Jure Klobučar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Še dobro, da Simona Prosič Filip, simpatična in zgovorna duhovnica, govori »slovensko«. Verjetno se me je usmilila in se z menoj pogovarjala v knjižni slovenščini s prekmurskim ritmom. Če ne bi bilo tako, bi lahko objavili samo fotografije. Prekmurščina je samo za tiste, ki se na jezike malo spoznajo. Med našim obiskom jo je poklical vernik, poslušala ga je, poslovila pa se je z besedami: »Doj va se sejla, pa va se pogučala.« Prevod: usedla se bova in pogovorila. Tole je bilo samo za okus.

Slovenija

Duhovnik in kuhar Marko Čižman: Najnevarnejši so mali grehi

Dom Simone Prosič Filip je v velikem župnišču poleg evangeličanske cerkve Gornji Slaveči. Tu živi z družino, možem Gregorjem in tremi sinovi, 21-letnim Lukom in 12-letnima dvojčkoma Jako in Jašo. Hiša je razdeljena na službeni in zasebni del. Začudim se, ker nikjer ni nikogar. »Danes sem sama,« se na široko nasmeje, »mož je v službi, sinova Luka in Jaša sta na pripravah v Planici, Jaka pa je na obisku pri starih starših.« Ali prav slišim, na pripravah v Planici? Ali skačeta?! »Ja, dva od mojih treh sinov resno trenirata smučarske skoke,« se muza, verjetno že vajena tega, da se ljudem zdi nenavadno, da tudi v večinoma ravnem Prekmurju otroci trenirajo smučarske skoke! K tej temi se bomo še vrnili.

*Slovarček

fararca – duhovnica;

v gornjeslavečki gmajni – v evangeličanski cerkveni občini Gornji Slaveči.

Njena pot

Pa začnimo, pravim in jo pogledam. Ona pa se še kar smeje. Vprašam jo, zakaj. »Ker vem, kaj me boste vprašali,« reče. Pa povejte, ji vrnem žogico. »Kako sem postala duhovnica in vse te stvari okoli moje odločitve. Imam prav?« Seveda je imela prav.

Simona je odraščala v verni družini, v majhni prekmurski vasici Boreča, v kateri je bila skromna romarska cerkvica. »Redno smo obiskovali bogoslužje, sicer pa se je vse vaško družabno življenje vrtelo okoli dogodkov, ki so bili povezani s cerkvijo. Sodelovali smo vsi vaščani, bili smo res povezana skupnost. Zato mi je bilo to okolje od malega blizu in domače. Še čisto majhna sem sanjala o tem, da bi bila vzgojiteljica ali učiteljica razrednega pouka. Moram vam povedati, da sem imela majhne otroke rada, odkar vem zase. Mama je v moji mladosti velikokrat rekla, Simona, ko si ti z otroki, čisto izgubiš glavo, še tega ne veš, kako ti je ime!«

Jure Klobučar

Po osnovni šoli je Simona odšla v srednjo pedagoško šolo v Mursko Soboto. Tam nekje globoko v njej je počasi že zorela želja, da bi šla študirat teologijo. »Pa me je bilo strah, kajti takrat sem bila prepričana, da tega ne bom zmogla, saj mora duhovnik med bogoslužjem tudi velikokrat glasno brati. Precej me je namreč zaznamoval dogodek v nižjem razredu osnovne šole. Učiteljica me je poklicala h glasnemu branju, meni pa se je zatikalo. Učiteljica je precej glasno odreagirala na moje jecljajoče branje. No, vsaj jaz sem takrat tako občutila. Ta frustracija me je zadrževala, da sem klic kar nekako potiskala vase. Zdelo se mi je nepojmljivo, da bi se duhovniku pri branju zatikalo, mislila sem si, da bi bili ljudje zgroženi nad tako duhovnico.«

Več deklet kot fantov

 Seveda je Simona brala gladko, samo čas je potrebovala, da je prepričala samo sebe. Da bo duhovnica, se je odločila med počitnicami, pred začetkom 4. letnika. V Sloveniji nimamo evangeličanske teološke fakultete, zato je morala izbirati med Bratislavo na Slovaškem, Budimpešto na Madžarskem in Tübingenom v Nemčiji. »Zaradi financ sem se odločila za Bratislavo, čeprav nisem znala jezika. Lažje bi mi bilo v Tübingenu, ker sem znala nemško, ampak je bil predrag. Ah, sem si mislila, če so se drugi naučili slovaščine, se je bom tudi jaz!« Šla je v Bratislavo, se naučila jezika in postala duhovnica.

Na študij ima Simona lepe spomine. »V prvi letnik se nas je vpisalo 50 študentov, v drugega nas je prišlo 23 in vsi smo tudi diplomirali. Bilo nas je več deklet kot fantov. Toplo mi je pri srcu, ko se spominjam študentskih dni, bili smo res kot bratje in sestre, pomagali smo si med seboj. Domov na obisk sem hodila enkrat na mesec ali mesec in pol. Ob koncih tedna so vsi hodili domov, toda nikoli nisem ostala sama v domu, vedno me je kdo povabil s seboj!« Pripoveduje, da so bili čisto »normalni« študentje, hodili so v kino, se zabavali, plesali in tudi kakšno ušpičili.

»Res pa je, da nikoli nismo čutili želje po alkoholu. Na koncu študija, ko smo diplomirali, smo si rekli, no, na diplomo bomo pa nazdravili s šampanjcem. Res smo ga kupili, a ko bi bilo treba nazdraviti, smo ugotovili, da se pravzaprav poslavljamo in da bo vsak odšel na svoj konec. Šampanjec je ostal zaprt, mi pa smo se žalostno objemali in poslavljali.« Simona je trikrat v Slovenijo pripeljala vseh 23 kolegic in kolegov in jim razkazala našo deželo.

Po petih letih študija (od tega je bila eno leto tudi v Tübingenu) se je vrnila v domače Prekmurje. Najprej kot kaplanka, po opravljenem izpitu za duhovnico pa je postala fararca v gornjeslavečki gmajni.

Vsega je kriv sesalec

 Mlada duhovnica je imela vedno veliko dela, ki ga je opravljala z velikim veseljem. »Tu so bogoslužja, pogrebi, poroke, krsti, verouk, delo z mladimi, duhovna oskrba starejših, pa še kaj bi se našlo.«

Seveda sem jo morala vprašati, kje je spoznala svojega »princa«, moža Gregorja. Na vsa usta se glasno zasmeje: »Sesalec je kriv, da sva se spoznala!« Sesalec? Skozi možgane so mi šinile slike kitov in delfinov, pa še kaj drugega. Ona pa mi je v smehu razložila, da gre za sesalnik za prah. »Bila sem mlada in še zelo frišna duhovnica. Za božič imamo navado, da okrasimo cerkev. Za okrasitev uporabljamo tudi verige, ki jih spletemo iz meteke (kijasti beloder, zimzelena rastlina, ki raste po gozdovih). Pri izdelavi smo kar precej nasmetili in ena od žensk mi je rekla, naj prinesem nov sesalec, ki smo ga imeli v župnišču. To je bil zelo kakovosten sesalec znamke Speedy. Vklopim ga, pa noče vleči. Samo tulil je.

Obračamo, gledamo, ne gre in ne gre. No, pa se oglasi ena od vernic in pravi, poklicala bom svojega sina, saj je prav on tisti, ki je sesalec prodal župnišču. Res je prišel, pogledal v cev sesalca, vzel metlin ročaj in v hipu očistil zamašeno cev. Sesalec je začel delati kot urica!« Mladenič je bil Gregor Filip, Simonin zdajšnji mož. »Priznam, všeč mi je bil, šest mesecev me je gledal, se mi nasmihal, potem pa se je le opogumil in me ogovoril. Začela sva hoditi, po štirih letih sva se poročila. Prav te dni sva praznovala 24. obletnico poroke.« Zanju bo tisti sesalec najboljši sesalec vseh časov, se mi zdi.

Jure Klobučar

Družina

 V zakonu sta bila Simona in Gregor tri leta brez otrok. »Mož je še študiral, želela sva, da najprej diplomira, da se bova lahko potem v celoti posvetila starševstvu. »Vse se je lepo izteklo, Gregor je diplomiral, jaz pa sem pod srcem že nosila najinega prvorojenca Luko.« Ta je pridno rasel, ati Gregor pa je pustil redno službo in ustanovil svoje podjetje. Ne zato, da bi več zaslužil, želel je, da sta z ženo res predana in odgovorna starša.

Luka je že zelo zgodaj začel navijati za sestrico. »Tudi midva sva si želela še enega otroka,« pripoveduje Simona. Njen glas je postal malce tišji in zelo mil. »Drugi otrok ni in ni hotel priti, zato sva se z možem odločila za umetno oploditev. Ko je bil Luka star 9 let, je dobil – ne sestrico, pač pa dva brata, dvojčka Jako in Jašo.«

Zdaj se jaz malce ustavim. Ali sem dobro slišala, da mi je duhovnica ravnokar povedala, da je dvojčka prinesla na svet s pomočjo umetne oploditve? »Ja, prav ste slišali, to ni nobena skrivnost. Veste, pred Bogom ne moremo nič skriti, zakaj naj potem skrivam pred ljudmi?«

Skakalec bom!

Pisalo se je leto 2012, ko je Robi Kranjec postal svetovni prvak v Vikersundu. »Takrat se je začelo 'teženje' našega takrat prvošolčka Luke. Po vsej sili je hotel začeti trenirati smučarske skoke in želja kar ni hotela oditi. Niti po končani skakalni sezoni, še več, vlekla se je v naslednjo. Skušala sva ga odvrniti od te njegove skorajda nemogoče želje, češ, Luka, to je zelo drag šport. Pa je kar preslišal.«

Z možem sta se začela ozirati okoli, ali je v Prekmurju sploh mogoče vsaj malo skakati. »Odkrila sva Jablance, vas blizu Lenarta, kjer so imeli plastične skakalnice (8-, 12- in 25-metrsko). Ati je Luko odpeljal na ogled, jaz sem zaradi rizične nosečnosti žal morala ostati doma. Spominjam se, da sem pomivala posodo, ko sem na stopnicah zaslišala, kako nekdo preskakuje po dve stopnici hkrati, zraven pa vpije, mami, mami, a veš, koliko stane ta šport, samo deset evrov članarine! V klubu v Jablancah je bila namreč otrokom na voljo stara smučarska oprema.« Luka je tri leta pridno treniral v Jablancah, potem pa je majhne skakalnice prerasel. Družina se je znašla pred težavo. Najbližje skakalnice za pravi trening so bile v Velenju, 125 kilometrov od njihovega doma. Starša sta vedela, da je prav, da sina podpreta.

»Družina je stopila skupaj, ogromno sta pomagala tudi dedi in babi. Tako smo Luko začeli trikrat ali štirikrat tedensko voziti na treninge. Zaradi skokov je dve leti obiskoval gimnazijo v Velenju, kasneje pa se je zaradi odličnih skakalnih rezultatov prešolal na gimnazijo v Kranju (tam je državni panožni center), kjer je bil sošolec Nike Prevc,« pove Simona kot zanimivost.

»Na olimpijskem festivalu evropske mladine v Planici je bil član mešane ekipe v smučarskih skokih, ki je leta 2023 osvojila ekipno zlato medaljo. Med dekleti je bila najboljša Nika Prevc, Luka pa je dosegel najdaljši skok na 90-metrski skakalnici, 102 metra! Njegov osebni rekord je 147 metrov. Na velikanki, kljub veliki želji, še ni skakal. V ta šport je s svojim zgledom potegnil tudi mlajšega brata Jašo; drugi dvojček, Jaka, pa je čista umetniška dušica. Igra violino, malce je zasanjan in včasih je v čisto svojem svetu.«

Delo z ženskami

S Simono Prosič Filip sva se še veliko pogovarjali: o njenih konjičkih (branju in ročnih delih), o tem, da je včasih tako zaposlena, da nima časa skuhati kosila in si speče dve jajci (otroci in mož jedo v šoli in bližnjem domu za starostnike), da ji pri gospodinjstvu mož ogromno pomaga, zlasti pa se izkaže kot žar mojster, kadar se zbere širša družina. Govorili sva o tem, kaj danes najbolj tare ljudi. »Imam občutek, da so ljudje nekako otopeli, da nič zares ne pride do njihovega srca. Predvidevam pa, da je vsega preveč in je to le obrambni mehanizem …«

Simono zelo zanimajo tudi ženska vprašanja in vloga vernice v današnjem času. Je predsednica Ženskega društva Evangeličanka, ki deluje pri Evangeličanski cerkvi v Sloveniji. Pravi, da je v današnjem času veliko pomanjkanje spoštovanja. Moti jo, da toliko govorimo o pravicah, takih in drugačnih. »Zdi se mi, da smo stvari obrnili na glavo, polna usta imamo pravic. Ampak – če najprej opraviš svoje dolžnosti, na katerem koli področju, pravica pride, ne da bi jo glasno zahteval.« Veliko je govorila o odgovornosti, ki jo imamo kot ljudje do svojega dela, družine, življenja. Sicer pa so protestanti na splošno znani po svoji delovni etiki.

Simona je topla, prijazna in izjemno duhovita ženska. Ve, da smo kot ljudje nepopolni, kajti popoln je samo Bog. Za svoje življenje pa smo odgovorni sami. »Edina stvar, ki nam je Jezus ni dal na razpolago, je – sodba. Sodi lahko samo on.«

revija Jana