Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Da so ženske »zavzele« tudi frajtonarico, že dolgo vemo. Tjaša Lesjak in Danaja Grebenc, obe svetovni in državni prvakinji, nosilki številnih priznanj in nagrad, ocenjujeta, da so ženske na tekmovanjih praviloma uspešnejše zato, ker so vztrajnejše in bolj disciplinirane. Zakaj pa njihovi moški kolegi prevladujejo kot ustanovitelji in vodje ansamblov? »Ker gredo lažje od doma, ženske imamo še vedno močnejši čut, da je skrb za družino naša odgovornost,« razmišlja Tjaša, ki je skupaj z Danajo ob Velenjskem jezeru sodelovala pri nedeljskem podiranju Guinnessovega rekorda v najbolj množičnem igranju harmonike.

Tjaša Lesjak iz Črnove, kraja v velenjski občini, je svetovna prvakinja leta 2022, zmagovalka Avsenikovega tekmovanja, dvakratna zmagovalka Zlate harmonike Ljubečne, državna prvakinja v letih 2021 in 2023. Na takšno tekmovanje se glasbenik pripravlja več kot leto, zato sta vztrajnost in disciplina nujna predpogoja, ob tem pa tudi želja po napredku. Za Tjašo, ki jo je harmonika osvojila v tretjem razredu osnovne šole, so bila tekmovanja vedno posebne vrste motivacija.

Tudi njena mama je igrala diatonično harmoniko in bila med prvimi učenci Roberta Goterja, ki ga mnogi poznajo po podiranju Guinnessovega rekorda v neprekinjenem igranju harmonike. Mama ne igra več, tu so služba, delo na kmetiji, doma so trije otroci – poleg Tjaše njen mlajši brat (igra bas kitaro) in sestra, s katero sta nekaj časa nastopali v duetu, saj je Ema odlična pevka. Zdaj poje pri zasedbi Prebrisani muzikanti, Tjašo pa je kot diplomirano medicinsko sestro pogoltnila služba v Zdravstvenem domu Celje, kjer v centru za krepitev zdravja dela z otroki s čezmerno telesno težo.

Primož Lavre

Oder ji daje moč

Zanimanje za igranje harmonike se krepi, še vedno jo igra več fantov, ampak razlika v številu med dekleti in fanti se vztrajno manjša. Kot otrok se je Tjaša vedno bolj navduševala za fantovske igrice, njena najljubša barva je bila modra, tako ni nihče med sovrstniki dvignil obrvi, ko si je izbrala harmoniko. So jo pa vedno »porabili« na vseh mogočih prireditvah, kar je bilo Tjaši všeč. »Oder ti da dragocene izkušnje, voljo in moč, da vztrajaš, si želiš več znanja in vaj.«

Diatonično harmoniko se je učila le po posluhu, a se je kot srednješolka odločila tudi za glasbeno šolo s klavirsko harmoniko in v dveh letih z zasebnim učiteljem (Robijem Novakom, ki pomaga tudi pri ansamblu Saša Avsenika) opravila vse izpite nižje glasbene šole (šest razredov). Nekdaj si je želela ustanoviti svoj ansambel, a je spoznala, da je za to treba ogromno odrekanja, veliko odsotnosti od doma. Zato druženje s harmoniko nadaljuje kot učiteljica tega inštrumenta, ki se lahko primerja z vsakim drugim. »To ni samo ljudski inštrument, s katerim igramo le narodno-zabavno glasbo. Ko sem začela tekmovati, sva z učiteljem Nejcem Pačnikom začela razvijati tudi druge žanre, kot je tango, mazurka, samba ... Bolj ko si odprt za glasbo, več lahko daš inštrumentu.«

Primož Lavre

V valčke izlije dušo

 Ljubezen do harmonike ne popušča, čeprav zaradi obveznosti ne igra več toliko, a vsaj pol urice dnevno ji še vedno posveti (čez vikend tudi kakšno uro več). Takrat preigra zlate standarde, med njimi so ji posebej dragi valčki, v katere lahko izlije dušo. Najraje zaigra kakšnega Avsenikovega, Klavžarjevega (Mamina ruta), tudi Slakovi in Miheličevi komadi so ji všeč. Naštela je same legende, tako rekoč klasike narodno-zabavne glasbe, nad novejšimi narodno-zabavnimi skladbami pa ni preveč navdušena, strah jo je, da bi se vse te lepe melodije spremenile v divjanje brez repa in glave. Zdi se ji, da novodobne skladbe premnogi ansambli ustvarjajo samo za veselice, za žurko. Kritična je tudi do besedil, ki v zadnjem času praviloma namigujejo (le) na spolnost.

Ker ima rada takšne izzive, kot je podiranje rekorda, se je nedeljskega druženja harmonikarjev veselila, nanj je prijavila tudi precej svojih učencev. »Veliko mi pomeni, da bi rekord množičnega igranja harmonike pripadel Sloveniji.«

Primož Lavre

Danaja Grebenc

Dravograjčanka harmoniko igra že 14 let, začela je že v vrtcu, stara komaj pet. Navdušil jo je očka, ki je zelo rad poslušal narodno-zabavno glasbo in gledal TV Golico. »Mama je bila sprva malce proti, ker ji narodno-zabavna glasba ni bila všeč, in mi je predlagala kitaro. A sem vztrajala, in takoj ko sem po poskusni uri učenja prišla domov in ji zaigrala pesem Kuža pazi, je spoznala, da je moja želja po harmoniki res velika. Kaj hitro se je tudi ona navdušila nad narodno-zabavno muziko. Sem edinka, starša pa ne igrata nobenega inštrumenta. Imam pa bratrance, teto in kar nekaj sorodnikov, ki igrajo različne inštrumente, nekateri so tudi dolga let igrali v godbi na pihala.«

Po dveh letih učenja v Glasbeni šoli Roberta Goterja je posebno vez stkala z novim mentorjem Klemnom Rošerjem. »V meni je videl potencial, saj sem zelo pridno in vztrajno vadila ter hitro napredovala. Po nekaj mesecih mi je predlagal prvo tekmovanje.«

Serijska zmagovalka

Na različnih tekmovanjih je osvojila 110 zmag, domače police se šibijo pod skupno 170 nagradami s tekmovanj doma in po svetu. Med njimi omenimo, da je petkratna mladinska svetovna prvakinja in evropska prvakinja (2022 in 2024), zmagovalka Zlate harmonike Ljubečne, absolutna prvakinja tekmovanja za veliko nagrado Avsenik ter trikratna absolutna državna prvakinja. Izjemno vlogo je odigral, kot pravi, njen zlati mentor Klemen. »Ni bil samo moj mentor in pedagog, temveč tudi psiholog, znal me je pomiriti ob vsakem večjem pomembnem nastopu, z leti pa sva spletla tudi prijateljsko vez,« pravi Danaja, študentka psihologije na Filozofski fakulteti Univerze Maribor.

»Ko se enkrat odločiš za sodelovanje na tekmovanjih, moraš še veliko več vaditi – tudi po več ur dnevno. S tem pridobivaš vedno več znanja, izkušenj, na tekmovanjih pa pred veččlansko komisijo praktično pokažeš, česa si se s trdim in vztrajnim delom naučil. Vsaka zmaga je dokaz, da oba z mentorjem delava dobro in pravilno,« razmišlja ljubiteljica narodno-zabavnih skladb, ki je z leti zaradi tekmovanj prehajala na zahtevnejše zvrsti glasbe, kot so samba, tango, džez – in jih tudi vzljubila.

Ključ za notranje ravnovesje

Kot dekletce je harmoniko doživljala predvsem kot igro, veselje. Zdela se ji je nekaj posebnega, ker je s svojim zvokom vedno povezovala ljudi in ustvarjala dobro voljo. »Z leti pa je moj odnos do harmonike in glasbe postal veliko globlji. Danes to dojemam kot del svoje identitete in osebne rasti. Naučila me je discipline, vztrajnosti, potrpežljivosti, tudi tega, kako pomembno je verjeti vase. Kot študentka psihologije danes še bolj razumem, kako močno glasba vpliva na človeka – na čustva, povezanost med ljudmi in notranje ravnovesje. Harmonika zame ni več samo inštrument, ampak način izražanja in stik z ljudmi.«

Se sploh da opisati notranji svet, ko raztegne meh in zdrsi po tipkah? »Gre za zelo poseben občutek. Ko začnem igrati, se umirim in hkrati oživim; pozabim na vsakodnevne skrbi in sem popolnoma prisotna v glasbi. Imam občutek, kot da harmonika skupaj z mano diha in pripoveduje zgodbo brez besed. Zato je igranje zame nekaj zelo osebnega in iskrenega.«
Tudi Danaja znanje že predaja drugim – je mentorica v Glasbeni šoli Rošer, na daljavo poučuje tudi učence iz tujine (Švica in Nemčija) in upa, da bo lahko svoj bodoči poklic še dolga leta združevala s poučevanjem harmonike.
Usodnega »rekordnega« dne se je veselila, saj je lepo biti del tako povezovalnega dogodka. »Takšni trenutki pokažejo, kako močno tradicijo ima harmonika pri nas in koliko pozitivne energije lahko ustvari.«

revija Jana