Mateja J. Potočnik

Za uspehom na odru se skrivajo dolge ure vaj, odrekanje in disciplina. Sopranistka Eva Černe Avbelj to dobro ve – prav tako njen mož Nejc Avbelj, violinist, ki bo zdaj stopil v vodstvene vode. 20. maja bo pri zgolj 37 letih sedel na stolček direktorja Slovenske filharmonije. Njuna skupna pot ni le zgodba o uspehu, temveč tudi o nepričakovanih preobratih, zarečenem kruhu in moči, ki jo daje ljubezen do glasbe. Razkriva, kaj pomeni živeti za glasbo – in drug za drugega.

Slovenija

Gianni Rijavec: 300 let star dom in žena sta njegovo bogastvo

»Nikoli si nisem posebej želela postati pevka, ampak sem samo pela. Nisem jaz izbrala glasbe, temveč je glasba izbrala mene. Vedela sem, da imam potencial, da se zelo dobro počutim, ko pojem, da znam s svojim glasom navdušiti ljudi.

##PAIDBREAK##

Zame je najpomembnejše osrečevati ljudi s petjem. To mi daje zagon. Sem pa bila od malega obkrožena z glasbo: dedek je bil violinist, oče je profesionalni glasbenik – bil je pevec in kitarist v ansamblu Marela, sedaj poučuje kitaro in je tonski mojster, mama je ljubiteljska glasbenica,« pripoveduje 36-letna nadarjena sopranistka Eva Černe Avbelj, ki z lahkoto odpoje najvišje in najzahtevnejše tone.

Že kot otrok je zmagovala na glasbenih festivalih. »Vedno sem želela od sebe dati največ, kar znam in zmorem, in s svojim glasom navdušiti občinstvo.« Pri šestnajstih pa je v časopisu videla razpis za Bitko talentov na RTV Slovenija.

Mateja J. Potočnik

Uspeh ne pride brez veliko dela

»Kar sama sem se prijavila in šla. Ko smo čakali na rezultate, nisem bila obremenjena z uvrstitvijo,  sem si pa potihem želela zmagati. Četudi ne bi zmagala, bi nadaljevala svojo pot. Zmage so bile dodatna motivacija,« pove. Seveda verjame v talent, še bolj pa v disciplino in trdo delo. Tudi pri petju so, kot pri vsakem poklicu, težji, pa tudi zelo lepi trenutki.

»Nekaj najlepšega je opravljati poklic z veseljem. Kar pa ne pomeni, da ni slabih dni. Pridejo trenutki, ko vadim in mi ne gre. Takrat sem jezna sama nase. Uspeh ne pride brez zares veliko dela in discipline. Vaje v operi ali muzikalu trajajo dva ali tri mesece, za vlogo pa se moram pripravljati že prej, saj jo je treba znati, preden se dobimo s celotno ekipo. Vadenje se nikoli ne konča. Zato si je treba dobro razporediti čas za delo in počitek. Potrebujem tudi glasovni počitek. Naučila sem se vaditi samo miselno, kadar ni treba, da pojem. Tako čuvam glas pred preobremenitvijo,« razlaga Eva, ki ji je dvajset let na največjih odrih kar poletelo.

Mateja J. Potočnik

Glasba ji je dala ljubezen

»Zelo sem hvaležna za vse vloge, ki sem jih odpela v ljubljanski in mariborski operi ter v muzikalih. Vsaka ti nekaj da, boljša sem prav zaradi vsega, kar sem odpela. Veliko sem tudi nastopala z našimi orkestri: Slovensko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Policijskim orkestrom in drugimi. Veliko stvari sem že naredila, zdaj sem ravno na vrhuncu energije in moja želja po ustvarjanju je še vedno zelo močna. Z leti vadim vedno več, ne manj,« prizna. Pridno si nabira tudi fizično kondicijo. Šestkrat na teden teče, tega treninga ne izpusti. Njena (vitka) postava je posledica njenega življenjskega sloga in ne cilj.

Usodni novoletni koncert

Glasba pa ji je dala tudi ljubezen, postavnega violinista, pravnika in ekonomista Nejca. »Ne prihajam iz glasbene družine. Oče je sicer želel igrati kitaro, a je to ostala neuresničena želja. Ko sem kot otrok gledal novoletni koncert Dunajskih filharmonikov, sem se tako navdušil, da sem nekega dne rekel mami, naj me vpiše k violini. Prva leta nisem bil najbolj priden učenec, saj se mi ni ljubilo preveč vaditi, imel pa sem talent. Prvi uspeh na glasbenem tekmovanju mi je dal veter v hrbet. Začel sem vaditi cele dneve. Sošolci v srednji šoli – obiskoval sem bežigrajsko gimnazijo in srednjo glasbeno šolo v Ljubljani – so zavijali z očmi, ker sem neprestano govoril samo o violini,« se spominja Nejc, za katerega so starši želeli, da bi šel študirat tudi nekaj, kar bi mu prineslo »pravi« poklic.

Šel je na pravo, kakor si je od nekdaj želel. »Vendar si nisem mogel predstavljati življenja brez glasbe. Študiju sem namenjal veliko energije in časa, da sem imel v prvem letniku povprečje več kot osem in pol, kar mi je omogočilo vzporedni študij na akademiji za glasbo. Na ta leta imam prekrasne spomine, dopoldne sem hodil na predavanja na pravo, popoldne pa na akademijo in še vadil. Zlahka sem ovrgel stereotipe o pomanjkanju časa. Veliko sem se tudi družil s kolegi in prijatelji ter izživel študentsko življenje. Po diplomah, ko sem izpolnil tudi družinska pričakovanja, sem se sprva usmeril povsem v glasbo.

Naredil sem avdicijo v orkestru Philharmonie Salzburg in bil nekaj let praktično stalno na poti. Vmes pa sem sodeloval še s številnimi orkestri – Simfoničnim orkestrom RTV, Slovensko filharmonijo in drugimi – ter hodil na turneje. Trikrat sem bil na gostovanju na Kitajskem, pa v Omanu, Peruju, Braziliji, Argentini, večjem delu Evrope … To je bilo naporno, a zelo lepo obdobje, nazaj v Ljubljano pa so me pripeljali poslovni podvigi,« se spominja Nejc.

Mateja J. Potočnik

Lepa in pametna Eva ga je povsem očarala

»Spoznala sva se leta 2007, ko je imela Eva veliki samostojni koncert v Domžalah. Tam sem igral violino in nevede spoznal tudi že bodočega tasta in taščo, ki sta ji pomagala. Nato nekaj let nisva bila v stiku, saj sva počela vsak svoje stvari.

Ko pa smo leta 2012 na akademiji za glasbo pripravljali baročno opero Orfej, ki smo jo potem uprizorili na Ptuju, v Ljubljani in Benetkah, so se najine poti znova prekrižale, saj smo imeli veliko vaj in druženja. Iz teh zabav se je razvila najina ljubezen. Sploh mi ni bilo treba narediti odločilnega koraka, saj naju je vleklo skupaj kot magnet. Vedno bolj sva bila skupaj, nazadnje pa kar vsak dan,« se spominja Nejc, ki ga je navdušilo, kako zlahka sta se pogovarjala o čisto vsem – glasbi, življenju, družinah ... Seveda pa ga je Eva  očarala tudi s svojim videzom in simpatičnostjo. Še danes jima ne zmanjka tem za pogovor.

O zarečenem kruhu

»Ko sem razmišljala o fantu, sem si rekla, samo violinista ne. To pa zato, ker sem kot otrok igrala violino, a ni bila moj najljubši inštrument, vedno sem raje pela. Pa se mi je zgodil ravno zarečeni kruh,« se muza pevka, ki se ji je zdel Nejc simpatičen, sploh s svojo odprtostjo in lahkotnim navezovanjem stikov. Všeč ji je bilo, da je tudi zelo pameten.

»Hvaležna sem, da sva oba glasbenika, saj razumeva način projektnega dela in popolne predanosti. Zdržala sva Nejčeva leta v Salzburgu in gostovanja po svetu. Za naju je normalno, da se ne vidiva vsak dan. Zato toliko bolj ceniva trenutke, ko sva lahko skupaj. Skušava loviti ravnovesje med gnečo in časom, ko nama uspe zadihati. Drug drugemu skušava biti v oporo, zavedava pa se tudi, da ni mogoče dolgo hoditi po robu in si je ob kopici obveznosti dobro vzeti čas zase.

Posebno poglavje sta za naju pomenili veliki produkciji muzikalov Moje pesmi, moje sanje in Madagaskar, s katerima smo več let gostovali po vsej Sloveniji. Nejc je prevzel direktorsko, produkcijsko in organizacijsko vlogo, sama pa sem bila zelo vpeta v umetniški proces, saj sem v prvem uprizorila tudi glavno vlogo Marije,« pripoveduje Eva in dodaja, da je to prineslo ogromno veselja, pa tudi odgovornosti, saj takšnih projektov ne moreš izpeljati brez res velike ekipe.

Covid je presekal velike produkcijske ideje. Nejcu so ponudili mesto pomočnika direktorja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, dobri dve leti pozneje pa še mesto pomočnika direktorja v Slovenski filharmoniji. Nato pa ...

Tako mlad, pa že direktor

»Drži, 20. maja letos prevzemam vodenje Slovenske filharmonije za obdobje petih let. Biti direktor osrednje glasbene institucije z več kot 300-letno zgodovino je velika čast, privilegij in tudi izjemna odgovornost – do zaposlenih, publike in ne nazadnje države, ki njeno delovanje finančno omogoča. V Slovenski filharmoniji vidim izjemen potencial. Trendi obiskanosti po covidu so dobri, vendar z obiskom še ne moremo biti zadovoljni. Pomembno je, da Slovensko filharmonijo še bolj približamo mladi publiki,« pravi Nejc. Njegovi zasebni projekti so zdaj na stranskem tiru.

»To delovno mesto zahteva človeka 24 ur na dan. Če je za Evo petje privilegij, je zame privilegij biti direktor. Mandat je priložnost, da pokažeš najboljše, kar znaš. Slovenci smo lahko izjemno ponosni tako na orkester kot na zbor Slovenske filharmonije. Oba sestava sta zelo kakovostna in z leti postajata samo še boljša. Ljubljansko kulturno okolje je dosti manjše od tistega na Dunaju, v Parizu ali Berlinu, vendar ima posebnosti, ki so lahko tudi prednosti. Zato ni pretenciozno reči, da lahko v roku desetih let postaneta med najboljšimi v Evropi,« razlaga Nejc, njegova žena pa ga pri tem seveda podpira.

Oba sta na tekočem s kulturo. Od tri- do štirikrat na teden obiskujeta koncerte, predstave in druge kulturne dogodke, Nejc ne zamudi nobenega Evinega koncerta, skušata pa najti čas tudi za aktivnost. Poleg že omenjenega Evinega vsakodnevnega teka sta pred nekaj leti odkrila hribolazenje, Nejca, ki je letos z odliko magistriral na ekonomski fakulteti, pa boste pogosto srečali pešačiti v službo v središče mesta. Tako se mimogrede »prezrači« in si uredi misli.

»Lepo nama je skupaj že štirinajst let, od tega štiri v zakonu. Ker imam doma pevko, marsikdo pomisli na hrup, vendar ni tako. Imava majhno dvorano, ki ni doma. To je najin ustvarjalni tempelj in tam večinoma vadiva. V veliko veselje mi je, ko skupaj poslušava glasbo in debatirava. Včasih gredo celi večeri za eno skladbo. Z veseljem tudi pobegneva na kakšen izlet. Še posebej ljuba nama je Italija, ki ni samo pomembna domovina glasbe, temveč tudi dobre hrane,« v smehu pove Nejc, objame svojo ljubo Evo in jo nežno stisne k sebi. Njuna glasbena in ljubezenska idila je res izjemna.

20 let izjemne kariere

Eva ob dvajseti obletnici svoje kariere pripravlja veliki koncert, ki bo 5. septembra ob 20. uri v Poletnem gledališču Studenec. Obljublja večer svojih najljubših skladb ob spremljavi Policijskega orkestra z gosti. Pela bo slovenske popevke, pa skladbe iz muzikala Veronika Deseniška, v katerem nastopa v glavni vlogi. Seveda ne bodo manjkale njene najljubše operne arije in še marsikaj.

revija Jana