revija Jana

»Ovce«, »nevedni«, »zaslepljeni«, »oprani možgani«, »farmacevtski hlapci«, »plačanci«, »prodane duše«, »idioti«, »bedaki«, »Big Pharma služi«, »vlada vas nadzoruje«. »Zgrožena sem, kakšne laži objavljate«, »Kako vas ni sram«. Komentarji na družbenih omrežjih, elektronska sporočila, pisma bralcev, celo klici na osebni telefon. Takšen je bil odziv na moj članek o rezultatih izjemno obsežne francoske raziskave o umrljivosti med cepljenimi s cepivi mRNA in tistimi, ki se niso cepili.

Zdravje

V Sloveniji nasprotniki cepljenja glasni, a so v manjšini

Članek, ki je samo povzel ugotovitve študije, ki so jo, vsaj v besedah, težko pričakovali predvsem tisti, ki so do cepljenja skeptični. Velik del njihovih argumentov je temeljil prav na tem, da ni dokaza o neškodljivosti in da takšnih študij še ni, »ker nam rezultate skrivajo«.

Zdaj, ko jo imamo, iščejo, kako bi jo diskreditirali. Do mene osebno žal ali pa na srečo – ker si res ne želimo, da bi cepiva škodila – navkljub vsem razburjenim in ogorčenim odzivom ni prišel še niti en argument, na katerega bi lahko oprli resno, znanstveno podprto debato o raziskavi ali njenih zaključkih. Samo velike in težke besede ter osebni napadi. Žal pa se je tudi pri debati o cepljenju in medicini na splošno izkazalo, da imajo tudi samo besede zelo konkretne zdravstvene posledice.

##PAIDBREAK##

V zadnjem desetletju in nekaj več smo priča paradoksu: medicina še nikoli ni tako hitro napredovala, hkrati pa se znova pojavljajo bolezni, ki smo jih že skoraj izkoreninili. Ošpice, oslovski kašelj, davica, mumps in otroška paraliza po svetu naraščajo, nekatere so se že vrnile tudi v Evropo. Razlog je jasen. Ker je precepljenost padla pod mejo, ki nas še kolektivno zaščiti. Jasen je tudi vzrok. In ne, ne gre za spremenjeno delovanje virusov ali kaj podobnega.

Gre za to, da se ljudje izogibajo cepljenju. Gre za to, da živimo v času infodemije, kot je skovala izraz Svetovna zdravstvena organizacija. Dezinformacije, teorije zarot in napačne interpretacije znanstvenih podatkov se širijo podobno hitro in množično kot virus. Lažne novice, polresnice in organizirane kampanje proti cepljenju in medicini vplivajo na odločitve ljudi, te odločitve pa imajo resne ter merljive zdravstvene posledice.

Namen je vcepiti dvom

Lažne novice in zastraševalne kampanje niso vedno očitne. Ne spremlja jih velik napis »to ni res«. Pogosto so zapakirane v zgodbe, ki zvenijo osebno, iskreno, celo skrbno. »Poznam nekoga, ki je imel težave po cepljenju.« »Zakaj tega ne povedo v medijih?« »Raziskava, ki so jo skrili.« Veliko teh kampanj ne temelji na popolnih izmišljotinah, ampak na izkrivljanju. Vzamejo drobec resnice in ga raztegnejo čez celo sliko. Ena študija, en primer, en zaplet in to postane dokaz, da nekaj »ni varno«. Iz raziskave, na primer, izpostavijo en sam rezultat, ki se zdi problematičen, medtem ko ignorirajo celoto, ki kaže varnost ali učinkovitost. Tako delajo vtis, da je znanost razdeljena, čeprav v resnici ni. Radi tudi napačno uporabljajo statistiko. Relativna tveganja predstavijo kot absolutna, redke stranske učinke kot pogoste ali pa primerjajo neprimerljive skupine. Omejitve raziskave, ki jih kot standarden del vsake resne študije navedejo sami raziskovalci, zlorabljajo kot dokaz, da raziskava ni zanesljiva.

V znanosti pa navedene omejitve ne pomenijo, da je raziskava nezanesljiva, ampak le postavljajo meje, znotraj katerih lahko razumemo njene rezultate. Vsaka raziskava ima omejitve, ker je nemogoče zajeti vse, kar vpliva na, denimo, bolezen ali bolnika. Prav to povečuje verodostojnost raziskave, saj pokaže, kako daleč lahko njene ugotovitve posplošimo. Nekateri pa bi, kadar jim rezultat raziskave ni povšeči, radi na podlagi teh omejitev raziskavo razvrednotili. Tudi našemu uredništvu je bilo ponujeno, da bi omenjeno raziskavo »ustrezno tolmačili«. Ob tem ne morem mimo pomisleka, ali bi se jim študijo zdelo potrebno kaj posebej tolmačiti, tudi če bi pokazala, da cepiva škodijo.

Pomemben del teh kampanj je tudi sistematično spodkopavanje zaupanja v znanost, institucije in znanstvene raziskave. Raziskovalce označujejo kot pristranske, skorumpirane ali povezane s farmacevtsko industrijo, čeprav za to ni nobenega dokaza. Na koncu se zdi, da že samo dejstvo, da za določenimi podatki stoji znanost ali uradna ustanova, avtomatično pomeni, da ti niso zanesljivi. Strokovnjak je sam po sebi dokaz za »nezanesljivost« raziskave. Ta strategija ima dolgoročen učinek. Ko ljudje izgubijo zaupanje v institucije, kot so zdravstvene organizacije, univerze ali javni zavodi, postanejo dovzetnejši za alternativne razlage. Te so pogosto preprostejše, bolj čustvene in zato prepričljivejše, čeprav niso nujno resnične.

Ob tem se napada tudi tiste, ki informacije posredujejo. Zdravniki, raziskovalci in novinarji namesto argumentov dobijo etikete. Da so pristranski, da služijo nekomu, da skrivajo resnico. Ko medij poroča o preverjenih zdravstvenih informacijah, ga hitro označijo za pristranskega ali celo namenoma lažnivega. S tem se ustvarja splošen občutek, da ni mogoče zaupati nikomur.

Še eno orodje, po katerem posegajo kampanje, ki napadajo znanost, je jezik. Zapisi so šokantni, strašljivi, močno čustveni. In tukaj je njihova moč. Ne prepričajo nas nujno, da je vse narobe. A dovolj je, da v nas zasejejo dvom. Da si rečemo: kaj pa če? Mogoče še malo počakam. Mogoče preskočim. Mogoče to ni tako nujno. In prav ta »mogoče« je dovolj, da se veriga zaščite začne trgati. Najšibkejši člen v njej namreč niso znanstveni dokazi, ampak volja ljudi, da se po njih ravnajo. Ko pa enkrat začnemo dvomiti o vsem, postane resnica le še stvar odločitve, komu bomo verjeli, ne več dejstev.

Ko pade precepljenost

A dejstva so neizprosna in neovrgljiva, posledice infodemije pa kažejo zdravstvene statistike. Evropa je po desetletjih, ko so bile ošpice le še oddaljen spomin, leta 2019 zabeležila več kot 100.000 obolelih in 90 smrtnih žrtev. Med covidnimi zaprtji je število padlo, 2024. pa so se ošpice vrnile s 127.000 obolelimi in vsaj 38 umrlimi. Ključni razlog – padec precepljenosti pod prag kolektivne imunosti, ki je pri ošpicah okoli 95 odstotkov. V državah, kjer je ta delež padel le za nekaj odstotnih točk, so se pojavila žarišča okužb. Ta žarišča so se nato širila, saj ošpice sodijo med najbolj nalezljive bolezni.

Podoben vzorec se kaže pri drugih boleznih. Oslovski kašelj se v več evropskih državah vrača v valovih, zlasti med mladimi in dojenčki. Pri gripi pa raziskave kažejo, da nižja precepljenost starejših prinaša več hospitalizacij in smrti.

Slovenija je dolgo veljala za državo z zelo visoko precepljenostjo. To še vedno v neki meri drži, vendar se v zadnjih letih že pojavljajo razpoke. Precepljenost se pri nekaterih cepivih giblje okoli 90 do 95 odstotkov, kar je že pod kritično mejo za širjenje bolezni. Posledice so že merljive. Po podatkih NIJZ za leto 2024 se na več področjih bližamo mejam kolektivne imunosti, brez ustrezne zaščite pa ostaja velik delež otrok, ki so tudi sicer skupina, ki je najhitreje na udaru dvomljivcev. Tako skoraj 10 odstotkov predšolskih otrok ni zaščitenih pred davico, oslovskim kašljem in otroško paralizo, skoraj 20 odstotkov šolskih otrok pred davico, oslovskim kašljem in otroško paralizo, več kot 10 odstotkov šolskih otrok ni ustrezno zaščitenih pred ošpicami, mumpsom in rdečkami, več kot 30 odstotkov srednješolcev nima obnovljene zaščite pred tetanusom, več kot 25 odstotkov otrok, rojenih pred septembrom 2019, pa ni ustrezno zaščitenih pred hepatitisom B.

Pri otrocih vseh starosti ne dosegamo več praga kolektivne imunosti pri oslovskem kašlju. Medtem ko so predšolski otroci proti drugim nalezljivim boleznim še relativno dobro zaščiteni, pa pri šolskih otrocih ne dosegamo več niti praga kolektivne imunosti za davico in ošpice, zelo blizu zdrsa pa smo tudi pri otroški paralizi. Kaj to v praksi pomeni, pokažejo izbruhi, kot je bil leta 2024, ko smo potrdili kar 1.287 obolelih z oslovskim kašljem, večina med njimi je bila otrok in mladostnikov.

To je nekajkrat večja številka kot v preteklih letih. Ošpice se pojavljajo redkeje, vendar skoraj izključno pri necepljenih. Skrbi pa nas lahko tudi podatek, da se proti oslovskemu kašlju cepi le majhen delež nosečnic, kar pomeni, da novorojenčki, ki so najbolj ranljivi, ostajajo brez zaščite. A najšibkejši del v Sloveniji je precepljenost odraslih pri prostovoljnih in sezonskih cepljenjih, denimo za gripo. S tem bolezni seveda ne izpostavljamo le sebe, temveč tudi pripomoremo k širjenju med starejšimi in kroničnimi bolniki, ki lahko okužbo plačajo z življenjem.

Krivec – dvom

Ocenjujejo, da je cepljenje v zadnjih 50 letih rešilo najmanj 154 milijonov življenj. Raziskave kažejo, da že kratka izpostavljenost napačnim informacijam zmanjša pripravljenost ljudi, da se cepijo. Zdravje posameznika in družbe še zdaleč ni odvisno le od bolnišnic, zdravil in tehnologije, ampak v veliki meri tudi od naših prepričanj in ravnanja. Evropske in slovenske izkušnje jasno kažejo, da lahko že majhen padec zaupanja privede do opaznega porasta bolezni. Lažne novice niso samo problem interneta. So problem zdravja. Ne napadejo nas neposredno, temveč počasi. Z dvomom, nezaupanjem, z občutkom, da resnice ni več mogoče najti. Ne delujejo vedno takoj, pogosto so premiki v razmišljanju ljudi postopni. A ko »previdnost« do medicine postane razširjen pojav, se pokažejo otipljive zdravstvene posledice. V času, ko imamo na voljo učinkovita cepiva, presejalne programe in znanje, so številne bolezni preprečljive. Ni vprašanje, ali jih znamo ustaviti, temveč ali bomo kot družba ohranili dovolj zaupanja, da to znanje tudi uporabimo.

Danes se o zdravju ne odloča v prvi vrsti v ambulantah, temveč tudi na telefonih, v komentarjih, objavah, ki jih delimo naprej. Včasih imajo prav te objave večjo moč kot zdravniški nasvet.

Ni naključje, da kampanje rušenja znanosti napadajo prav tiste, ki bi lahko ponudili preverjene odgovore: medije, strokovnjake, institucije. Če ljudje ne verjamejo nikomur, postanejo bolj odprti za vse.

revija Jana