Jure Klobučar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko odpre garažna vrata, se znajdeš pred zbirko koles, druga garaža skriva motorje iz nekdanje Jugoslavije, tretja starinske motorje izpred druge svetovne vojne. In da ne omenjamo rikše in starodobnikov! Med njimi pa še sablje in sekire. Peter si želi predvsem starin iz okolice in Slovenije, a obiskuje tudi bolšje sejme v Avstriji, Nemčiji, Franciji in Italiji. Njegova velika ljubezen so kolesa, v zadnjem času pa ga najbolj pritegnejo razglednice in stvari, povezane z Dobrno.

Domači muzej Petra Habeta

Peter Habe je domačijo podedoval po starših, ki so mu globoko v gene zapisali delavnost in pridnost. Na dan obiska je bil na traktorju že ob peti uri zjutraj, da je spravil otavo. Prostrana domačija je idealna paša za ovce, a ni samo lepota narave tisto, kar pritegne obiskovalca. Ko gremo mimo hiše, vidimo ostanke bombnika, ki je bil med drugo svetovno vojno sestreljen na Dobrni. Takoj nam pove vse podrobnosti. Pot nas vodi na drug konec posestva, ki ga je Peter uredil za piknike, okolico pa okrasil z mlinskimi kamni. Nekoč je v jezeru gojil tudi vse vrste rib, zdaj mu za vse zmanjkuje časa.

Turizem

Novi Muzej slovenskega jezika je pravo doživetje!

Jure Klobučar

Moje kolo v filmu

Ko je bil Peter mlajši, bi se, če bi ga kdo vprašal, kaj najraje zbira, odločil za motorje. Zdaj pa je najponosnejši na zbirko koles. In res je kaj videti. Razstavljenih je 60 koles, a jih ima v depojih še najmanj štirikrat toliko, se smeji. Kamorkoli pogledaš, sama kolesa, ki nosijo svojo zgodbo. V naših krajih smo prva začeli dobivati po letu 1880, in sicer z velikim sprednjim in manjšim zadnjim kolesom. »Pred štirimi leti sem se z njim odpeljal na Hrvaško, zadaj sem imel še prikolico in 20 kilogramov prtljage,« razlaga Peter, ki je za ta podvig treniral vse leto.

»Prvo veliko kolo sem pripeljal iz Pariza, sicer pa me najbolj zanimajo slovenska kolesa izpred druge svetovne vojne.« Vso sobo napolnijo tako imenovana obrtniška kolesa, ki so jih obrtniki uporabljali pred drugo svetovno vojno in največ do leta 1970, ko je na dom prišel še kakšen obrtnik, ki je povezal lonec, popravil dežnik ali fotografiral. Zbirka je res impresivna in človek ne more verjeti, da so nekoč obrtniki imeli na kolesu vse orodje, pa naj so bili fotografi, krojači, smetarji, mlinarji, brusilci, čevljarji, pleskarji, mlekarji … Obrtniško kolo lončarja iz leta 1924 je iz Kamnice pri Mariboru, fotografsko pa iz Celja. Gasilsko kolo je iz Francije, letnik 1930, saj ga pri nas ni bilo mogoče dobiti.

V zbirki je tudi kolo za prevažanje piva Union. »Delovalo je na žeton, kupil sem ga v Vodicah, verjetno so ga bolj uporabljali za veselice. Z njim sem se 'fural' po Dobrni, ne moreš pa z njim v hrib,« pojasnjuje Peter. Pri njem so se oglasili tudi italijanski filmarji, ki so iskali kolo brusilca; v ožjem izboru so bila tri kolesa, na koncu so izbrali Petrovo.

Med novejšimi kolesi je Rogov tandem, ki je redkejši. Posebno je tudi kolo s prikolico, v katero lahko oče pelje s sabo štiri otroke. Na nekem starem oficirskem kolesu izpred druge svetovne vojne pa opazimo poseben detajl, ki je bil namenjen prstanu.

Jure Klobučar

Vnukinji obožujeta starodobnike

 Ko je bil Peter še mlad, je s sosedom naročil vse motorevije, ki so izhajale v Nemčiji. Motoristična strast ga je že minila, a kljub temu ima motorje v zbirki razdeljene na tiste pred prvo svetovno vojno in tiste po njej. Iz leta 1926 ima starodobnika znamke Wanderer in z njim se še vedno kam zapelje. Po drugi svetovni vojni je največ motorjev znamke Tomos; NSU prima s prikolico, ki jo je prejšnji lastnik na Gorenjskem imel za psa, je izdelana v Sarajevu po nemški licenci, iz Hrvaške so motorji TMZ in iz Srbije znamke Partizan Subotica.

V zbirki ima tudi tri starodobnike. Panther Lima je letnik 1978 in ga je kupil v Ankaranu od zbiratelja. Z njim se vozi vsakih 14 dni, če pa bi imel čas, bi nanj sedel še večkrat. »Letos sem bil z njim v Laškem, na Pivu in cvetju. Tudi vnukinja je šla obvezno z mano, druga pa s kolegom,« pojasnjuje, s čim ju najbolj razveseli. Austin letnik 1936 je bil med našim obiskom na popravilu. Razlog več za ponoven obisk.

Jure Klobučar

Oglasniki in bolšjaki v tujini

 V stari delavnici poleg hiše ima tudi zbirko lesenih mask, ki jih je izdelal kot otrok. »Vse so iz enega kosa lesa, vejo sem uporabil za nos. Denarja nismo imeli, in če sem hotel masko, sem si jo moral izdelati,« pripoveduje. Že kot dvajsetletnik se je zanimal za etnološke predmete. »Če bi imel to pamet, kot jo imam zdaj, bi marsikaj začel zbirati prej. Predvsem kolesa! Tudi te stvari, ki jih imamo zdaj, bodo nekoč veliko vredne, saj nobeden nima več 'dil', na katere bi kaj spravil,« pomodruje. Včasih je veliko stvari kupil prek oglasnika, ko pa je prvič prišel na bolšji sejem v Mannheimu, se mu je odprl svet. »Bilo je noro. Moj idealni dopust bi bil, da bi ves čas potoval in obiskoval bolšjake.«

Ni pa samo on tisti, ki si ogleduje starine. Vsako leto ga obiščejo vsi učenci petih razredov z Dobrne in Velenja, saj je njegov muzej v sklopu učne poti škrata Bisera. Vsako leto jih najbolj zanima rikša, predvsem so veseli, da se lahko vozijo z njo. Sicer je to originalna rikša iz Indije, ki jo je uvozil iz Nemčije. K ogledu pa so seveda vabljeni vsi, ki jih zanimajo starine. Nekaj ur mine kot blisk.

revija Jana