Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»V nekem trenutku mi je počil film, ker sem imel vsega dovolj. Spomnil sem se ponudbe stranke SD, naj kandidiram za poslanca, pred prejšnjimi volitvami. Takrat me to ni zanimalo, sedaj pa me mora, ker je vrag odnesel šalo! Poklical sem jih in povedal, da sem pripravljen,« mi je Jonas Žnidaršič povedal pred dobrimi štirimi leti, ko sem ga spraševala o razlogih, zakaj je šel v politiko. Na letošnjih volitvah ni več prišel v parlament, zato sem ga ponovno obiskala in vprašala, ali kaj obžaluje, da se je odločil za politiko. Jonas me je pričakal na vrtu s skrbno postriženo travo (ne, ni on kosil, saj imajo kosilnico, ki to zmore sama). Na svoje delo je ponosen, očitno pa so bila štiri leta v parlamentu tudi zabavna, saj obljublja novo stand up predstavo.

Politika

Vika Potočnik: Dolžnost vsakega od nas je, da se upremo vojni

Ko ste začeli poslanski mandat, ste bili polni navdušenja nad tem, da imate priložnost nekaj spremeniti. Kako pa zdaj gledate nanj?

Danes sem pač zadovoljen z opravljenim delom. Zdi se mi, da sem bil zelo dober poslanec. Moja kvaliteta je predvsem v tem, da nisem tja v tri dni metal besed in nisem govoril praznih stvari, ki sem jim bil neštetokrat priča v debatah v parlamentu. To je bil tudi najtežji del moje službe – prenašati nenehno zbadanje in željo po zadnji besedi. Da se debata kar ne neha, ves čas eno in isto; pri kakšnem zakonu ali amandmaju se poslanci zataknejo pri eni stvari in potem živijo v veri, da bodo drug drugega prepričali v svoj prav. Če vidiš, da se človeka ne da prepričati, nehaj vendar! Za to je bilo zapravljenih neskončno ur.

Potem se strinjate s tem, da je razprava omejena na pet minut, kar je uvedel novi predsednik državnega zbora?

Strinjam se z vsem, kar je za vse enako. Če je za vse enako, potem je to pravilo. In se nagibam k temu, ja. Čeprav je imel Černač, ko je to predlagal, svoje računice, ki jih ne razumem čisto dobro. Nekdo je izjavil, da če ne moreš stvari povedati v petih minutah, bodi raje tiho, in s tem se strinjam. Res so kakšne stvari bolj zapletene, ampak načelno pa drži.

Koliko se je resnična izkušnja razlikovala od predstave, ki ste jo imeli o poslanskem delu?

Zelo. Zelo! Bil sem izredno naiven, ker se s politiko pravzaprav nisem nikoli prej ukvarjal. Naj to počnejo drugi, pametnejši od mene, sem si mislil. Ko sem se vključil, sem bil zelo razočaran in sem izgubil iluzije o tem, kaj politika sploh je. Po drugi strani pa so me nekatere stvari pozitivno presenetile.

Katere?

Recimo nekateri poslanci. Za marsikoga sem lahko rekel: Saj ta pa ni neumen, dobro govori, resno misli …

Pravite, da ste bili po svoji presoji dober poslanec. Pa vendar so vas v javnosti tudi kritizirali. Predvsem z argumentom, da se vas itak ni opazilo.

Nisem silil v ospredje. Pravzaprav se je v naši poslanski skupini vedno našel kdo, ki sem ga grozno občudoval. Tam se nisem počutil kot najpametnejši in sem dostikrat raje prepustil besedo drugemu.

Kdo je po vaši presoji dober poslanec?

Nekdo, ki je aktiven in uresničuje želje svojega volilnega telesa. Tudi jaz sem dal kakšen predlog, imel sem ideje glede digitalne preobrazbe Slovenije, o katerih smo debatirali … Pa vendar ni šlo vse skozi. Kar se tiče idealnega poslanca, lahko naštejem le puhlice: načelen, pošten, resnicoljuben, nekoruptiven … Lažje bi odgovoril na vprašanje, kdo se mi je zdel dober poslanec.

Kdo torej?

Klakočar Zupančičeva se mi je zdela odlična predsednica državnega zbora. Potem naš Bakovič, pa Meira Hot. Pravzaprav bi lahko naštel celo našo poslansko skupino! V opoziciji pa recimo Hoivik, ki je bil priden in za desnico nenavadno konstruktiven, čeprav je seveda zadrgnjen, da bi ga človek najraje mahnil. (nasmešek) Ampak če je kdo priden, mu je treba prikimati. Janez Janša je bil recimo tudi zmeraj tih. Povedal ni nič več kot jaz, redkokdaj sem ga slišal.

Slovenija

Od posmeha do spoznanja: vplivneži so resen posel

Sta šla kdaj na kavo?

Ne. Med nama ni bilo magnetizma, da bi šla na kavo. Sva bila bolj na distanci.

V javnost prihajajo informacije, da naj bi se v parlamentu poslanci nasprotnega pola med sabo blazno prepirali, v resnici pa prijateljujejo in je vse dogovorjeno. Ste videli takšne igrice?

To o zakulisnih igricah poslušam ves čas, a jih nisem opazil niti se nisem gibal v tistih krogih. O tem ne vem ničesar.

Mateja J. Potočnik

Kaj vas je še presenetilo v parlamentu?

Debate na odborih, ki so precej drugačne kot v glavni dvorani. Razumem, da poslanci radi nastopajo na sejah, kjer je televizijski prenos in so kamere. Na odborih je sicer tudi kamera, ampak je vseeno bolj skrita, zato očitno taka razlika. Tudi tam je prisoten velik užitek pri zbadanju drug drugega. To je na odborih najboljši šport. (nasmešek) Pa tisto, ko se kdo dela strokovnjaka: »Dajmo se pomiriti, gospod Černač, nismo otroci.« Če bi meni kdo tako govoril, bi me kar usekalo, saj je to pasivno-agresivno poniževanje.

Kaj pa drugi zaposleni v parlamentu? Kako ste se razumeli z njimi?

Osebje je res odlično. To moram povedati – poslanci so eno, notri pa je še ogromno osebja, ki skrbi za tehniko, urnike, razdeljevanje kartic, listov za podpise, beleženje in razdeljevanje volilnih tablic. Potem je tu še bife, ki čisto lepo operira, pa natakarji, ki raznašajo kavo po vseh nadstropjih … Najboljši pa so strokovni sodelavci! To je ogrodje, ki drži vse skupaj. V SD smo imeli odlične sodelavce, ki pripravijo vse gradivo, saj ne moreš biti zmeraj sam najpametnejši. Ko vprašaš, kako naj glasuješ, ti strokovnjaki razložijo, kaj je pametno in kaj gre po naših načelih. Hvala bogu za strokovne sodelavce, ki vedo, kaj vse tiste cifre pomenijo!

Ste vedno glasovali po svoji vesti ali ste morali skleniti kakšne kompromise?

Silil me ni nihče. Glasoval sem v duhu poslanske skupine in stranke SD. Nisem našel razloga, da bi šel po svoje. Če si socialni demokrat, si socialni demokrat. Zakaj bi glasoval drugače kot stranka, katere vrednote podpiraš?

Koliko pa je v politiki ljudi, ki jih zanima samo, da se bodo dobro okoristili?

Jaz sploh ne vem, kako se to naredi! Kakšne korupcije nisem opazil. Bil sem morda preveč naivno slep niti ni nihče prišel k meni s kakšno ponudbo. Ni mi ni jasno, kakšen načrt bi moral narediti, da bi se kot poslanec okoristil. Bi moral iti do kakšne firme? Ne bi vedel …

Je bila poslanska plača večja od prihodkov, ki ste jih imeli pred tem?

Že prej sem normalno služil denar z nastopanjem in si nabral tudi nekaj prihrankov. Poslanska plača je bila morda malo nad rangom, ki sem ga imel pred tem, zato sem bil zadovoljen, čeprav sem v preteklosti lahko zaslužil tudi neprimerno več. Vsekakor je manj stresa, ko je zagotovljena plača za štiri leta. Pri nastopanju namreč nikoli ne veš, ali boš imel delo naslednji teden ali mesec. Tole je bilo fino, prav po slovensko – brez tveganja in živciranja.

Zakaj torej niste poskrbeli, da bi bili še enkrat izvoljeni?

Saj sem se trudil, vendar sem padel v neizvoljiv okraj. Kolegi iz SD so imeli drugačne načrte. V moj bivši okraj je prišla Mojca Pašek, in to je pač to. Tam, kjer sem doma, je kandidirala ona, jaz pa sem bil nekje v Črnučah …

Ste obžalovali izgubo poslanskega mesta?

Ne, saj sem se tudi malo naveličal tega dela. Na neki način sem nekaj opravil, na drug pa izgubil veliko časa. Sem pa bil vmes priden in sem napisal scenarij za film, za kriminalko. Z režiserjem Klemnom Dvornikom se dogovarjava, da bi se zdaj prijavili na razpis. Tako da tega časa nisem čisto vrgel stran.

Kako pa vidite trenutno dogajanje v parlamentu?

Zmeden sem, ker je vse velika zmeda. Ne vem, kaj bo. Seveda se nam zdaj svetlika desna vlada, in to mi ne ustreza. Nisem zadovoljen z razvojem dogodkov.

Z interventnim zakonom si nova vlada že prizadeva, da bi čim prej porušili nekatere stvari, ki ste jih vi gradili. Je to za vas frustrirajoče?

Seveda. Zmeraj me frustrira, kadar stvari ne gredo po mojih željah.

Vaša vlada je imela kar nekaj afer, recimo računalniki, ki so še zmeraj v skladišču. Ali niste mogli kot računalnikar kaj svetovati pri tem?

Če bi jih bilo treba popraviti, bi jih že »porihtal«. Ampak kaj naj naredim s skladiščem računalnikov? Jaz se razumem na tehnologijo, ne pa na skladišča.

Ste dobili kakšne nove prijatelje med politiki?

S svojo poslansko skupino sem še vedno v stiku. Prijatelji in znanci ostajajo, zagotovo se bomo še srečali.

Se vam zdi, da je vaša vlada v štirih letih naredila dovolj?

Seveda bi lahko bilo bolje. Tako smo bili srečni, ko je Janša padel in je nastopil Golob. Ljudje so plesali na ulicah in zavel je veter upanja, češ, zdaj pa bo, končno nekdo, ki se razume na denar … Potem je pa vse malo razvodenelo. Žal. Zdi se mi, da smo naredili, kar se je dalo. Kaj pa bi lahko? Naj bi na hodniku pocukal Goloba za rokav in bi on rekel: »Ja, Jonas, imaš prav!« Verjetno ne.

Kako pa komentirate dogajanje v svetu?

Bolno je, nevarno in skrb zbujajoče. Res ni dobro. Trump ni v redu. Izrael, Iranci, Hormuška ožina ... Ta počasni vzpon desnice me skrbi.

Kaj še počnete? Ali morda že razmišljate o upokojitvi?

V penzijo še ne grem, saj še nimam dovolj let. Malo iščem nove poti, trenutno sem v prostem teku. Pripravljam pa nov stand up. Verjetno bom šel po Sloveniji s šalami, ki so se nabrale v času poslanske službe.

Bo to torej politični stand up?

Recimo. Na nekoga bo že treba pljuvati. (nasmešek)

Kaj niso danes politiki že bolj smešni od komikov? Kaj niso posnetki, kako se Trumpu dobrikajo v Ovalni pisarni, kot bi gledal Monty Phyton?

Že samo njegova omemba me ujezi. Pri nas vsaj ni tako grozno, nimamo tako zabitih politikov. Janša je brihten, Stojanović je brihten, Han je brihten, naši so brihtni. Golob ni neumen – naiven morda, ampak brihten. Hvala bogu nimamo takšnih budal. Si pa nekateri jemljejo Trumpa za svojega in so ponosni nanj, tega pa ne razumem. Kako lahko nekdo take »ven meče« in je predsednik najmočnejše države na svetu? In ima dostop do rdečega gumba?

V svoji karieri ste delovali v zelo različnih miljejih – med računalnikarji, umetniki, v gledališču, na pop sceni in nazadnje v politiki. Je povsod podobno? Kje je bilo največ intrig in narcisov?

Jaz povsod vidim predvsem povprečno sivino. Kjerkoli si, se nabere malo takšnih in malo drugačnih.

Kje pa so bila najlepša dekleta?

Na gimnaziji!

revija Jana