Profimedia

"Sin je že od malega zelo občutljiv. Vsaka malenkost ga prizadene, pogosto joka, ne zaradi sebe, ampak zaradi tega, kar se dogaja drugim. Zdaj je v sedmem razredu in zgodilo se mu je, da je bil na poti domov priča zmerjanju fanta iz sosednjega razreda. Ko se je hotel postaviti zanj, so ga večji fantje, ki so žrtev ustrahovali, nadrli, ustrašil se je in se umaknil, čeprav ga je fant proseče gledal. Vse je poznal.

Domov je prijokal, nad nasilneži je bil močno razočaran, fant se mu je smilil, povedal je, da je bil popolnoma nebogljen. Po opozorilu si v prepir ni upal poseči, povedati razredničarki pa si zdaj tudi ne upa, ker ga je strah, da ga bodo imeli za tistega, ki toži, in se bodo spravili še nanj. Razumem, da se je umaknil, razumem, da ga je strah, se mi pa smili, ker vidim, da si vse zelo žene k srcu. Doma je jokal zaradi tega in tožil, da je zatajil, da je strahopeten. Rekel je, da mu je šlo na jok že takrat, ko je odhajal, in je bil vesel, da drugi tega niso videli, ker bi ga zaradi tega zafrkavali, da pa ga še vedno spremlja fantov preplašeni pogled. Srce se mi trga, ko ga vidim v taki stiski. Kaj bo z njim, če ga vse tako prizadene?"

Bea

Empatija in sočutje sta pomembni osebnostni lastnosti

Če vam povem po resnici, so mi mnogo mnogo bližje ljudje, ki popazijo na druge in jim ni vseeno, kako se kdo počuti. Res je, da odrasli, ki imajo te lastnosti, nekoliko teže živijo, ko so priča grozodejstvom po svetu in doma, na katera ne morejo vplivati. Ko spremljamo današnje politično dogajanje, se zdi, da jo je sočutje pobrisalo in se vdrlo v zemljo, saj gre predvsem za nadvlado, tudi na grd način, z zmerjanjem in žaljenjem. Ampak rubrika ni namenjena političnim komentarjem, ni pa presenečenje, če se potem tudi otroci začenjajo deliti na »mi« in »oni«. Kot je sam izkusil, se je težko postaviti nasproti skupini, in na to nasilneži računajo. V smislu – če nisi z nami, si proti nam.

Osebni arhiv

Želja pripadati je v obdobju mladostništva izjemno močna

 Gručo nasilnežev je gnala spodbuda opazovalcev. Razložite mu, da se skriva v ozadju trpinčenja pogosto strah pred drugimi in nikakor pogum. Pogovorite se tudi o dejstvu, da so v svojem bistvu silno šibki in si na tak način gradijo ego. Žal je to le razlaga in ne opravičilo.

Drug mehanizem se vključi pri opazovalcih, ki si ne upajo poseči vmes zaradi strahu, da potem ne bi bili oni tisti, nad katerimi bi se drugi znašali. Marsikdo tako reagira zaradi socialnega pritiska in ne, ker bi se z dejanjem strinjal.

Glodajo ga občutki krivde

 Zdi se mu, da zaradi občutljivosti ni reagiral, kot bi si želel, in to ga teži. Zagotovite mu, da tako medsebojno obračunavanje nikakor ni sprejemljivo, pa tudi, da cenite, da se tudi njemu zdi tako. Potolažite ga, da je dobro ocenil, da s svojim morebitnim posegom ne bi ničesar dosegel, kar je ustrezna reakcija, pametno pa bi bilo, da se pogovorite, kaj pa vseeno lahko naredi.

Povedati za tako dejanje pomeni postaviti se zase in tudi za druge, ki to potrebujejo

Razčistite z njim, da je tožarjenje aktivnost, s katero želi nekdo drugemu škoditi, čisto drugačno dejanje pa je nekoga zaščititi in poiskati pomoč pri odraslem, kadar ne zmore sam. Povedati nekomu, ki lahko pomaga, pomeni postaviti se zase in za druge, ki so nemočni.

Dva od treh možnih odzivov se večinoma ne obneseta

Poseči v skupino je ne tako redko tveganje, ki ga je vaš sin pametno ocenil kot neprimerno, le pasivnost in pogled stran pa tudi ne pomagata. Kaj še ostaja in kaj lahko naredite? Nekaj ste že. Pogovor o tem, kaj je doživel, o njegovem razmišljanju in predvsem sprejemanje njegovega čustvenega odziva so dragocen prispevek, da lahko izrazi svojo stisko.

Narobe svet je, da je bolj nerodno žrtvam kot nasilnežem

 Situacijo je dobro izkoristiti za razmišljanje, kakšna reakcija bi bila v prihodnje ob takem dogodku ustrezna. Dobro je poiskati pomoč odraslega, da pomaga rešiti situacijo in zaščititi žrtev. Sam lahko pozneje pristopi k otroku, vpletenem v dogajanje, ga pobara, kako se počuti, ter se z njim pogovori, kot ste se vi pogovarjali njim. To bi manjšalo njegov strah in ga navdalo z občutkom, da ima kljub vsemu v rokah nekaj nadzora, kar bi ga zaščitilo pred notranjim konfliktom, ki ga prežema.

Hudo je, da živimo v svetu, ki ima sočutje za šibkost

 Fanta pohvalite, ker ima odprto srce in razvit čut za pravičnost. Zato tudi bolj občuti krivice kot drugi. Občutljivost ni slaba, če ga naučite, da vsega pač ne more spremeniti. Kar lahko, pa naj. Najpomembnejše je, da neha razmišljati o sebi slabšalno in da se zaveda, da sta njegova občutljivost in sposobnost dar in ne ovira. Žal bi bilo utopično misliti, da lahko spremenimo svet, lahko pa vplivamo nase, na naše najbližje in na naš osebni, ožji svet. Prepričana sem: če bi vsi tako delali, bi postal naš svet lepši in pravičnejši za vse. Srečno!

  Eva