Shutterstock

Zdi se, da postajata nabiralništvo in uporaba divjih rastlin čedalje popularnejša. Kar bi lahko bila dobra novica, če ne bi hkrati opažali, da je marsikdo pozabil na osnove. Najprej je treba zelo dobro vedeti, kaj nabiramo, preden to sploh utrgamo, kaj šele zaužijemo. Drugače nas to lahko stane življenje.

Slovenija

Ko splet nadomesti znanje: nevarna moda nabiralništva

Narava nam vsekakor ponuja veliko koristnega, a le če dobro vemo, kaj iz nje vzeti. Letos sta zaradi zaužitja jesenskega podleska v Sloveniji umrli dve osebi, ena je mislila, da je čemaž, druga ga je zamenjala za divji por. Neka učiteljica je s prvošolčki na sprehodu uživala tisine vršičke, ki so izjemno strupeni. Mislila je, da gre za jelko. Na golažijadi, ki je bila nedavno v Slovenia Eco Resortu v Kamniku, pa se je več ljudi zastrupilo s piškoti, ki so vsebovali THC, psihoaktivno snov iz konoplje. Ena izmed ekip, ki je sodelovala na tekmovanju v pripravi najboljšega golaža, jih je nonšalantno delila med nič hudega sluteče obiskovalce. Šele ob prihodu na urgenco so izvedeli, da se niso zastrupili, temveč da so zadrogirani.

Shutterstock

»Zdi se mi nujno, da čim bolje izobrazimo ljudi, da ne bi prihajalo do podobnih zastrupitev,« komentira dr. Samo Kreft, farmacevt, dolgoletni univerzitetni profesor za področje farmacevtske biologije, raziskovalec zdravilnih rastlin, avtor in urednik knjig o fitoterapiji, zdravi prehrani in prehranskih dopolnilih ter soustanovitelj šole Sodobna fitoterapija. Opozoril nas je na nekatere rastline iz narave, ki jih nikakor ne želimo zamenjati z njihovimi strupenimi dvojnicami.

##PAIDBREAK##

Približno poznavanje je premalo! 

»Pomembno je tako to, da ljudje poznajo užitne divje rastline, kot tudi to, da se dobro zavedajo nevarnosti strupenih rastlin ter možnosti zamenjav. Nabiramo samo tiste rastline, ki jih zanesljivo poznamo. Če se nam le zdi, da bi bila lahko rastlina užitna, je ne nabiramo! Pri užitnih divjih rastlinah je največja nevarnost za zamenjavo s strupenimi vrstami prav spomladi, ko rastline še ne cvetijo in jih prepoznavamo predvsem po listih.« Nevarnih zamenjav je precej, predvsem pa veliko več, kot si morda mislimo, opozarja sogovornik. 

»Najbolj znana je seveda zamenjava čemaža s strupenimi rastlinami, predvsem s čmeriko, občasno pa tudi s šmarnico ali jesenskim podleskom. Znane so tudi hude zastrupitve, ko so ljudje želeli nabirati rumeni svišč, pa so nabrali čmeriko. Rumeni svišč je sicer tudi zaščitena rastlina. Posebej previden je treba biti pri rastlinah iz družine kobulnic, kamor sodijo različne vrste divjega peteršilja, divjega korenja in divje kumine, saj so v tej družini tudi na videz zelo podobne, vendar zelo strupene, celo smrtno nevarne rastline, na primer pegasti mišjak.«

Divji šparglji, regrat in čemaž

Pri spomladanskih nabiralniških podvigih moramo biti pozorni na marsikaj. »Divji šparglji so razmeroma lahko prepoznavni, ko jih enkrat poznamo, vendar jih začetnik lahko zamenja z mladimi poganjki drugih rastlin. Pri špargljih je zato pomembno, da poznamo odraslo rastlino in rastišče, ne samo mlad poganjek,« opozarja Kreft, ki kot eno izmed bolj varnih divjih rastlin omeni tudi regrat. A celo tu svetuje previdnost. »Ni pametno nabirati kar vsake rozete rumenocvetoče košarnice. Obstaja več regratu podobnih rastlin in na srečo nobena ni hudo strupena, so pa lahko neužitne ali zelo grenke. Pri regratu je dobro preveriti listno rozeto, votlo cvetno steblo brez listov, mleček in značilno socvetje.«

Zagotovo pa ne sme biti popolnoma nikakršnega dvoma, kadar nabiramo čemaž. Že en sam napačno nabran list je lahko za človeka usoden! »Najnevarnejša je zamenjava s podleskom, ki vsebuje kolhicin, zelo strupen alkaloid, ki zavira delitev celic. Zastrupitev se začne z močnim bruhanjem in drisko, nato pa lahko pride do odpovedi organov, motenj srčnega ritma in celo smrti. Zamenjava s šmarnico ali čmeriko je prav tako nevarna, čeprav gre za nekoliko drugačen tip zastrupitve. Pri čemažu ne zadostuje, da 'cela vrečka diši po česnu'. Dovolj je, da se medenj pomeša nekaj listov druge rastline. Zato je treba pregledati vsak list posebej. Čemaž ima značilen vonj po česnu, posamezne in mehkejše liste, ki izraščajo iz tal. Podlesek in šmarnica nimata tega vonja.«

Izjemno strupena tisa

Smrekove vršičke tradicionalno uporabljamo pri prehladih in kašlju, predvsem zaradi aromatičnih snovi in prijetnega okusa. Uporabljamo lahko tudi borove in jelkine vršičke, a pogoj za takšno nabiranje je, da naštete iglavce zelo dobro, stoodstotno ločimo od tise. Sicer raje ne tvegajte. »Tisa je zelo strupena. Vsebuje snovi, ki lahko povzročijo hude motnje srčnega ritma in nenadno smrt. Pri tisi so strupeni vsi deli, vključno s semenom. Pri živalih, zlasti konjih, so zastrupitve s tiso pogosto smrtne že v relativno majhnih količinah.«

Smrtno nevarna pikasti mišjak in trobelika

Sogovornik neukemu očesu močno odsvetuje tudi nabiranje divjega peteršilja, divjega korenja in divje kumine. »To je ena najnevarnejših skupin za nabiralce, ker spadajo v kobulnice. V tej skupini so poleg užitnih rastlin zelo strupene in smrtno nevarne, kot so pikasti mišjak in trobelika. S pikastim mišjakom so usmrtili Sokrata. Prepoznavanje mora temeljiti na več znakih hkrati, ne samo na enem. Pri tej družini za zanesljivo prepoznavo pogosto potrebujemo tako cvetove kot plodove. Posebej nevarno je nabiranje mladih rastlin brez cvetov.«

Za začetnike nabiranje teh rastlin brez izkušenega mentorja vsekakor ni priporočljivo in bo veliko bolj varno, če raje nabirajo, denimo, trpotec ali pa travniško kaduljo, ki je razmeroma dobro prepoznavna, če poznamo osnovne značilnosti ustnatic: štirirobo steblo, nasprotne liste in aromatičnost. »Tudi česnovka je zanimiva, ker ima izrazit vonj po česnu, čeprav ni sorodnica luka. Prepoznamo jo po listih in belem cvetu ter značilnem vonju ob mečkanju. Pri teh rastlinah velja, da so bolj varne, vendar le, če jih res zanesljivo prepoznamo.«

Shutterstock

Tudi žajbelj ni nedolžen

Celo pri nekaterih rastlinah z vrta moramo biti pozorni, kako in koliko jih uživamo. Takšen primer je žajbelj, ki vsebuje tujon, ta je »v večjih odmerkih in pri dolgotrajni redni uporabi nevrotoksičen. Lahko povzroči nemir, tresenje, v hujših primerih tudi krče. Običajna uporaba žajbljevega čaja nekaj dni, na primer pri vnetem grlu, praviloma ni problematična, tudi če to ponavljamo nekajkrat letno več let zapored. Več previdnosti pa je potrebne pri alkoholnih izvlečkih. Tujon je sestavina eteričnega olja in se bolje izloča v alkohol kot v vodo, zato so tinkture lahko bolj koncentrirane. Še bolj nevarno od alkoholnega izvlečka je, če zaužijemo kar svež ali posušen list, ki ga damo kot začimbo v neko jed.

V tem primeru izločanje tujona poteka dolgo, nekaj ur med prebavo, in to v večji volumen prebavne vsebine in ob pomoči prebavnih sokov, predvsem žolča. Ampak tudi to je sprejemljivo, če žajbelj uživamo le nekajkrat letno in ne pretiravamo s količino. Dodatna previdnost in zmanjšana uporaba naj veljata za nosečnice, doječe matere in ljudi z epilepsijo,« svetuje naš sogovornik.

Četudi naberemo pravo rastlino, jo je torej treba znati uporabljati. Zato bo nemara še najbolje – predvsem pa najbolj varno – če pred obiskom bližnjega travnika in gozda obiščete kakšno kakovostno izobraževanje o nabiranju in prepoznavanju divjih rastlin. Lahko vam reši življenje.

Radovedni otroci in tisa

Zamenjava tise z užitno rastlino je po vedenju dr. Krefta zelo redka, večina zastrupitev z njo se zgodi zaradi radovednosti, zlasti pri otrocih, ki ne vedo, da gre za nevarno rastlino.

Konopljini piškoti: panika, tesnoba, zmedenost

»Pri konopljinih piškotih pa je največja nevarnost predvsem v tem, da jih kdo zaužije, ne da bi vedel, kaj vsebujejo. Učinek zaužitja je lahko precej zakasnjen, zato nekdo po prvem piškotu zmotno sklepa, da ni učinka, in poje še drugega ali tretjega. Nato pa čez kakšne pol ure ali eno uro začnejo hkrati učinkovati vsi trije piškotki. Takrat je odmerek lahko prevelik. Lahko se pojavijo tesnoba, panika, zmedenost, slabost, motnje koordinacije in pospešen srčni utrip. Izkušnja je lahko zelo neprijetna, čeprav običajno ni smrtno nevarna.«

Več znanja, več varnosti

Samo Kreft svetuje, da začetniki nabirajo le nekaj najlažje prepoznavnih vrst. In potem počasi dodajajo na svoj nabiralniški seznam nove – eno po eno. Spoznavamo jih s pomočjo dobrega priročnika ali še bolje, izkušenega poznavalca. V ta namen je organiziranih veliko delavnic tudi v šoli Sodobna fitoterapija (www.fitoterapija.si). »Lepa priložnost za spoznavanje rastlin je prvi vikend v juniju na Festivalu nabiralništva in prvi vikend v septembru na Festivalu divje hrane. 

Rastline prepoznavajte po več znakih hkrati: obliki listov, vonju, rastišču, cvetu, steblu, korenini, ne samo po eni lastnosti. Nujno moramo poznati konkretne znake, npr. kakšen pecelj ima list, kje ima dlačice, in ne le po občutku vedeti, kako približno je videti tisto, kar želimo nabirati. Zelo pomembno je tudi, da v košaro ne nabiramo 'vsega po malem', ampak vsako rastlino sproti preverimo. Nabiramo zmerno, samo toliko in tisto, kar bomo res uporabili. Nikoli ne nabiramo zaščitenih rastlin ali rastlin na onesnaženih krajih.« Kot dober primer razmeroma varne rastline za začetnike omeni trpotec. »Ozkolistni in širokolistni trpotec sta pogosta, dobro prepoznavna in nimata znanih zelo nevarnih dvojčkov. Uporabljamo mlade liste, poleg tega pa je trpotec tudi tradicionalna zdravilna rastlina za dihala.«

revija Jana