Šimen Zupančič

Slovenija velja za tako imenovano mokro družbo, alkohol je pri nas del široko sprejete kulture, a pogosto tudi način spoprijemanja s stiskami. Zgodbe, ko nekdo prizna, da ima težavo, so redke. Matjaž Berčon, direktor Komunale Kranj, ki se je po lanski vpletenosti v prometno nesrečo odločil za zdravljenje, danes o tem govori odkrito. Ker to želi. Ker ve, da se marsikdo znajde na podobni poti, pa si tega (še) ne upa priznati naglas. Predvsem zaradi stigme okolja, ki bi ga lahko imelo za slabiča.

V oporo mu je partnerica Bojana, ki je to pot doživljala z druge strani, a zato nič manj intenzivno. Pravita, da njuna zgodba ni zgodba o padcu, temveč o tem, kaj se zgodi, ko si človek zares prizna, da potrebuje pomoč, in ob sebi najde ljudi, ki ga na tej poti ne zapustijo.

##PAIDBREAK##

Pijte, samo pijte

 »Pred več kot desetimi leti so se pojavila prva resna opozorila, da je alkohol težava. Ne tako, da bi se nekega jutra zbudil s spoznanjem, ampak postopoma, z opozorili družine, prošnjami, svarili, drobnimi zbadljivimi pripombami, ki jih človek najprej še z lahkoto odrine. V sebi sem vedel, da stvar ni več nedolžna, vendar pravo spoznanje ne pride hitro,« pove Matjaž Berčon, ki je pozneje na kliniki slišal, da lahko mine skoraj desetletje, preden si človek zares prizna, da alkohol ni več le spremljevalec družabnosti ali sprostitve, temveč resen bolezenski problem. Danes se mu to zdi natančen opis tega, kar se mu je dogajalo.

»Slovenci se radi nagradimo s pijačo. Če je bil dober dan, se kaj popije. Če je bil slab, tudi. Če je za tabo uspešen projekt, si 'zaslužiš'. Če si pod stresom, si 'pomagaš'. Zdaj tudi drugače gledam na stvari, ki so bile zame nekoč običajne. Recimo turistični projekti s fontanami vina, piva in podobnim. Po eni strani super turistični produkt, po drugi pa … kaj sporočamo s tem? Pijte, še pijte, zastonj vam damo, samo pijte.«

Prav v tem vidi eno večjih težav – kot družba si pogosto ne znamo več ustvariti zdrave sodbe o tem, kaj je običajno in kaj ni. Prav to se mu danes zdi najbolj zahrbtno. Pri njem alkohol ni bil povezan z vsakodnevno neobvladljivo željo. Ravno nasprotno: vmes so bila dolga obdobja brez pitja, tudi večmesečna. Zato je bilo lažje verjeti, da ima vse pod nadzorom.

Tudi telo včasih dolgo ne opozori

»Praktično sploh ne vem, kaj je to maček. Medtem ko nekateri po nekaj kozarcih obležijo za dva ali tri dni, sem sam dolga leta ostajal telesno presenetljivo odporen. Malo je genetika, malo navajenost, malo pa življenjski ritem in hitro si lahko začneš govoriti, da pri tebi ni tako hudo. Danes vem, da je bila prav telesna vzdržljivost del prevare. Redko se je začelo v gostilni. Velikokrat je šlo za navadne, prijetne situacije: klepet, malo narezka, obisk pri znancu. Ali pa za nekaj, kar je v naši kulturi še posebej nevarno: občutek zaslužene nagrade. Ko sem imel za sabo lep družinski vikend, zelo dober in uspešen dan v službi … dajva nekaj narezat, pa nekaj popit ...« Alkohol je bil zanj potrditev, da je bilo nekaj dobro opravljeno. To je past, ki jo je najtežje prepoznati.

Prvi poskus je prekinila korona

 »Preprosto sem prišel do tega, da grem na zdravljenje, z resnim namenom, ker so se stvari začele kopičiti,« se spominja. Toda zdravljenje se je prekinilo zaradi okužbe na oddelku in po dobrih štirinajstih dneh se je vrnil domov. Ostal je občutek, da je nekaj vendarle že naredil. Danes vidi, da je bil to nevaren vmesni prostor, dovolj, da si človek za trenutek oddahne, premalo, da bi se v njem kaj zares premaknilo. Po neuspelem prvem poskusu so prišli znani scenariji: akcija štirideset dni brez alkohola, malo discipline, malo samopomoči, nekaj zmagoslavja nad seboj. Potem pa nagrada. »Ah, zmagal sem, štirideset dni … zdaj sem si pa zaslužil nagrado,« danes pove stavek iz starega življenja, ki ga zdaj sliši drugače. Bil je eden tistih, ki so dolgo verjeli, da zmorejo sami. Zdravljenje ga je naučilo, da odvisnost ni nekaj, kar bi človek uredil s kratkimi akcijami, postom ali lastnimi dogovori. »To ni slepič, ki ti ga odrežejo, pa ga nimaš več.«

Najhujši so prvi dnevi resnice

 Ko se je dokončno odločil za zdravljenje na kliniki, je bil v nekaj dneh hospitaliziran. Doma je bilo treba čez noč poskrbeti za živali na kmetiji, organizirati delo, službene obveznosti. Vikend pred sprejemom je bil po njegovih besedah preizkus zdržljivosti. Zdržati sram, medijski pritisk, zmedo, strah in zavedanje, da se je nekaj nepovratno razgalilo. Na kliniki je izklopil telefon, stik z zunanjim svetom zmanjšal na minimum in ostal sam s sabo. »Takrat si sam, v stiski, negotovosti, kaj se bo zgodilo, kako boš to prebrodil,« pravi. Na oddelku je gledal ljudi, ki niso zdržali več kot nekaj dni. »Po dveh, treh dneh preprosto 'scagajo',« pove Matjaž, ki zdaj še toliko bolj poudarja, da uspešnost zdravljenja ni odvisna samo od zdravnikov in terapevtov, temveč tudi od tega, koliko je človek pripravljen sodelovati. Pri odvisnosti ne gre samo za to, da nehaš piti. Gre za to, da začneš spreminjati življenjske navade.

Javni linč in nič pomeni nič

 Berčon priznava, da je bil po vsem, kar se je zgodilo, dnevno »na tapeti«. Marsikdo ga je vprašal, kako je zdržal, ne da bi spet podlegel. Del odgovora vidi v tem, da je že desetletja v javnem prostoru in vajen pritiska. »A še pomembnejše se mi zdi nekaj drugega. Zdravljenje me je res močno okrepilo. Ne toliko v smislu trde kože, ampak samorefleksije, odnosa do drugih in predvsem notranje priprave.« Danes se ne ukvarja več toliko z logistiko izogibanja kolikor s tem, kako vsak dan postaviti na noge z jasnimi prioritetami in cilji. 

O alkoholu zdaj govori asketsko. »Nič je nič. Niti pike. Ni tega, da bomo pa vseeno ob praznikih ali v primerni družbi.« Ta izjava zveni kot nekaj, do česar človek pride šele po dolgem kroženju okrog sebe. Pravi, da si ljudje radi iščemo alibije: ta pije več kot jaz, oni je hujši, tretji pa itak ne prizna. »Ljudje vedno iščemo izgovore, da skrijemo svojo šibkost.« Prav v tem vidi enega od najmočnejših mehanizmov odvisnosti, ki si jih posamezniki in družba sploh ne priznamo.

Ko partnerica živi na trnih

Velik del njegove treznosti danes sloni na podpori doma. »Pomembno je razumevanje najožje družine. Praznovanja so po novem brez buteljke,« pravi. Tudi v službi je bil deležen izjemno korektnega odnosa. Nihče mu ne naroči piva, nihče ga ne sili, nihče ne preverja. Morda se to sliši kot majhna stvar, a pri zdravljenju odvisnosti je podpora okolice lahko odločilna. Veliko ljudi po njegovih besedah pade prav zato, ker okolica njihove abstinence ne jemlje zares niti je ne dojema kot potrebne.

Bojana je vso zgodbo doživljala z druge strani. »Sprva sem si res zatiskala oči. Oh, saj ni pijanec, saj ni tako težko, ima stresno službo, življenjske preizkušnje za sabo, to je pač le obdobje,« pove. Ker pri njem alkohol, kaos in razpad niso bili ves čas navzoči. Dolga obdobja ni pil, bil je dobre volje, prisoten, povsem običajen. Potem pa je prišel tisti en kozarec. »Ko pa je spil tistega, sem vedela, da je zavozil. Nisi ga mogel priklicati na telefon, nisi vedel, kaj se mu je zgodilo.« Ostala je sama z vsemi bremeni. »Skrbi  te zanj. Čakaj, pa zakaj me skrbi zate, če mi to delaš?« je vprašanje, ki jo je dolgo spremljalo.

Občutki krivde in jeze

Partnerji odvisnikov pogosto živijo v nenavadnem prepletu skrbi, jeze in samoizpraševanja. Tudi sama se je spraševala: »Kaj sem naredila narobe, da moraš piti? A ti je res tako težko v življenju?« Danes to pove glasno, brez olepševanja, ker ve, da so taki občutki pri bližnjih pogosti in ker se o njih premalo govori. Težko je gledati človeka, ki ga imaš rad, kako izginja iz odnosa in vsakdana, še težje pa je priznati, da te je ob tem tudi sram, da si jezen in da te vse skupaj izčrpava. Bojano je prav javno razkritje po nesreči dokončno premaknilo. »Takrat sem prišla do spoznanja: zdaj je pa res dovolj, ne bom ga več postavljala na prvo mesto v svojem življenju. Odločila sem se zase in za otroke. Ne proti njemu, ampak proti temu, da bi vsi skupaj še naprej živeli po ritmu njegovih razvad. Tudi če to pomeni, da bom morala žrtvovati družino.« To ni bila hladna odločitev, ampak ena najtežjih oblik ljubezni – da postaviš mejo, ker drugače izgineš tudi sam.

Skupne terapije niso bile lahke

Bojana odkrito pove, da ji je bilo na začetku zelo težko hoditi na skupne terapije. »Morala sem malo potlačiti vso to svojo jezo, pa svoj ego tudi. Verjamem, da brez tega najbrž ne bi več sedela skupaj.« Prav v tem je eden pomembnih poudarkov njune zgodbe – odvisnosti se ne zdravi samo človek, ki pije. Zdravi se tudi odnos. In čeprav odgovornost za zdravljenje nosi odvisnik, morajo svoj del resnice pogosto pogledati tudi najbližji. Ko Matjaž govori o Bojani, je v njegovem glasu čutiti hvaležnost brez velikih besed. »Bila je opora v smislu, da kljub temu, kar sem počel, na koncu ni vrgla puške v koruzo. Vem, da bi me lahko že zdavnaj pustila in da je imela za to več kot dovolj razlogov. Prav zato njene prisotnosti ne jemljem kot samoumevne.«

Treznost se vidi v navadnih stvareh

Bojana pravi, da se je kakovost življenja po zdravljenju neprimerno izboljšala. Ne zaradi velikih izjav, temveč zaradi vsakdanjih dokazov. »Imaš nekoga, na kogar lahko računaš. Če reče, da bo pobral otroke v vrtcu, jih bo res pobral. Pripravi sobe za goste. Ni treba več izbirati med dojenčkom, živalmi, delom in paniko.« Po njenem se prava sprememba pokaže prav v zanesljivosti, ki jo je prej odnesla vsaka nova »alkoholna turneja«.

Odkritost je prinesla še eno nepričakovano posledico: po tihem so začeli prihajati k njemu ljudje. Znanci, sodelavci, prijatelji. »Zdaj prav namensko pridejo, ker vedo, da lahko. Prihajajo z lastnimi zgodbami, z omahovanjem, s polpriznanji in vprašanji, ali se da še enkrat poskusiti. Da ne bo pomote, sam pri tem ne želim pametovati,« pravi novi Matjaž in doda nekaj, kar v tej zgodbi ostane kot pomembno sporočilo: »Če je kdo v stiski, naj pride k meni, pa se bova pogovarjala.« Življenje po alkoholu se začne z drobnimi vsakodnevnimi odločitvami. »Morda je največji nauk moje zgodbe v iskrenem priznanju, da se tudi trezni še učimo živeti. Dan za dnem.«

Doma ni več nobene steklenice

Pri zdravljenih alkoholikih tudi simbolne stvari štejejo. Na vprašanje, ali imajo doma še alkohol, je odgovor jasen: »Preprosto ga ni, to smo uredili že zdavnaj. Za naju to ni pretiravanje, ampak mir. Veliko ljudi pri zdravljenju nima te sreče, saj svojci ne razumejo, zakaj ne bi bilo doma vina za goste ali za praznike,« pravi Matjaž Berčon in doda: »Prijatelji so prišli k tebi! Mislim, da nihče ni prišel zaradi platoja piva.«

revija Jana