Šimen Zupančič

»Ko sem po zvezi slišal, da ženska na železniških tirih nedaleč stran od mene drvi v smrt, nisem pomišljal niti sekundo. Čeprav se je moja služba že skoraj končala, sem si rekel: 'Tale punca danes ne bo umrla,' skočil na motor, prižgal sireno in odhitel. Šele ko se mi avtomobili na poti niso umikali, sem videl, da sem pozabil prižgati modre luči,« začne svojo zgodbo policist Prometne policijske postaje Ljubljana Alan Podržaj, ki je sredi aprila s hitrim in pogumnim ukrepanjem rešil življenje dekletu v hudi stiski. Za njegovo pogumno in srčno dejanje ga je direktor PU Ljubljana Tomislav Omejec povabil na sprejem in mu osebno čestital.

##PAIDBREAK##

»Od nekdaj sem rad pomagal drugim. S tem namenom sem se tudi zapisal policiji. Zaradi slabšega učnega uspeha se mi sicer ni uspelo vpisati v tacensko srednjo policijsko šolo in je življenje krenilo po svoje, ampak želja je vseskozi tlela in pred sedmimi leti sem po naključju videl razpis za višjo policijsko šolo. Za hec sem se prijavil in bil sprejet, tako da zadnjih sedem let praktično opravljam svoje poslanstvo. Videl sem že tragične prizore ljudi, ki so svoje življenje končali pod vlakom, in vem, koliko ljudem lahko takšno dejanje v trenutku hude stiske povsem spremeni življenje, zato me je neka notranja moč še toliko bolj gnala k tirom na Kodeljevem, da bi le bil pravočasen!

Šimen Zupančič

Matr, ušla mi bo! 

Lokacijo, ki so jo omenjali, dobro poznam, bil sem oddaljen le kakšnih sto metrov. Ko sem parkiral motor, sem se pognal proti tirom in nedaleč stran zagledal žensko v roza jakni z napisom 'peace'; jasno mi je bilo, da je ona. Vedel sem, da vlaki trenutno vozijo upočasnjeno, zato sem dal vse od sebe in stekel po sredini proge. Hotel sem jo presenetiti, a me je opazila in začela teči. Miril sem jo, da ni vedno vse tako črno, kot je videti v tistem trenutku, da je vse mogoče rešiti in da se v svetu dogajajo hujše stvari. Ona pa je samo ponavljala: 'Ne! Ne!' in tekla naprej – vlaku naproti. 'Dokler sem jaz v službi, ne boš umrla,' sem si rekel in se še bolj pognal. Zelo je suha, jaz pa imam morda kakšen kilogram preveč. 'Matr, ušla mi bo,' je senca dvoma prešinila moje misli. Zadaj sta tekla še dva policista, ki sta se prav tako vključila v akcijo.

Večkrat se vprašam, kaj bi kot družba lahko storili, da bi se ljudje v takšnih stiskah obrnili po pomoč, in kako to, da okolica tega ne opazi. Vsi imamo takšne ali drugačne misli, ampak pomembno se je potegniti iz njihovega oklepa. Zanimalo me je, kaj jo je privedlo do te odločitve.

Prihaja vlak

 V tistem sem opazil, kako izza ovinka proti nama drvi vlak. Vse sem dal od sebe, da sem jo dohitel. Z vso silo sem jo zagrabil, stisnil v objem, jo v klinč prijel še z levo nogo, zamižal in se vrgel na brežino. Bil sem v svoji motoristični obleki s ščitniki, tako da sva padla name in se ni nihče poškodoval. Neki moški, ki je kalvarijo gledal ob strani, mi je pozneje čestital za vrhunsko reševanje in dejal, da sem se na žensko vrgel kot lev in jo stisnil v objem. Za las je šlo, saj je bil vlak takrat le kakšnih pet metrov od naju. Nekaj sekund se je še upirala, potem se je sprostila in v njenih očeh sem videl solze olajšanja, da je nekomu mar in da jo je prišel rešit. Ko sem ji pomagal pobrati se s tal, je rekla, da sem norček, ker sem zanjo tvegal življenje. To bi bila lahko moja hči, sestra, prijateljica, ampak jaz bi to storil za vsakega, sem ji povedal. Prijel sem jo za roko, kot bi prijateljico, ji rekel: 'Vidiš, mar mi je zate!' in jo posedel na klopco. Takrat so prihiteli že tudi kolegi iz drugih enot, jaz sem moral po motor. Ko sem prišel nazaj, sem se pošalil, ali gre z mano en krog, pa je rekla, da je prenevarno.

Vse bo še dobro

 Dve uri sva se pogovarjala, uporabil sem vse svoje znanje psihologije in življenjske izkušnje. Naj pomisli na svojega očeta, vse svoje in ne nazadnje na strojevodjo vlaka, kaj bi v njegovo življenje prineslo zavedanje, da je nekoga povozil. Na začetku se je vedla, kot da se je vse to ne tiče, potem pa je začela razmišljati. Zaupala mi je svojo težko življenjsko zgodbo in skrb za očeta, ki nas je obvestil o sporočilu svoje hčerke, da na tirih čaka na vlak. Glede na vse, kar je v življenju naredila, dosegla in koliko je dala družbi, res ne bi bilo prav, da bi na ta način zaključila svoje življenje, sem ji položil na srce. Povedal sem ji o prijateljici, ki si je kar trikrat skušala vzeti življenje, vsakokrat sem bil pravočasno na pravem kraju. Našla je pot iz brezna in danes lepo živi. Veliko podobnosti je med njima, sva ugotovila. Gotovo ji je tudi moja zgodba dala misliti. Izmenjala sva si kontakte, rekel sem ji, da me lahko kadarkoli pokliče za nasvet in pomoč. Kolikor se slišiva, imam občutek, da bo še vse dobro, le nekatere življenjske zadeve se ji morajo poklopiti, predvsem pa mora bolj poskrbeti zase in se ne še naprej tako razdajati za druge.

Pomirjen sam s sabo

Vse se je odvilo tako hitro, da o strahu in o tem, da bi se pravzaprav lahko oba znašla pod vlakom, nisem imel časa razmišljati. Vse sem naredil, da bi jo rešil, ker bi bilo v nasprotnem primeru veliko težje. Zelo zelo težko je, ko osebo povozi vlak. Sem že bil zraven, ko sem takšno tragedijo moral dokumentirati in slabo novico sporočiti svojcem. Kako jim boš povedal, da je njihov bližnji neprepoznaven, ko ga hočejo še zadnjič videti?! Ko vidiš smrt, te to psihično zelo pretrese, sploh ker tega nisi mogel preprečiti, ko pa nekoga rešiš, si pomirjen sam s sabo.

Zdi se mi, da se s človekom, ki si ga rešil, vzpostavi neka posebna vez. Najbolj zadovoljen sem, ker vem, da bo ukrepala, da je izbrala življenje, da bo poiskala pomoč, ki ji bo v oporo ob morebitnih temnih mislih. Sam sem preživel že marsikaj in vem, da je vredno! Vsako življenje je vredno! Vedno sem najprej človek, šele potem policist. Ko se zgodi nesreča ali kakšna druga kršitev, skušam zadeve vedno najprej pomiriti. Lepa beseda in civiliziran odnos lahko rešita ogromno nesporazumov.

Šimen Zupančič

To je klic na pomoč

Sprva se nisem niti zavedal, da sem bil tudi sam v smrtni nevarnosti. Kaj bi bilo, če bi bil prepočasen ali če bi se v svojih motorističnih čevljih spotaknil … Lahko bi iz strahu pred vlakom, ki sem ga videl pred sabo, odskočil. Ampak sem ji v mislih rekel: 'Ali bom odskočil skupaj s tabo ali pa sploh ne bova!' K sreči se je vse dobro izteklo.

Ko pomislim na tisto popoldne, ki bi se lahko povsem drugače končalo, kot se je, ne slišim zvoka vlaka, ki bi lahko bil zadnje, kar sem slišal, temveč imam pred očmi tisti njen izraz na obrazu, ko je med najinim pogovorom dojela, da je nekomu resnično mar. Na koncu me je objela in se mi zahvalila za drugo priložnost v življenju. Ljudje, ki so tako obupani, kot je bila ona, največkrat v resnici nočejo končati življenja, ampak je to njihov klic na pomoč. Nobena stvar na prvi pogled ni tako črna, da je ne bi bilo mogoče rešiti. Nad nami so lahko nevihte in črni oblaki, ampak skozi pogovor z bližnjimi in strokovnjaki si je mogoče pomagati. Predvsem pa si moraš najprej pomagati tudi sam.«

revija Jana