Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: KLAVDIJA RUPAR VUGA

Pravijo, da so dvajseta leta za iskanje sebe, uživanje in delanje napak, pri tridesetih pa je čas za družino in bolj odraslo življenje. Kaj pa, če smo trenutne tridesetletnice svoja dvajseta leta porabile za zelo veliko dela, ves čas stremele k uspehu, pozabile na zabavo in predvsem želele, da bi bile popolne, uspešne in zlasti sprejete na vseh področjih v življenju? Da smo bile pridne, stroge do sebe in vedno dale vse drugo na prvo mesto, samo sebe ne? Danes smo pri tridesetih začele ugotavljati, da si v resnici ne želimo uspeha, temveč postavljamo sebe na prvo mesto, da služba ni vse in da popolnost ne obstaja.

Pehanje za delom, nazivi, potrditvami – do kolapsa in diagnoz

Enaintridesetletna Natalija Rebrica Miholič prihaja iz Gradišča v občini Tišina. Trenutno je zaposlena na Javnem zavodu za turizem, kulturo in šport Beltinci ter končuje doktorski študij s področja informatike. Z možem sta poleg služb postavila tudi manjšo kmetijo – Jagodni kotiček, kjer pridelujeta ekološke jagode, ameriške borovnice, maline in lubenice. Natalija se spominja, da je bila že od osnovne šole v primežu miselnosti, da zmore vse.

»Starši so mi govorili, da je popolnoma v redu, če kdaj dobim tudi kakšno drugo oceno kot štirico in petico. A pritisk ni prihajal od njih, temveč predvsem od mene. Zelo zgodaj sem namreč razvila prepričanje, da moram biti uspešna, pridna in nadpovprečna. Bila sem zlata maturantka, nadaljevala študij in nato še doktorski študij. Ob tem sem želela dobro delati, sodelovati pri projektih, razvijati nove ideje in izkoristiti vsako priložnost. Vedno je bil še en cilj, še ena naloga in še nekaj, kar bi lahko izboljšala. V ozadju pa verjetno predvsem želja po (samo)potrditvi. Dosežki so mi dajali občutek varnosti in občutek, da sem dovolj dobra. Če sem bila uspešna, sem vedela, kdo sem,« razlaga Natalija in dodaja, da je bil občutek, da ni dovolj, vedno prisoten.

Shutterstock

»Ko sem nekaj končala, si nisem zares dovolila, da bi bila zadovoljna, temveč sem že razmišljala o naslednjem cilju. Počitek sem doživljala kot izgubo časa, ob prostem dnevu pa sem imela slabo vest, ker nisem naredila nič koristnega. Veliko sem se tudi primerjala – vedno se je našel nekdo, ki je bil uspešnejši, vidnejši ali je imel že nekaj, česar sama še nisem dosegla. Zato se je vseskozi pojavljal občutek, da zaostajam, tudi kadar sem naredila zelo veliko. Še vedno se trudim, imam cilje in sem ambiciozna. Razlika je v tem, da svojega življenja in vrednosti ne poskušam meriti samo po količini opravljenega dela. Učim se, da je lahko najproduktivnejša stvar, ki jo narediš, ta, da ne narediš ničesar in si dovoliš samo biti.«

Ne čutim desne roke

Pri Nataliji se je prelom zgodil, ko jo je telo začelo opozarjati z nenehno utrujenostjo. Nekega jutra se je zbudila in ni čutila desne roke. »Zdravnik mi je dal injekcijo vitamina B12 in predpisal vitamin D ter vprašal, ali se že zdravim za ščitnico. Šokirana sem mu odgovorila nikalno. Po vseh testih so mi diagnosticirali Hashimotov tiroiditis. Doma sem ugotovila, da imata tako mami kot obe babici težave s ščitnico – a nobena ni imela teh težav pred tridesetim letom. To je bil prvi opozorilni znak, a nisem kaj dosti naredila, da bi karkoli spremenila.«

Odločilni korak je storila, ko se je slabo leto pozneje usedla v avto in se zjokala. Takrat je prišel glas, ki je rekel »dovolj je«. Njeni dnevi so bili sestavljeni iz elektronske pošte, projektov, sestankov in novih idej, večkrat se ji je zgodilo, da so se ji aktivnosti prekrivale. »Tudi po končanem delovniku se delo v moji glavi ni zares končalo. Ko sem počivala, sem razmišljala, kaj vse moram še narediti. Seveda tudi danes še obstajajo intenzivni dnevi, a ne poskušam več vsakega dneva izkoristiti do zadnje minute. Vzamem si odmor, se sprehodim, grem v najin nasad, ki me zelo sprosti, ali pa samo postojim ob domačem ribniku.«

Pomirjajo jo trenutki, ko nikamor ne hiti in samo je. In čas z ljudmi, pri katerih ji ni treba nič dokazovati. »Ne vem, ali sem že povsem sprejela, da mi ni treba biti vedno popolna, tega se še vedno učim, sem pa pozornejša na svoje misli, vedenjske vzorce. Zelo pomembno je spoznanje, da nas perfekcionizem pogosto ne vodi do boljšega rezultata, ampak nas ustavlja.«

Služba, moje življenje

Sedemintridesetletna Urša iz Ljubljane dela na področju razvoja in razvijanja programske opreme, obenem pa na svojem blogu Blebet objavlja eseje, osebne zapise in poezijo. »Pri šestindvajsetih sem dobila svojo prvo službo, ki mi je dala občutek pripadnosti in vrednosti – končno sem se počutila uporabno, delala sem nekaj, kar je imelo rezultat. Če tega prej nikoli v življenju nisi imel, je lahko zelo zasvojljivo. Ogromno sem delala in svojo vrednost pogojevala s tem, koliko naredim,« pripoveduje Urša. Služba je bila njeno življenje. »Kar niti ni slabo, če te delo izpolnjuje. Mene ni. Šlo je za pehanje: za denarjem, nazivi, potrditvijo. Za to, da z delom skriješ neizpolnjene dele sebe – dokler garaš, se z njimi ni treba ukvarjati.«

Zaradi izgorelosti je naredila korak v drugo smer. »Takrat sem zamenjala službo in začela znova pisati, a tudi v novi službi sem še vedno delala, večkrat napredovala, vodila ekipe in na zunaj dosegla skoraj vse, k čemur naj bi človek stremel. A bila sem čedalje bolj nesrečna. Takrat sem začela hoditi na terapijo in počasi začenjala razumeti, kako malo sem prisotna v svojem življenju in kako neizpolnjeno se počutim.«

Ne delam več nadur

 Njeni dnevi so se začeli hitro, delala je do poznih ur, zvečer si je vzela čas za večerjo in urejanje stanovanja. »Danes si zjutraj vzamem čas, pišem ali grem na sprehod. Vzamem si čas za zajtrk in kosilo, popoldnevi pa so rezervirani za moje aktivnosti: igram japonske bobne, pišem, berem, kolažiram, dvigujem uteži, skrbim za mačka, grem v kino ali na razstavo in si vzamem čas za prijatelje. In ne, moje življenje ni umirjeno – je še vedno polno, vendar s stvarmi, ki mi veliko dajo.«

Predvsem pa je sprejela, da ne bo nikoli vse narejeno. »Dolgo sem verjela, da bom nekega dne prišla do čarobne palčke, ko bodo vsi opravki končani, in si bom takrat dovolila počivati ali početi stvari, ki me veselijo. Ta točka ne obstaja – vedno je še en mail, še en kup oblačil v pranju, še ena stvar na seznamu. In ravno to, da sem se naučila živeti tudi z nedokončanimi stvarmi, je prineslo največ miru.« Življenje jemlje manj resno in bolj igrivo. »Poskusila sem nove hobije in bila v večini precej slaba. In to je osvobajajoče. Danes nimam več želje po napredovanju, ne delam več nadur. Zadnje čase pa se pogosto tudi sprašujem, ali bi bil mogoče čas za čisto drugačno poklicno pot.«

Osebni arhiv

Tri diagnoze za leto premislekov

Dvaintridesetletna Adrijana iz Šentjurja pri Celju je sicer zaposlena kot specialistka na banki, trenutno pa je na dolgotrajni bolniški. Njena pot popolnosti, uspešnosti in biti vedno v pogonu se je začela že v času šolanja. »Že iz srednje šole sem bila navajena biti na 120 odstotkih, enako med študijem. V nekem trenutku sem imela poleg zelo aktivnega udejstvovanja v različnih društvih še tri študentske službe. Ta miselnost se je nadaljevala še naprej v odraslo življenje. A zavedanja, da sem del te hitre kulture, sploh nisem imela. To je bilo normalno stanje, želela sem dati vse od sebe. Pohvale okolice so bile še dodatna spodbuda, da pa nekaj že delam prav.«

Njeni dnevi so bili dolgi po deset ur, zajtrk ni obstajal, kosilo le, če ni bilo sestankov, drugače pa je naročila dostavo. Skrb za domače živali, popoldne razmišljanje o službi. »Spala praktično nisem oziroma tako slabo, da sem se zbujala utrujena. Bila sem tako psihično izčrpana, da iz sebe nisem bila sposobna iztisniti ničesar več.«

Nekaj mesecev pred enaintridesetim rojstnim dnem je obležala v postelji. »Začelo se je z diagnozo izgorelosti, nadaljevalo z diagnozo avtoimunske bolezni, odkritjem dveh velikih anevrizem na eni izmed glavnih žil v glavi – za kar sem imela dve ločeni endovaskularni operaciji. Sledila je še diagnoza policističnih jajčnikov. Preteklo leto je bilo tako leto konkretnih premislekov in dognanj, da je treba v življenju marsikaj spremeniti.« Adrijana si danes govori: »Si, pa te ni.«

Kaj bo pomembno na smrtni postelji?

Trenutno je na bolniški, zato so njeni dnevi umirjeni. Še vedno spreminja življenje, predvsem pa na prvo mesto daje sebe in svoje potrebe. »V službi te zamenjajo zelo hitro, tam te nihče ne bo pogrešal. Predvsem je pomembna menjava miselnosti, ob čemer se večkrat vprašam: kaj bo pomembno na smrtni postelji? Kaj bi si takrat želela? Da sem najboljša v službi? Mi bo to prineslo srečo in izpolnjenost? Ta vprašanja mi pomagajo, da danes drugače razmišljam.« Pomirjajo jo branje, rutina, peka, živali in družina. In zavedanje, da je še vedno tu. Danes ve, da je sreča v majhnih stvareh, v vseh nepopolnostih, v učenju v vsakdanjem življenju.

Osebni arhiv

V hrupu lastnih misli

Triintridesetletna psihoterapevtka in učiteljica čuječnosti Anja Erjavec je ob študiju skoraj vsak konec tedna delala še po štirinajst ur na dan. »Gradila sem kariero, bila organizirana in vedno pripravljena narediti še nekaj več. Navzven je vse delovalo uspešno, znotraj pa sem bila vse bolj utrujena, napeta in odrezana od sebe.« Pri študiju psihoterapije se je srečala s čuječnostjo. »Veliko se je govorilo o pomenu skrbi zase in želela sem se je naučiti predvsem kot orodja, ki mi bo pomagalo pri opravljanju poklica. Nisem pa si predstavljala, da mi bo tako močno spremenila življenje. Pokazala mi je, kako se lahko zares ustavim, poslušam svoje telo, prepoznavam svoje meje in ugotavljam, da se mi ni treba ves čas dokazovati.«

Še vedno zelo rada dela in njena ambicioznost je še vedno del nje. A ne gre več čezse. »Ko začutim prve znake utrujenost in napetosti, jih znam opaziti veliko prej in se nanje učinkoviteje odzvati.« Velika večina ljudi misli, da živimo prehitro, Anja pa meni, da je težava predvsem, da živimo na avtopilotu. »Mislim, da ne živimo samo v hrupu okolice, ampak predvsem v hrupu lastnih misli in notranjega doživljanja. Ves čas smo dosegljivi, bombardirani z informacijami, postavljeni pred visoka pričakovanja v službi in družbi, hkrati pa smo zelo redko zares sami s seboj. Čuječnost nam pomaga, da začnemo opažati in ozaveščati, kaj se dogaja v našem telesu, umu in vedenju, še preden nas stres popolnoma preplavi. Hitreje prepoznamo prve znake preobremenjenosti, lažje postavimo meje, si dovolimo počitek in sprejemamo odločitve, ki so bolj usklajene z nami, ker se končno slišimo.«

Ne gre za to, da moramo popolnoma spremeniti življenje ali zmanjšati število obveznosti – spremeni se način, kako jih doživljamo in opravljamo. Najpomembnejše pa je, da si vedno znova dovolimo vračati k sebi.

revija Jana