UI

Podnebne spremembe spreminjajo svet. V Sloveniji so se poletja tako zelo spremenila, da v zadnjih desetih letih nimajo čisto nič skupnega s tistimi izpred petdesetih let. Vedno bolj vroče mesece ljudje raje preživljajo v višjih ali bolj severnih predelih, Sredozemlje pa je privlačnejše konec pomladi in v zgodnji jeseni. Segrevanje ozračja je le ena od posledic, ki spreminja svet okoli nas, najhujša stvar, ki lahko prizadene staro celino že sredi tega stoletja, opozarjajo strokovnjaki, pa je nenadna ustavitev severnoatlantskega toka, ki bi Evropi prinesla hude ohladitve in zelo težke razmere za kmetijstvo. Praktično bi bil to konec Evrope, kot jo poznamo.

Slovenija

Goriška Brda med upanjem in mrazom: sneg na Matajurju lahko preti s pozebo

A je tak scenarij še vedno mogoče preprečiti, če ves svet stopi skupaj! Slovenci bi jo z nekaj prilagoditvami kljub temu še dobro odnesli, pravi meteorolog in klimatolog Gregor Vertačnik iz ARSO, ki že dolga leta spremlja podnebne spremembe in pripravlja analize o ekstremnih vremenskih pojavih v Sloveniji.

##PAIDBREAK##

Kaj vas v zvezi s tem, kar se zadnja desetletja dogaja z vremenom, najbolj skrbi?

Podnebne spremembe globalno, pa tudi v Sloveniji, so tako izrazite, da se nam bo pokrajina povsem spremenila, če se bo to nadaljevalo še nekaj desetletij. Če bomo imeli srečo, bodo spremembe postopne, lahko pa da bo prišlo do hitrih sprememb z velikimi uničujočimi posledicami. Videli smo, kako se je po žledu zaradi vročih poletij namnožil lubadar in so imeli gozdarji veliko škodo, nastala pa so tudi velika območja brez gozda, ki se zdaj počasi zaraščajo. Zaradi vročih poletij s sušo lahko pride do požarov, kot smo ga imeli leta 2022 na Krasu.

Ob smoli, da bi se zgodil na težko dostopnem kraju, recimo nekje na Trnovski planoti ali pa okoli Snežnika, bi bil lahko ta požar še hujši. Kmetijstvo v Sloveniji se le počasi prilagaja na podnebne spremembe. Bolj moramo spremeniti kulture, izbor ni več najboljši, hkrati pa zaostajamo v namakanju. Slovenija dobi veliko vode skozi leto, in če bi imeli ustrezne zadrževalnike in namakanje, bi se nam kmetijska proizvodnja lahko povečala, hkrati bi se zmanjšalo nihanje pridelka iz leta v leto. Ob suši leta 2022 smo imeli velik izpad pridelka prav zato, ker nimamo ustreznega namakanja. Leto pozneje pa so pridelek zmanjšali katastrofalna neurja in poplave. Bolj bi morali razmišljati tudi o energetski obnovi stavb. Zaradi vročinskih valov poleti se lahko delu prebivalstva znatno poslabša zdravstveno stanje. Vročina negativno vpliva tako na produktivnost kot zdravje. Marsikateri objekti v Sloveniji se poleti preveč segrejejo, kar je problematično za kronične bolnike. Po drugi strani v zimah, ki niso več tako hude, porabimo preveč energije za ogrevanje, ker veliko stavb še ni izoliranih. Primerna izolacija bi nam pozimi zmanjšala stroške ogrevanja, poleti pa ohlajanja.

Zadnje čase so mediji polni novic o super oziroma močnem el niñu. Zakaj o njem govorimo s takim strahospoštovanjem?

Ta pojav vpliva na polovico sveta, globalno pa posredno na pridelavo hrane. V času el niña se spremenijo temperaturni vremenski vzorci v večini ekvatorialnih in subtropskih predelov, pa tudi ponekod v zmernih širinah, kjer so pomembna prehranska območja za ves svet. Če pride do upada pridelka na več območjih hkrati, se lahko globalno dvignejo cene hrane. Zgodovinsko gledano in v povprečju povzroči močan el niño praktično po vsem svetu podražitev hrane za nekaj odstotkov. Druga stvar pa je, da se ob el niñu pojavijo spremljevalni dogodki, ki lahko povzročijo zelo veliko škodo, ali pa postanejo nekateri sicer naravni vremenski dogodki pogostejši, recimo tajfuni na Pacifiku, orkani na zahodni obali Mehike. Značilne za el niño so hudourniške poplave ob obali Ekvadorja in Peruja ter suša v Indoneziji. V enem od močnejših el niñov v zadnjih sto letih, na prehodu iz leta 1997 v leto 1998, so divjali veliki gozdni požari v Indoneziji, ko je zgorelo skoraj 100.000 kvadratnih kilometrov gozda.

Tisti kraji so bili več mesecev v dimu, kar ni vplivalo samo na gospodarsko škodo, tudi zdravstvene posledice so bile velike. Zaradi onesnaženega zraka je ali bo prezgodaj umrlo nekaj tisoč, če ne desettisoče ljudi. Potem imamo še malo manj znane posledice el niña, recimo včasih pride v Indiji zaradi šibkejšega monsuna kot običajno do velikega pomanjkanja padavin, to pa lahko privede do velike lakote. Tak primer je bil proti koncu 19. stoletja, ko je Indijo prizadela najhujša lakota v zadnjih 200 letih in je bilo nekaj milijonov mrtvih. Malo manj zaznavni vplivi: manjši pretok Nila, kar vpliva na energetsko oskrbo držav ob tej reki – Egipta in Etiopije, vzhodni del Avstralije ima sušo, prav tako Indonezija. Eden od pozitivnih učinkov pa je zmanjšana pogostost orkanov v Atlantiku, kar pomeni, da v letih z el niñom običajno manj orkanov zadene južno in vzhodno obalo ZDA.

Kakšen vpliv pa ima v Evropi?

Zgodovinski podatki in modelske simulacije kažejo, da na Evropo nima znatnega vpliva. Tako je majhen, da se skrije za naravno spremenljivost vremena v Evropi, kjer je spreminjanje vremena (predvsem temperature) iz meseca v mesec sorazmerno veliko, če ga primerjamo z ekvatorialnimi območji.  

Jaka Koren

Kakšne počitnice nas čakajo letos, bomo bežali pred vročino ali pred točo?

Sezonske napovedi za Evropo, vsaj za dva in več mesecev vnaprej, za zdaj niso prav uporabne in verjetno ne bodo še nekaj časa. Če na splošno gledamo učinek globalnega segrevanja v zadnjih letih, bomo verjetno bežali tako pred vročino kot tudi pred točo. V zadnjih desetletjih so poletja v Sloveniji postala za tri ali štiri stopinje toplejša, kot so bila pred petdesetimi leti. V severni Italiji in okoliških pokrajinah, tudi v Sloveniji, se je povečala pogostost neurij s točo in z močnimi sunki vetra. To smo doživljali v zadnjih letih, še posebej julija 2023, ko so dogodki sledili drug drugemu. Kako bo v letos, bomo morali počakati še nekaj mesecev. Za zdaj imamo mogoče srečo, ker v Sredozemlju in v severnem Atlantiku temperaturne razmere niso tako zelo izstopajoče, kot so bile leta 2023, ko je zaradi nadpovprečno toplega morja že kazalo na večjo verjetnost neurij ali zelo obilnih padavin.

Ali bomo sploh še imeli normalna poletja ali je to, kar ste opisali, zdaj že kar nova normalnost?

Takšnih poletij, kot so bila v 60. ali 70. letih, še kar nekaj časa ne bo. Poletja so se v Sloveniji tako zelo spremenila, da v zadnjih desetih letih nimajo čisto nič skupnega s tem, kar je bilo pred 50 leti. Tudi najhladnejša poletja v zadnjih 20 letih, razen 2014, so bila toplejša od vseh poletij v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Če imamo zelo hladno poletje po novih standardih, kot je bilo recimo leta 2014, je bilo to še vedno toplejše od vseh poletij v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Je pa seveda res, da imamo še vedno poletja, ko imamo relativno malo sončnega vremena ali pa ga imamo zelo veliko. Potem imamo poletja z veliko padavinami in taka z malo. Na žalost pa so v zadnjih letih pogostejša sušna poletja, kot so bila pred 50 leti, in ker je še topleje, imamo več izhlapevanja, kar zelo vpliva na kmetijstvo.

Kje se bomo potem hladili? Bomo poletne cilje obiskovali maja in oktobra?

Še pred nekaj desetletji je bilo logično počitnice preživljati v Sredozemlju, zdaj pa je vročina postala skorajda neznosna. Poleti se pogosto hladimo bodisi v klimatiziranih prostorih ali gremo v višje ležeče kraje. Čedalje bolj postajajo atraktivne poletne počitnice v Alpah, kjer nam ni vroče, druga možnost je, da se odpravimo bolj na sever, kjer je med počitnicami poleti bolj znosno. Mogoče se ne bomo toliko kopali na Jadranu, se bomo pa v Severnem morju ali pa na Baltiku, recimo. Druga možnost pa je, da imamo počitnice spomladi ali jeseni. V Sredozemlju bo verjetno več kopalcev ob koncu pomladi in na začetku poletja ter potem v jeseni. Če bodo poletja še naprej tako vroča, bo mogoče treba razmisliti, ali bi spremenili datum poletnih počitnic.

Znanstveniki opozarjajo, da je bilo v obdobju 2023–25 prvič doseženo triletno povprečje, ki presega mejo 1,5 stopinje nad predindustrijsko ravnjo, kar je kritičen prag po pariškem podnebnem sporazumu – bo to mogoče še kdaj zmanjšati?

Pariški sporazum se nanaša na dolgo povprečje dvajsetih, tridesetih let, ampak glede na to, da imamo globalno izrazit trend segrevanja, približno za tri desetinke stopinje Celzija vsako desetletje, smo že na tem pragu in ga bomo presegli. Res pa je, da po navadi pri tej razlagi pozabijo povedati, da se temperaturni dvig nanaša na konec stoletja. Če bi poskusili še z geoinženiringom ali pa aktivnim črpanjem ogljikovega dioksida iz ozračja, bi nam mogoče uspelo spraviti segrevanje pod eno stopinjo in pol ob koncu stoletja. A glede na sedanjo situacijo je verjetnost, da se bo to zgodilo, zelo majhna. Izpusti so globalno še vedno približno enako veliki kot pred petimi ali desetimi leti in ni videti, da bi začeli kar upadati. Verjetno bomo presegli tudi dvostopinjsko mejo segrevanja. Vsaka dodatna desetinka pa povečuje stroške podnebnih sprememb in možnosti za nekatere spremembe, kot je nenadna ustavitev Severnoatlantskega toka, osušitev amazonskega pragozda, hitro odmrzovanje zamrznjenih tal v Sibiriji in na severu Kanade, kjer bi se lahko zelo hitro sprostile velike količine metana in ogljikovega dioksida, kar bi še pospešilo podnebne spremembe, ki bi bile lahko regionalno katastrofalne.

Najhujša stvar, ki lahko prizadene Evropo, je hitra ustavitev severnoatlantskega toka, ki se lahko zgodi že sredi tega stoletja. Stvar je precej negotova. Kakšnih dvajset do trideset let vnaprej bomo morda vedeli, ali se bo to zgodilo, ko pa se začne, bomo verjetno za nekaj stoletij obsojeni na to, da toka praktično ne bo. V Evropi bi zlasti na severu prišlo do zelo močne ohladitve, medtem ko se v večini sveta temperaturne razmere ne bi bistveno spremenile. Nerodno pri tem dogodku je, da če sedaj govorimo o prilagajanju na vročino, bi se potem morali nenadoma začeti prilagajati tudi na hud mraz pozimi, kar bi seveda še otežilo prilagajanje na podnebne spremembe, hkrati bi se zgodili drugi učinki tega dogodka. Nenaden dvig morske gladine na vzhodni ameriški obali bi povzročil poplavljanje mest, tudi New Yorka. Zelo bi se spremenile razmere za kmetijstvo marsikje na severni polobli in lahko bi imeli težave z zagotavljanjem dovolj hrane.

Ohladitev pozimi bi bila tako izrazita, da bi se razmere na severu Evrope precej zaostrile za bivanje. Zime v Veliki Britaniji in na Norveškem bi bile lahko podobne tistim sredi Kanade. V Veliki Britaniji so na to povsem nepripravljeni, imajo neprilagojeno infrastrukturo. Za nas sicer ne bi bilo tako katastrofalno, ampak tudi v Ljubljani bi lahko imeli pozimi ob prodorih hladnega zraka in debeli snežni odeji –30 stopinj Celzija, česar nismo vajeni. Zaradi velikih temperaturnih nihanj pa bi lahko bile hujše posledice tudi v kmetijstvu. Zlasti zgodaj spomladi bi v daljših obdobjih toplega vremena rastline hitro zacvetele, potem bi prišel vdor zelo hladnega zraka s severa in bi imeli pozebo. Ob ustavljenem severnoatlantskem toku bi bile pozebe veliko pogostejše kot doslej. Številne kulturne rastline, ki jih zdaj gojijo v srednjem in severnem delu Evrope, v tako spremenjenem podnebju ne bi več uspevale. Na splošno bi imeli manj padavin, zato bi bile suše pogostejše. Ob hladnih prodorih zraka s severa bi junija lahko snežilo praktično do nižin, po drugi strani se pa moč vročinskih valov tako rekoč ne bi spremenila, ker ta ohladitev na severno Afriko ne bi imela velikega vpliva.

Ali še lahko preprečimo takšen scenarij?

Ker je Evropa potencialno najbolj na udaru, je to še en razlog več, zakaj si mora prizadevati za omejitev podnebnih sprememb, pa čeprav v smislu toplogrednih plinov ni zelo pomemben dejavnik, prispevamo le kakšnih šest odstotkov. Lahko bi pa bili zgled preostalemu svetu, na kakšen način zelo hitro zmanjšati izpuste. Če bi nam druga območja po svetu sledila, zlasti Azija, ki je postala glavni onesnaževalec, nas to lahko reši pred zaustavitvijo severnoatlantskega toka. Po drugi strani pa, tudi če do tega ne pride, je lahko temperaturni dvig v Evropi tako zelo velik, da bo prišlo do masovne selitve prebivalstva iz južnega v severni del. Kmetijska predelava v Evropi pa se bo ob zdajšnjih trendih segrevanja začela zmanjševati. Znaten del Evrope bo preprosto postajal neprimeren – prevroč in presuh  –za večjo kmetijsko proizvodnjo ... Kar zadeva kmetijstvo, bi imeli v Sloveniji, tudi če se segreje še za dve ali tri stopinje, še vedno znosne pogoje za kmetijsko predelavo, vendar pod pogojem, da bomo več vložili v namakanje in tako omilili izpad pridelka v sušnih letih.

OKVIR: Pariški sporazum je globalni dogovor iz leta 2015 o omejitvi segrevanja ozračja na manj kot 2 °C (idealno 1,5 °C) glede na obdobje 1850–1900. Države zavezuje k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in prehoda na čisto energijo, da bi dosegli podnebno nevtralnost. Je ključen za boj proti podnebnim spremembam.

Paradoks čistejšega zraka, ki se hitreje segreva

»V osemdesetih letih se je prvič začelo v javnosti bolj govoriti o podnebnih spremembah, zlasti ob koncu osemdesetih, ko so v Ameriki nekateri znanstveniki že začeli govoriti o tem, da meritve kažejo na globalno segrevanje. V tistem času so počasi že začeli zmanjševati onesnaževanje zraka s kurjenjem fosilnih goriv v večjem delu Evrope in ZDA. To zmanjšano onesnaženje, ki je bilo predvsem posledica kurjenja premoga, je privedlo do čistejšega, bolj prosojnega ozračja in počasi so se začeli kazati učinki povečanih koncentracij toplogrednih plinov. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je bilo onesnaženje na severni polobli tako veliko, da je zamaskiralo povečan toplogredni učinek in sploh še ni bilo zares videti temperaturnih sprememb. Ob očiščenem zraku pa se je ozračje začelo hitro segrevati. V zadnjih petdesetih letih imamo v Sloveniji tako zelo izrazit dvig temperature zaradi več dejavnikov – globalnega segrevanja zaradi toplogrednih plinov, regionalnega dodatka zaradi zmanjšanja onesnaženosti zraka in spremenjenih razmer splošnih zračnih tokov nad Evropo, ki so deloma posledica spremembe onesnaženosti zraka, deloma pa posledice oslabljenega severnoatlantskega toka.«

Kolaps sistema kroženja morske vode, ki greje Evropo

»Zdaj veliko govorijo o nenadnem kolapsu AMOC, to je angleška kratica za sistem kroženja morske vode v Atlantskem oceanu, zaradi razlik v slanosti in temperaturi vode v različnih delih Atlantika. Zelo topla voda se iz ekvatorialnih predelov pomakne proti Floridi, tam zavije vzdolž vzhodne ameriške obale in potem desno proti Evropi. Ta topla voda, ki pride do Evrope s severnoatlantskim morskim tokom, tako rekoč greje zahodno Evropo, njen učinek pa se pozna tudi v preostalem delu Evrope. Omogoča, da so zime v večini Evrope mile, v primerjavi s Kanado, ki je na podobni geografski širini.«

revija Jana