Shutterstock

Beseda »zaznamovati« je ena najbolj zlorabljenih v slovenščini, v medijski latovščini namreč nadomešča kup drugih, primernejših besed, v tem primeru pa je še kako ustrezna – Tomaž Arklinič, ki je skupaj s svojo ljubico umoril ženo Sabino, je svoje štiri otroke zaznamoval za vse življenje. V nekaj mesecih sta jim, ljudski glas trdi, da zaradi žalosti, umrla še dedek in babica. In zdaj jih toži lastni oče, češ da bodo po svoji materi podedovali preveč, ker da ni v skupno premoženje prispevala enako kot on.

Krvava zgodba

Že zdavnaj je jasno, kaj se je tistega 22. marca pred dvema letoma zgodilo 33-letni Sabini Arklinič, ki je prav ta dan slavila obletnico poroke. Mož Tomaž jo je najprej povabil v velnes, potem pa še na večerjo. Na poti domov v Markovce na Ptujskem polju je zapeljal s poti, z ženo sta stopila iz avta, tam pa je čakala Tomaževa ljubica in tekmico tako dolgo prebadala z nožem, da je izkrvavela. Zagrebla sta jo v kup gnoja in pokrila s senom, potem pa se odpeljala vsak na svoj dom – ljubica v posteljo k možu, Tomaž je spal sam, saj so bili štirje otroci v varstvu pri tašči.

##PAIDBREAK##

Zjutraj je šel ponje in objavil, da je Sabina izginila, vaščani so jo iskali, on pa ne, ker je »slutil«, da ga je zapustila. Kmalu se je pojavilo Sabinino poslovilno pismo, ki ga je ponaredila Tomaževa ljubica, v njem piše, da naj je ne išče, ker ga pač zapušča.

Krvava zgodba, ki je odmevala tudi v svetu, je za povrh tako neumna, da si je ne bi mogel izmisliti niti napol pismen začetniški pisatelj – kuhar, sicer vzoren mož in oče, se zaplete s kuharsko pomočnico, o kateri tudi njen mož ne sluti, da ga vara (šele po odmevnem umoru je ugotovil, da mu je že prej nataknila roge). Nobenih prepirov in groženj z ločitvijo ni bilo, nič grobosti in policijskega vmešavanja, nobenih prepovedi približevanja, skratka, Sabina je šla na romantično večerjo in končala v kupu gnoja. Pri tem niti Tomaž niti njegova ljubica nista znala pojasniti, zakaj sta to storila oziroma – on se skoraj ničesar ne spomni, ona pa ga je hotela zaščititi pred ženo, ki da ga ni dovolj cenila. Dober razlog, da so ostali štirje otroci sirote?

V Sloveniji razpade tretjina zakonov, 80 odstotkov ločitvenih postopkov mine razumno, vsekakor pa se zakonci redko pobijajo. Če se, to stori neuravnovešen ljubosumen možak med postopkom ali tudi po njem. Zgodi se redko, a vseeno prevečkrat. Toda okrutne zgodbe s Ptujskega polja žal še ni konec.

Kdo je prispeval več?

Tomaž Arklinič že prestaja 30-letno zaporno kazen, morilka je dobila dve leti manj, a se na sodišču začenja nov proces. Arklinič hoče namreč dokazati, da je 248.000 evrov vredno premoženje, ki sta ga imela zakonca, prislužil večinoma on, natančneje – kar štiri petine. Torej toži svoje otroke, ki jim je umoril mater, da so dobili v zapuščinski razpravi preveč in da stoji hiša, ki sta jo z ženo zidala, na parceli, ki da je bila izključno njegova. Človek bi pričakoval, da bo oče (najbrž bi kuhar v zaporu našel kakšno primerno delo?) skušal kaj zaslužiti, da bi vsaj malo pomagal preživljati otroke, ki so po njegovi krivdi ostali brez primarne družine. Namesto tega jim skuša izpuliti še tisto, kar jim je po mami ostalo – po ena četrtina od njene polovice premoženja. Seveda logično predpostavljamo, da morilec ni dobil nič, kar bi bilo etično in moralno, kajne? Če bi šlo za naravno smrt, bi mož od ženine polovice podedoval enak delež kot vsak od otrok.

Kaj torej pripada morilcu? Očitno je prepričan, da je on zaslužil večino denarja, kar je zelo verjetno. Sabina je bila zaposlena kot družinska pomočnica, skrbela je namreč za svojega invalidnega brata, plačilo gotovo ni bilo visoko. Je pa skrbela tudi za štiri otroke in moža, torej je prispevala v družinski proračun »v naravi« in ne v denarju – in to se v delitvenih pravdah vsekakor upošteva. Še posebej v takšnih, kjer je oče svojim otrokom na najbolj gnusen način vzel mamo, zdaj pa jim hoče odškrniti še sredstva za preživljanje.

Zaznamovani

Po informacijah, ki jih imajo nekateri mediji, otroci živijo pri mamini sestri, zastopa jih območno socialno skrbstvo, njihovi dohodki so najbrž sestavljeni iz skromne mamine pokojnine, otroških dodatkov in socialne pomoči. Dovolj za preživetje – in nič drugega. Za vsak nadstandard bo treba pisati prošnje in prosjačiti. Če bodo njihovi skrbniki ohranili družinsko hišo, ki sta jo gradila starša, bodo nekoč imeli kje živeti, če ne, bo preostanek premoženja (ko bodo poplačani krediti) naložen v fond, iz katerega si bodo plačevali šolanje, počitnice in kakšen priboljšek.

Skratka, otroci, ki jim je bilo odvzeto vse, se morajo zdaj z lastnim roditeljem tožariti za kolikor toliko finančno vzdržno življenje. Ne le, da jim je vzel mamo, zdaj jo hoče še umazati, češ da ni bila sposobna prispevati enakega deleža za skupno življenje. In doseči, da po njej ne bi dobili skoraj nič. Pravzaprav je čudno, da so takšen spor na sodišču sploh pripravljeni obravnavati, in tudi odvetniška zbornica bi morda morala imeti mnenje o etičnosti takšnega zastopanja.

Slovenija

Najhujši morilci in posiljevalci pridejo k psihiatru Miranu Pustoslemšku

Nesrečnim otrokom, ki so na najokrutnejši način izgubili mamo, se je zgodilo še nekaj nezaslišanega – njihove identitete niso uspeli zaščititi. Po spletu se valjajo njihova polna imena in fotografije. Trije so v občutljivih najstniških letih, najmlajši ima tri leta. Zaznamovani so za vse življenje, in četudi bodo zamenjali priimek, jih bodo v njihovem okolju pomilovali, pa tudi opravljali in najbolj zarukani nadlegovali. Sprašujem se, kaj bi v takšnem primeru napravil varuh otrokovih pravic, če bi ga imeli – bi zmogel preprečiti vsaj proces o delitvi dediščine, ki bo znova odprl še nezaceljene rane?  

revija Jana