripovedoval o krščanskem sodelavcu, ki ga je nekdo nenehno zbadal zaradi vere. Ko pa je bila ta oseba v hudi stiski, ker neka gospa ni mogla ne umreti ne odpustiti, so ga poklicali.

On je bil prej njen župnik, zato je bil seznanjen s hudo krivico, ki so ji jo naredili njeni bližnji. Šel je k njej in ji rekel: »Vem, da tega, kar so vam naredili, ne morete odpustiti in pravzaprav bi bilo težko zahtevati, da bi to storili sami.« Spomnil pa jo je na Jezusa, ki je ljudem le pomagal, pa so ga vseeno izdali in križali. Rekel ji je: »Vi ste le človek, Jezus pa je Bog. Ali zmorete to težavo preprosto dati njemu v roke? Naj on naredi z njo, kar želi.« Ko je rekla, da zmore, sta skupaj molila in predala to breme. Gospa je nato v miru zaspala. Veren človek morda lažje spusti breme, ker ga ima komu predati. Neveren pa nima nikogar, zato mu svetujem, naj to preda vsaj kakšni »višji sili«, da ga stvari ne obtežijo preveč.

revija Jana